Trenerska kariera Ivice Osima

1978-1986: Željezničar Sarajevo 1986-1992: Jugoslavija 1991-1992: Partizan 1992-1994: Panathinaikos 1994-2002: Sturm Gradec 2003-2006: JEF United 2006-2007: Japonska

Sredi prihodnjega tedna bo v Maribor pripotovala izbrana vrste Bosne in Hercegovine , ki bo imela svojega največjega zvezdnika kar na trenerski klopi –  "večnega“ Ćira Blaževića . V tokratni rubriki Časovni stroj smo se spomnili na trenerja, čigar mit je na prostorih nekdanje skupne države še bolj čaščen in spoštovan kot od danes 73-letnega Blaževića. Bosanski nogomet je dal ogromno vrhunskih nogometašev, dal pa je tudi enega največjih jugoslovanskih trenerjev vseh časov – Ivico Osima .

Ivica Osim je bil rojen sredi druge svetovne vojne in kot mlademu fantiču mu ni bilo lahko. Njegova družina se je stežka prebijala skozi sarajevski vsakdan, mladi Ivica pa je svojo mladost kar kmalu posvetil brcanju okroglega usnja. Postal je eden najboljših igralcev Željezničarja , kluba, za katerega s srcem navija še dandanes. Kot nogometaš je bil poznan kot pravcati umetnik in mojster preigravanj, kasneje se je kot trener odlikoval s povsem drugačnimi lastnostmi – veliko je stavil na disciplino in marljivost , zato se ga je kmalu zaradi domnevnih "nemških“ karakteristik v Jugoslaviji oprijel vzdevek "Švabo“.

Ivica Osim je tekme vedno doživljal zelo (preveč) čustveno. ©

"Švabo“ je bil nogometni nostalgik, ki se nikoli ni prepustil silnicam, katere potiska denar. Prav zato se ga javnost še najbolj spominja v vlogi trenerja graškega Sturma , s katerim je osvojil dva naslova avstrijskega prvaka, in ta klub kar trikrat popeljal v skupinski del Lige prvakov. Tedaj je pod njegovo taktirko deloval tudi današnji trener Maribora Darko Milanič , ki je večkrat javno priznal, da se je v svoji dolgoletni karieri največ naučil prav od Osima . V Gradcu Osima še danes obožujejo in številni še danes niso odpustili nekdanjemu lastniku kluba Hansu Kartnigu , ki je po porazu proti izraelskemu Maccabiju iz Haife Osima razburil s sledečimi besedami. "V naših slačilnicah se govori samo še o čevapčičih in turški kavi. Bolje bi bilo, če bi se več ukvarjali s taktiko. " Osim je pobesnel, Kartnigu povedal svoje, in jo kmalu zatem popihal na Japonsko . Prav tako kot v Avstriji, je tudi v deželi vzhajajočega sonca Osim postal pravi mit. Z malim JEF Unitedom je leta 2005 osvojil japonski pokal, leta 2006 pa je na selektorskem stolčku zamenjal Brazilca Zica . Zadržani Japonci so Osima sprejeli z odprtimi rokami – navduševal jih je s svojimi duhovitimi izjavami, ki so nekega japonskega pisatelja celo spodbudile k temu, da je v knjigi zbral Osimove najbolj sočne izjave. Knjiga je šla za med, saj je bilo prodanih kar 400 tisoč kopij.

Osim je postal legenda v Jugoslaviji, Avstriji in na Japonskem. Vsepovsod. © EPA

	Želim umreti doma. Neizmerno pogrešam Sarajevo. Rad bi skočil v Beograd, Zagreb, Ljubljano … Rad bi, da bi bilo vse tako, kot je bilo nekoč. Ivica Osim

Zgodba enega največjih nogometnih umov iz Balkana bi se skorajda končala 22. novembra lani. Osim je namreč doma doživel možgansko kap in njegovo življenje je štiri dni viselo na nitki. Japonska je jokala, Bosna je z nestrpnostjo pričakovala novice iz drugega konca sveta, in Osim je najtežjo bitko v svojem življenju dobil. "Koliko je bil rezultat?" so bile njegove prve besede po tem, ko je znova prišel k zavesti. Mislil je seveda na tekmo, ki jo je spremljal tik pred tragičnim dogodkom.

Osim je priznal, da so se zdravstvene težave nakopičile tudi zaradi njegove neizmerne strasti do nogometa. "Na ta dan sem gledal tekmo JEF in videl, da moji nekdanji igralci igrajo povsem nezainteresirano. To sem precej zameril svojemu sinu Amarju, ki je bil tedaj trener JEF. Malce sva se sprla, nato sem odšel domov in si ogledal tekmo angleškega prvenstva. To je zadnja stvar, ki se je spominjam. Rad bi še vedno treniral, vendar mi zdravniki tega ne dovolijo. To bi bilo zame in za mojo družino preveč tvegano," se najbolj mračnega dogodka svojega življenja spominja Osim.

Bosno in Sarajevo je Osim vedno nosil v srcu.

Ivica Osim tudi na Japonskem ni nikoli pozabil svoje ljubljene Bosne . Zadnji selektor jugoslovanske reprezentance je leta 1992 s solzami končal neizpolnjeno misijo na klopi "plavih“. "Moja država si ne zasluži, da bi zaigrala na evropskem prvenstvu. Ljudje so preveč trpeli, da bi lahko mirne vesti opravljal to delo," je tedaj povedal povsem skrušeni Osim. Pod njegovim vodstvom je zrasla po mnenju številnih največja jugoslovanska ekipa vseh časov, ki pa zaradi tragičnih dogodkov tega nikoli ni mogla dokazati. Dejan Savičević , Dragan Stojkovič, Darko Pančev, Safet Sušić, Srečko Katanec, Davor Šuker, Robert Prosinečki in številni drugi so postali "izgubljena generacija“. Tista, za katero se bo vedno govorilo "kaj bi bilo, če bi ...“. Srečka Katanca je imel Osim še prav posebej rad. "Srečko je eden največjih profesionalcev, kar sem jih kdaj videl. Brez njega si obrambne vrste Jugoslavije sploh nočem predstavljati," je pred znamenitim SP leta 1990 v Italiji govoril Osim.

	Največji vtis je name naredil Ivica Osim. Darko Milanič

Danes še vedno živi na Japonskem, kjer okreva po možganski kapi, a v rodno Sarajevo se bo kmalu vrnil. "Želim umreti doma. Neizmerno pogrešam Sarajevo. Rad bi skočil v Beograd, Zagreb, Ljubljano … Rad bi, da bi bilo vse tako, kot je bilo nekoč," pravi Osim. Slednji je tudi eden tistih, ki znajo s svojo modrostjo utišati celo Ćira Blaževića. Preudarni Osim mu namreč iz Japonske sporoča, naj bo v Bosni previden s svojimi besedami. "Ne vem, zakaj govori nekaj v smislu 'Bosno bom popeljal na SP'. Počasi, človek. Ljudje to berejo in pričenjajo verjeti v to. Naši ljudje takšnih izjav ne razumejo tako kot si to on misli," pravi trener, ki je že v času svojega življenja postal legenda .