Pa je je le konec. Nogometne sezone namreč. V času, ko je Evropa z mislimi že globoko v Avstriji in Švici, se domače nabijanje okroglega usnja kar ni in ni hotelo končati. Prav to dejstvo, da sodniške piščalke potihnejo pred vrati poletja in ponovno "zažvrgolijo" sredi julijske tropske vročine, je zgolj eden od motečih dejavnikov, ki ne služijo ničemer in nikomur – ne nogometašem, še manj pa navijačem, ki se z "dopusta" vrnejo šele takrat, ko je za nami že najmanj pet prvenstvenih krogov. A očitno imajo "meteorologi" na vodstvu zveze drugačno mnenje, toda to je že druga zgodba …

Sezono 2007/08 si bomo zapomnili po marsičem ali pa ravno obratno – odtavala bo na podstrešje zgodovine, kakor se dogaja že nekaj let zapovrstjo. Naslov je zasluženo v rokah Domžal, ki so edine zadržale kontinuiteto skozi večji del sezone, z izjemo mlade čete Vlada Badžima v Kopru pa si pravzaprav vseh preostalih osem prvoligašev zasluži grajo.

Drava bo prvoligaški status reševala proti Bonifiki. © Saša Despot

Leta 1991 je v prvi SNL nastopalo 21 moštev, nato so odgovorni ligo počasi krčili na 16, 12 in deset moštev, a če bi bili nekoliko zlobni, bi lahko rekli, da je Livar letos opozoril, da bi tudi o nadaljnjem krčenju morda veljalo razmisliti. Zdi se, da je preskok med prvo in drugo ligo že tako velik, da so novinci (ti imajo zaradi dodatnih kvalifikacij že tako ali tako vrata prve lige skorajda hermetično zaprta) že vnaprej obsojeni na neuspeh. Morda nas bo velenjski Rudar prepričal v nasprotno, vendar je to še najmanj pereč problem, ki tare slovenski klubski nogomet.

Najboljša Jukan in Zahora

Po izboru SPINS je bil najboljši igralec prvenstva v sezoni 2007/08 novopečeni nogometaš Interblocka Amer Jukan, najboljši strelec prvenstva pa je bil Dario Zahora iz Domžal z 22 zadetki.

Iz leta v leto potegnemo črto pod istimi ugotovitvami. Stadioni samevajo, slovenski klubi se od Evrope poslavljajo še preden se začenjajo najmočnejša evropska prvenstva, tisti redki talenti pa razumljivo ob prvi priložnosti poberejo šila in kopita. Takšna je žal realnost slovenskega klubskega nogometa, a nihče ne trdi, da se je s to treba sprijazniti. S tem se zagotovo ne strinja ljubljanski nogometni mecen Joc Pečečnik , ki verjame v to, da lahko v Ljubljano vrne vrhunski nogomet, podobno pa razmišlja tudi Zlatko Zahovič , ki je v Mariboru postavil na kocko svoj ugled in se lotil morda najbolj zahtevnega projekta v svoji karieri. Hvalevredne geste, a vendarle je (za zdaj) bolj ali manj ostalo le pri besedah.

Kakšna usoda čaka Dragana Skočića? © Saša Despot

V Mariboru in v Ljubljani sicer ponavljajo, da so načrti in ambicije vezani dolgoročno, a to ne spremeni dejstva, da je bila letošnja sezona za oba kluba malodane katastrofalna. Naj ne zavajajo prenovljeni Ljudski vrt, 12.435 gledalcev in obljube o povratku na pota stare slave. Debakel v Domžalah ob dveh igralcih več ter tri menjave na trenerskem stolčku (Pušnik, Djurovski, Horjak) le kažejo na to, da so na Štajerskem v prvem letu "vračanja na stare tirnice" pač brcnili v prazno. Enako velja za Interblock . Tam pravzaprav moti in čudi že sama interpretacija zastavljenih ciljev: kadar imaš moštvo, ki v celoti zanesljivo stane več od moštva prvaka, in si za cilj zastaviš peto mesto, je nekaj preprosto narobe. Pokalna lovorika seveda celi rane, vendar pa je v domačem prvenstvu Interblock pokazal toliko nezanesljivosti, da se vsaj iz današnje perspektive bajke o Ligi prvakov ter igranju pred polnimi tribunami prenovljenega bežigrajskega stadiona zdijo bolj kot ne duhovite.

Preberite še ...

Protega: Poleti se ne splača prodajati Pečečnik: Poleti vrhunske okrepitve!

Še vedno ni povsem jasna vloga Srečka Katanca . Je prišel za to, da nadzoruje Dragana Skočića? Je prišel, da svetuje predsedniku, ki mora že tako ali tako poslušati nasvete vseh, ki so se v življenju vsaj enkrat dotaknili nogometne žoge? V kolikor drži scenarij, po katerem naj bi Katanec počakal, da se pomirijo strasti in evforija ter prevzel delo od Skočića, bi Interblocku lahko zamerili vsaj netaktnost. Tako kot jo lahko zamerimo Darku Milaniču , ki se je le dan pred prihodom v Maribor sprenevedal in zatrjeval, da si bo vzel čas za temeljit razmislek.

Zlatko Zahovič je uvidel, da ga čaka še veliko dela. A vsaj projekt Ljudski vrt je zdaj pod streho. © Saša Despot

Vse to kaže na to, da se pri nas še vedno učimo nogometa. Ne tistega na igrišču, temveč tistega iz pisarn, kjer padajo ključne odločitve. Pri Mariboru, Interblocku in pri Domžalah vedo, kako se tem stvarem v teoriji streže, vendar bo potrebno še veliko treninga. Dokler bo volja in dokler bo denar, se seveda lahko zgodi marsikaj. Seveda ni vse črno. Infrastruktura se izboljšuje, ustvarjajo se rivalstva (umetna, pa nič za to), pristojni veljaki pa govorijo o dolgoročnih načrtih, ki so vendarle določena novost v slovenskem nogometu. Morda sledi čas, ko bodo slovenskemu nogometu ponovno zavladala velika mesta – mimogrede, to se ni zgodilo že vse od leta 2003 , ko je Maribor osvojil svoj zadnji naslov. Ali je to dobro ali slabo za slovenski nogomet, je težko in predvsem nehvaležno reči, vsekakor pa bi to bila sprememba, ki je v monotonem in predvidljivem slovenskem nogometnem vsakdanjiku krvavo potrebna. Domžalam je uspelo veliko, a to ne spremeni dejstva, da slovenski nogomet naprej potiskajo vagoni in ne lokomotive.

Dario Zahora poleti najverjetneje zapušča Slovenijo.© Saša Despot

Zadnjih pet prvakov

2004: Gorica 2005: Gorica 2006: Gorica 2007: Domžale 2008: Domžale

Pravi napredek je možen zgolj v primeru, če bo slovenski nogomet s seboj potegnil (in pritegnil) gospodarstvo, kar se – z vsem dolžnim spoštovanjem – v omejenih sredinah ( Ajdovščina , Lendava ) verjetno ne more zgoditi. Če se Nafta in Primorje umakneta iz nogometa, je verjetno vsakomur jasno, da bi to hkrati pomenilo konec profesionalnega nogometa v Ajdovščini in Lendavi. A seveda krivda ne leži zgolj na njih. Krivda leži na ležernem dolenjskem, gorenjskem pa tudi prekmurskem gospodarstvu, ki so dopustili, da lokalni prvoligaši v slovenski nogometni srenji predstavljajo le okras. Če je bilo v Murski Soboti sredi devetdesetih na Fazaneriji 5000 gledalcev, če je nekoč košarkarski klub Krka v svoji večkrat razprodani telovadnici gostil največja evropska moštva in če Podmežakla poka, kadar na led pridrsajo hokejisti Jesenic, ni vrag, da bi ob pravem vzoru lokomotiv slej ko prej začeli pokati tudi stadioni. "Jugoligo" bi bilo treba najprej najti doma.