Šport > Nogomet
2243 ogledov

O zamujenih priložnostih in pljuvanju v lastno skledo

Srečko Katanec Profimedia
Dva vidika drugega mandata Srečka Katanca na klopi Slovenije.

"Srečko Nazionale" je postal preteklost, javnost že ugiba o njegovem nasledniku. Katanec v svojem drugem mandatu Slovenije ni popeljal na veliko tekmovanje, njegov ugled na sončni strani Alp, ki si ga je pridobil med letoma 1998 in 2002, pa je doživel krepak udarec.

Sam bi delovanje Srečka Katanca od začetka leta 2013 do oktobra 2017 razdelil na dva vidika. Prvi je rezultatski, drugi obravnava njegovo postopanje v javnosti. Biti selektor izbrane vrste namreč ne pomeni biti le trener najboljših nogometašev dotične države, temveč tudi biti obraz nogometa, predstavljati najbolj množično športno panogo, njene igralce, trenerje, navijače, krovno zvezo ...

slovenska nogometna reprezentanca Wembley Kmalu sestanek Šport Legenda v igri za vodenje slovenskih nogometašev

I. Spodbuden začetek, neslaven konec

V tekmovalnem smislu gre Katancu za ciklus za SP 2014 v Braziliji izreči pohvalne besede. Po slabem začetku kvalifikacij pod vodstvom Slaviše Stojanovića je Slovenija v nadaljevanju kazala dobre predstave. Vera v izbrano vrsto se je vrnila in kvalifikacije za Euro 2016 , kjer sta se odpirali dve mesti za neposredno uvrstitev na turnir (tretje je vodilo v dodatne kvalifikacije), smo pričakali z optimizmom.

Ko je Slovenija pred dvema letoma v Švici zapravila vodstvo z 0:2 in nato v dodatnih kvalifikacijah klonila proti Ukrajini, je ostal grenak priokus. Seveda Katancu ne gre očitati tega, da ni prehitel Anglije in Švice. Prva je ena od evropskih velesil, druga je objektivno kakovostnejša od Slovenije. Toda priložnost se je ponujala, izkoriščena ni bila.

Pretekli kvalifikacijski ciklus za SP 2018 v Rusiji je posebna zgodba. Na domačem igrišču je Slovenija na vseh tekmah pokazala veliko. Ob enajstih osvojenih točkah bo v spominu ostal remi v Stožicah proti Angležem , ko bi si glede na igro zaslužili več. Tekme na tujem so druga pesem. Z izjemo gostovanja na Wembleyu je Slovenija pokazala (pre)malo, toliko je tudi iztržila. Pričakovana zmaga na Malti , v zadnjih minutah rešen remi v Litvi ter trije porazi (Glasgow, Trnava, London) z 1:0 z golom v zadnjih minutah so precej skromen izkupiček. V Glasgowu in Trnavi, ko bi lahko neposrednima konkurentoma za drugo mesto zadali odločilen udarec, je manjkalo ambicioznosti. Slovenija Škotom ali Slovakom na njihovi zelenici ne bi mogla kontinuirano "skriti" žoge in v valovih nizati priložnosti, toda vsekakor bi si morala upati več. Morala bi si vzeti, namesto da bi čakala, da bi ji kaj ponudili. Ne trdim, da je krivda povsem na selektorjevi strani, odgovornost nosijo tudi igralci. Katanec jim gotovo ni dejal, da naj čakajo, da bodo dobili gol.

Da bo imela Anglija v kvalifikacijski skupini F na koncu več točk kot Slovenija, so pričakovali vsi. Je imeti tri točke manj od Slovaške in Škotske sramota? Ne. Slovaki imajo po kakovosti precej podobno reprezentanco naši, a imajo Mareka Hamšika. Mi imamo Jana Oblaka, Josipa Iličića, kapetana Boštjana Cesarja in še nekaj prekaljenih "legionarjev", toda nogometaša Hamšikovega kova nimamo. Zaradi svoje vloge v ekipi je slovaški zvezdnik pravi steber izbrane vrste, na soigralce ima izjemen vpliv. Škoti so po individualni kakovosti morda odtenek za Slovenci, toda aktualna generacija je že pokazala, da se lahko na posameznih tekmah kosa tudi z najmočnejšimi tekmeci. Gre za fante, ki igrajo v Premier League ali pa za Celtic v Ligi prvakov in nikakor niso naivni.

srečko katanec Dva kandidata Šport Katanec kmalu z novo službo?

V nogometu se lahko zgodi marsikaj. Slovenija bi lahko tudi z boljšo igro osvojila manj točk, lahko bi jih imela več ob slabših predstavah. Ne bi bilo v domeni znanstvene fantastike, da bi v Glasgowu, Trnavi ali Londonu vzdržali z izidom 0:0, da bi ob neprepričljivi igri nekako strli odpor Litve v gosteh. Lahko pa bi se tudi zgodilo, da bi ob odličnih domačih tekmah z Anglijo in Slovaško namesto štirih osvojili le dve ali eno točko. Na vseh srečanjih je bila razlika minimalna in če bi se žoga na kakšnem od omenjenih obračunov kdaj odbila malce drugače, bi to botrovalo drugačnemu razpletu. Ter drugačnim analizam in komentarjem.

Bi lahko bilo boljše? Seveda. Slovenija je bila na velikem tekmovanju nazadnje leta 2010. Tudi če se bo uvrstila na Euro 2020, bo to najdaljše obdobje brez velikega tekmovanja. Rednih uvrstitev na svetovna in evropska prvenstva ne gre zahtevati, toda pogled na uspehe Islandije ali Severne Irske ustvarja skomine. Po drugi strani naslednje leto v Rusiji zagotovo ne bo Nizozemske , Češke , Walesa , Ukrajine , Turčije , Romunije ...

Katanec je po svoji zadnji tekmi dejal, da je svoje delo opravil. V mislih je imel "pomlajevanje", ki ga sam v konceptu reprezentančnih športov nikoli nisem razumel. Delo selektorja ni enako kot delo klubskega trenerja. V klubu lahko vsakodnevno spreminjaš navade igralcev, jih pripravljaš na določen slog igre, z njimi gradiš odnos in sistem dela. V reprezentanci fante na zbor dobiš vsakih nekaj tednov za obdobje nekaj dni in to prinaša povsem drug vzorec delovanja. V izbrano vrsto pridejo igralci, ki so vajeni različnih sistemov in mentalitet, delajo z različnimi trenerji, imajo različno stopnjo odgovornosti znotraj ekipe. V reprezentanci je težje zgraditi koncept igre in toliko bolj pomembno je prilagajanje trenutni situaciji. Zato me pri selektorjih v vseh kolektivnih športih motijo besede o "pomlajevanju", saj sem mnenja, da se reprezentance ne pomlajuje, ampak v njej pač igrajo trenutno najboljši, ne glede na leta. Če je Katancu ob koncu leta 2012 kdo na NZS dejal, da je njegov cilj "menjava generacije", ne glede na rezultatski uspeh, pa ni selektorjeva krivda.

II. Del službenih obveznosti zanemarjen

Medijsko udejstvovanje Srečka Katanca je poglavje zase. V vseh razvitih nogometnih državah je selektorska funkcija zelo prestižna, dobro plačana ter podvržena nenehnim analizam in kritikam. Občevanje z mediji spada k službi, to je pomemben segment delovnih nalog. Z medijskimi nastopi selektor v javnosti ustvarja mnenje o sebi, reprezentanci, zvezi in državi. In to Katancu ne gre prav dobro od rok. Delo z mediji več kot očitno podcenjuje, čas preživet s sedmo silo je zanj nepotrebna oteževalna okoliščina, pogosto izpade aroganten in zaničevalen. Skratka, tega aspekta svoje službe ne jemlje resno in ga opravlja slabo.

Podrobna, včasih že nadležna (za igralce in trenerje) medijska pokritost nogometa prinaša v ta šport ogromne prihodke in posledično visoke plače za najboljše. Če mediji ne bi secirali vsake malenkosti v povezavi z vrhunskim nogometom in sponzorjem ne bi dajali številnih kanalov za oglaševanje, potem bi bilo v nogometu manj denarja. Ustvarjanje slabe medijske podobe je tako pljuvanje v lastno skledo.

Če se Katancu zdi, da je del slovenske sedme sile naprejen proti njemu, tudi prav. Ne bi si smel dovoliti, da vse slovenske novinarje vrže v isti koš z besedami, da " se mu smilijo ", ker pišejo po nareku. To je skrajno poniževalno. Meni urednik še nikoli ni rekel, kako moram pisati o Katancu, niti o kateremkoli drugem javnem funkcionarju. Imam svojo glavo in zame ne bo mislil nihče drug. Če bi mi urednik vsiljeval mnenje nasprotno mojemu, bi ga najbrž nekam poslal. Tako kot bi Katanec najbrž nekam poslal mene, če bi mu očital, da nekateri nogometaši (ne) igrajo za reprezentanco, ker (ni)so člani določenega kluba. Pri takšnih očitkih gre za napad na integriteto posameznika in mnogi česa podobnega ne sprejmejo zgolj s sarkastičnim nasmehom.

Prav tako Katanec ne bi smel navijačem zabrustiti, da naj ne hodijo na tekmo s Škotsko, ker tudi na tekmo z Litvo niso (množično) prišli. Ali bo svoj trdo prigaran denar zapravil za vstopnico za reprezentančno tekmo, je stvar vsakega posameznika. Tovrstne izjave so neprimerne in jih izkušen trener ne bi smel izreči. V nekaterih drugih okoljih bi takšno dejanje, ki ga spet lahko vidimo kot pljuvanje v lastno skledo, imelo resnejše posledice.

Srečko Katanec Slovenija Škotska kvalifikacije za SP Slovo Šport To je Katanec povedal po svoji zadnji tekmi

Slovenski mediji smo, vsaj po mojem mnenju, precej nežni. V primerjavi s kolegi v Angliji, Franciji, pa tudi tistimi na Hrvaškem ali v Italiji, smo v kritikah zelo zadržani in tudi manj osebni. V Sloveniji se zasebnega življenja nogometnih akterjev in tudi javnih funkcionarjev praktično ne dotikamo. Povsod ni tako. V Angliji so se mediji pred leti obširno razpisali o dogodivščinah Wayna Rooneya s prostitutko, nogometaši so na Otoku pod drobnogledom tudi v zasebnem življenju. V Sloveniji ima večina javnih oseb (vsaj tisti, ki to hočejo) še vedno svojo zasebnost. Pa bi se, tudi o nogometaših, dalo napisati marsikaj. Le kaj bi Angleži pisali o "energijskih" prijemih Katančevih sodelavcev, če bi ljubljanski strokovnjak sedel na klopi "Gordie Albiona" in bil rezultatsko neuspešen? Fotomontaž, pospremljenih z različnimi posmehljivimi naslovi, ki bi merili neposredno na inteligenco selektorja, bi bilo ogromno.

Dejstvo, da je Katanec kakšnemu novinarju kdaj s posmehom dal vedeti, da po njegovem mnenju nima pojma o nogometu, se mi zdi rahlo problematično. Novinarji morajo javne osebe vprašati tisto, kar zanima javnost, ki pa ni vedno strokovna. Če javnost zanima, zakaj ni Kevina Kampla (odnos bundesligaške "zvezdice" do reprezentance je vreden ločenega komentarja), je treba na to odgovoriti, tudi če ne gre za "strokovno" vprašanje. Če javnost zanima, zakaj je neki nogometaš dobil prednost pred drugim, je treba na to odgovoriti. Če javnost zanima, zakaj je reprezentanca igrala slabo, je treba na to odgovoriti. Če si spreten z besedami ali če si dovzeten za nasvete predstavnika za stike z javnostmi, potem to ni posebej težko. Če pa na vsako vprašanje gledaš kot na napad ali kot na miniranje položaja, potem je stvar malce težja. Človek, ki je prepričan v svoje delo, v vprašanjih vidi priložnost, da pojasni svoja stališča in kritikom dokaže, da se motijo.

III. Slovenija gre naprej

V prihodnost lahko gledamo optimistično. Večina reprezentantov ima pred seboj še velik del kariere, vsi pa imajo v nogah vsaj še ene kvalifikacije. V ozadju na svojo priložnost čaka nekaj mladih talentov, slovenska klubska scena pa je vse bolj konkurenčna v Evropi in tako dobra baza za nastanek novih nosilcev izbrane vrste.

Morda bodo na NZS sledili uspešnim zgledom rokometašev, odbojkarjev ali košarkarjev, ki so pod vodstvom tujega selektorja segli do kolajn na evropskih prvenstvih. V nogometu tako visokih mest ne moremo pričakovati, toda morda bi tudi nogometaši morali dobiti selektorja, ki bo govoril predvsem o zmagah in zmagovanju. Ki si bo sam zadal visoke cilje in nato prevzel odgovornost. Slovenci smo vzljubili Veselina Vujovića , Igorja Kokoškova in Andreo Gianija . Ker so zmagovalci in ker so igralcem dali vero v lastne sposobnosti, s tem pa narodu dali razlog za ponos.

Slovenija premore nekaj vrhunskih nogometnih strokovnjakov in tudi med njimi bi lahko našli ustreznega selektorja. Kdorkoli bo že prišel na vročo klop, naj bo ob strokovnosti tudi pogumen in srčen. Vendarle gre samo za šport, ne za vojno - treba je iti na zmago!  Zakaj nam ne bi tudi v nogometu nekoč uspelo nekaj velikega, nepredstavljivega? Ne zato, ker bi morali, ampak zato, ker smo športno velik narod. V to smo se lahko v zadnjih letih večkrat nazorno prepričali.

Srečko Katanec | Avtor: Saša Despot Saša Despot

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.

Sorodne novice