Zagrebški Dinamo je pred novo sezono v očeh velikega števila navijačev zagrešil smrtni greh. Glavni operativec kluba Zdravko Mamić je v klub namreč pripeljal bivšega kapetana Hajduka Mirka Hrgovića. Hrgović, ki je v prejšnji sezoni (v HNL je odigral le pol sezone, potem pa je nekaj mesecev prebil na Japonskem) za borbene predstave v majici Hajduka prejel tudi znamenito priznanje "hajdučko srce“, se je na črno listo navijaške skupine Bad Blue Boys zapisal kot igralec, ki je bil na zadnjem dvoranskem prvenstvu Hrvaške eden najbolj borbenih v vsesplošnem pretepu na igrišču med tekmo Dinama in Hajduka, v katerem so sodelovali tudi člani BBB. 

Mirko Hrgović je v Zagrebu pri navijačih nezaželen. © Saša Despot

Hrgović seveda ni prvi igralec, ki je zamenjal beli dres za modrega ali obratno. Primerov je pravzaprav kar veliko. Največji Zagrebčan, ki je kdaj igral v Splitu, je pokojni Bernard Vukas , ki pa v Hajduk ni prišel iz Dinama. V direktnem prestopu vse ostale zasenči Niko Kranjčar , ki je po sporu z vodstvom Dinama leta 2004 v zameno za 1,5 milijona evrov odšel na Poljud, kjer ga je pričakalo kar deset tisoč navijačev.

Tudi pri nas je kar nekaj igralcev menjalo vijoličasti in zeleni dres. Za prvi odmevni prestop iz Maribora v Ljubljano v novi dobi je poskrbel Edin Hadžialagić , ki je v prvi sezoni SNL po pol leta igranja za Maribor odšel k precej bogatejši Olimpiji . Ivan Zidar , tedanji predsednik velikana izza Bežigrada, je še večjo ribo ujel leta 1995, ko je iz Maribora v prestolnico pripeljal odličnega albanskega napadalca Klitona Bozga za domnevno tedaj neverjetnih 200 tisoč mark.

Ko se je po začetku finančnih težav Olimpije v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja prevlada začela seliti v Maribor, so temu primerno potekale tudi migracije nogometašev. Številni tvorci prvih štirih naslovov Ljubljančanov so novo zatočišče našli pri bivšem trenerju zmajev Bojanu Prašnikarju , ki se je po "nogi" za Bežigradom znašel na Ljudskem vrtu . V vijoličasto so se tako odeli Dejan Djuranovič , Željko Milinovič in Marko Simeunovič , ob koncu stoletja pa sta iz že propadajoče Olimpije na Štajersko odšla še takrat obetavna Muamer Vugdalič (1998) in Suad Filekovič (1999). Pozneje je po igranju za Olimpijo na Ljudskem vrtu zabijal tudi Ermin Rakovič , ki se visoko uvršča na lestvici najbolj osovraženih igralcev pri navijačih Olimpije.

Nastja Čeh je igral tako za Maribor kot za Olimpijo. © AFP

Prav pozimi leta 1999 pa je Ivanu Zidarju uspela zadnja velika zmaga v njegovi karieri nogometnega funkcionarja. Že dominantnemu Mariboru je speljal dva najbolj obetavna igralca, ofenzivnega vezista Nastjo Čeha in napadalca Marka Kmetca . Prestop je sicer velikega predsednika vijoličastih Jožeta Jagodnika pripeljal do solz na nacionalni televiziji, oba nogometaša pa od prestopa v igralskem smislu nista imela veliko. Čeh je zamudil mariborski nastop v Ligi prvakov in se je pozneje vrnil v Ljudski vrt, Kmetec pa se je po vmesnih postajah na Prevaljah in v Šiški nato še enkrat vrnil za Bežigrad in ob asistencah Roberta Prosinečkega postal drugi strelec lige ter z Olimpijo osvojil slovenski pokal.

Zagotovo pa je najbolj izpostavljen primer Ljubljančana, ki je igral za Maribor, tisti Gregorja Židana . Danes 42-letni Židan je za Olimpijo nastopal v jugoslovanski ligi, pozneje pa je po vmesni postaji pri Dinamu pristal v Mariboru. V Olimpijo se je vrnil, ko je ta svojo pot znova začenjala v peti slovenski ligi. Seveda ni šlo brez sporov z navijači.

Preberite še ...

Iz tabora Dinama I z tabora Domžal Komentar po prvi tekmi v Domžalah

Grega, kako je prišlo do tega, da ste leta 1990 Olimpijo zamenjali za Dinamo?
Iz Olimpije sem odšel zaradi želje po napredovanju. Ko ti enkrat pokažejo veliko denarja, težko razmišljaš. Klub je zame prejel lepo odškodnino, od katere je verjetno živel kar nekaj časa. Dve leti pozneje, ko sem bil v sporu z Dinamom, sem se želel priključiti treningom Olimpije, pa mi tega za Bežigradom niso pustili. Tedanji trener Pertič je rekel, da želi imeti dobre odnose z Dinamom in ne želi prepirov, pozabili pa so, da sem njihov igralec.

Številni Slovenci so v Dinamu pogoreli, kako ste se znašli vi?
Dve leti, ko so bili tam ljudje, ki so me pripeljali, sem redno igral. Položaj se je še izboljšal s prihodom Glihe. Počutil sem se zelo dobro. Sem prilagodljiv človek in privajanje mi ni predstavljalo nobenih težav. Je pa tudi res, da sem si prijatelje iskal tudi izven nogometa. Morda mi je tudi to pomagalo do sproščenega življenja v Zagrebu.

	Spomnim se dogodka, ko sem Bobanu čestital za rojstni dan, in ko sem ga želel poljubiti tretjič, kar je pri nas povsem normalno, me je ostro odrinil. Židan o hrvaškem nacionalizmu

Konec 80. let prejšnjega stoletja je bil nogomet na Hrvaškem tesno povezan z nacionalizmom. Kako ste to občutili?
Če veste, da sem igral tudi eno tekmo za hrvaško reprezentanco, potem veste, kako sem to občutil. Nisem mogel dojeti, da se ljudje razlikujejo na nacionalni osnovi. Spomnim se dogodka, ko sem Bobanu čestital za rojstni dan, in ko sem ga želel poljubiti tretjič, kar je pri nas povsem normalno, me je ostro odrinil. To je bil moj prvi stik z nacionalizmom. Tega nisem razumel. Ne bi govoril o bratstvu in enotnosti, smo pa vsi ljudje, in če nekomu želiš dobro, ni pomembno, da si se zmotil v neki simboliki, ki je niti ne poznaš. Poleg tega pa je bil na vseh tekmah prisoten Tuđman in smo imeli pri njem sprejeme po tekmah. Po mojem golu proti Zvezdi, ko smo zmagali s 3:2, sem bil nacionalni junak, jaz pa sploh nisem vedel, zakaj.

Po povratku v Slovenijo pa presenetljivo niste pristali pri Olimpiji, temveč v Mariboru.
Informacija je napačna, šel sem namreč v Olimpijo. Z gospodom Zidarjem sem že sklenil dogovor, segla sva si v roke, kar lahko potrdi tudi moj tedanji advokat Igor Križanec. Z Zidarjem sva se dogovorila glede vseh podrobnosti, naslednji dan pa bi morali le še podpisati pogodbo. A me naslednji dan do Zidarja niso več spustili. Z izgovorom, da je najbolje plačan igralec Olimpine Robi Englaro in da jaz ne morem dobiti več od njega. Glede na to, da sem želel le igrati in priti v Olimpijo, nazaj domov, sem bil pripravljen sprejeti enake pogoje, kot jih ima Englaro. Nakar tudi to ni bilo dovolj in so dejali, da ne spadam zraven. Na osnovi tega sem začel iskati nov klub in dobil ponudbo iz Maribora. Pomembno mi je bilo igrati, s tekmami je začenjala slovenska reprezentanca in povabila Maribora se ne odklanja, kot tudi ne povabila Olimpije.

Za Maribor je igral več kot devet let. © AFP

Kako ste se kot "žabar" znašli v Mariboru?
V tej zgodbi je bila zame olajševalna okoliščina, da sem prišel iz Dinama, ne iz Olimpije. Čeprav se je za menoj zgodilo lepo število prestopov iz Olimpije v Maribor, saj je bila Olimpija v prostem padu, Maribor pa je z načrtnim delom in vizijo napredoval. Ko smo začeli dobro igrati, je bilo tudi "žabarja" lažje sprejeti. Če sem iskren, imam prave prijatelje v Mariboru. Žal.

Ste pričakovali, da boste tako dolgo ostali?
Dvakrat sem bil pred vrati Olimpije. Enkrat sem se pogovarjal s Petrom Amerškom, enkrat z Mirom Gavezom. Bili smo neprestano v stikih, vedno je bila odprta možnost mojega povratka, na koncu pa se to nikoli ni zgodilo. Devet let in pol, ki sem jih preživel v Mariboru, je bilo enako lepih kot tistih dvanajst, ki sem jih prebil v dresu Olimpije. Ne delam razlik, meni je bil bistven nogomet.

Danes v Olimpiji dela z najmlajšimi. © IFP

Kariero ste ponovno obudili leta 2005, ko ste z nekaterimi nekdanjimi soigralci obudili Olimpijo v peti slovenski ligi.
Primož Gliha me je povabil k projektu ustvarjanja nove Olimpije. Tudi sam sem razmišljal o tem, kaj to pomeni zame in za navijače. Vendarle sem se odločil pomagati, saj me je Olimpija takrat potrebovala kot nikoli prej. Ko je Primož predstavil svojo idejo, smo vsi igralci z veseljem pristopili in začeli neko novo zgodbo.

Težave pa so bile za vogalom.
Na poslovilni tekmi Dejana Djuranovića sem zaigral v dresu Maribora, saj sem z njim igral za Maribor, ne za Olimpijo. Na tisti tekmi se je začela gonja proti meni. To naj bi bil višek vsega, s tem da je že prej dvakrat prišlo do fizičnega stika med navijači in mano.

Enkrat je skoraj prišlo do napada na vas kar med tekmo ...
Igrali smo prijateljsko tekmo s člani skupine Green Dragons in so nekateri prišli s steklenicami na igrišče. Takrat so soigralci stopili zraven in pomirili situacijo. Drugič pa je bilo po tekmi, ko smo v Balonu jedli pico in me je eden hotel udariti. Razmišljal sem: zakaj? Mislim, da sem za Olimpijo pošteno delal, ko ti fantje za ta klub sploh še niso navijali. Oni ne razumejo, da sem moral oditi iz Olimpije. Ali pa tega nočejo razumeti. Ljudi, zaradi katerih se nisem mogel vrniti v Olimpijo, danes poveličujejo, mene pa blatijo. Ne bom se pa pustil.

Postavlja se vprašanje: če že niste mogli v Olimpiji, zakaj ravno Maribor?
Kam pa naj bi šel? Nisem imel druge opcije. Že prej sem poudaril: pomembno mi je bilo biti del reprezentance in s tem, ko bi sedel doma, mi to ne bi uspelo. V to, zakaj me Olimpija ni želela, se ne bi spuščal, morda nisem bil pravi tip. Druga možnost je bila vrnitev na delovno mesto v tovarno, kar sem prej delal 15 let. Bolje zame je bilo, da igram nogomet, če to počnem z veseljem.

	Otroci  me velikokrat sprašujejo, zakaj ne igram. Kaj naj jim odgovorim? Da ne smem igrati zaradi navijačev? Povem jim, da sem prestar, kar zdaj verjetno sem. Grega Židan

Po tisti zmagoviti sezoni v peti ligi vam je direktor kluba dejal, da je bolje, da za člansko moštvo več ne nastopate.
Bilo je še nekoliko huje. Bili smo že dogovorjeni za še eno sezono, potem pa je verjetno prišlo do pritiskov iz strani navijačev. Verjetno so se takrat nekateri ustrašili. Gotovo bi lahko Olimpiji še pomagal. Ta odločitev me je zelo prizadela. Čutil sem se izigranega. Vseeno sem nogomet že nehal igrati, pa sem dal svoj imidž na voljo, da bi se Olimpija dvignila. Takrat sem tudi želel povsem zapustiti klub in prenehati trenirati otroke v Olimpiji. Vendar pa otroci niso nič krivi. Vmes sem imel že ponudbe za različne funkcije, vendar pa je vselej prišlo na površje to, da nisem v dobrih odnosih z navijači. Torej ni vprašljiva moja kakovost. Moja moralna podoba je slaba. To, da dajem pri delu od sebe sto odstotkov, je zanje premalo. Me pa zanima, kdo o tem odloča, klub ali navijači? Razumem, da imajo navijači svoje mnenje, vendar pa je njihova primarna funkcija navijanje. Ne morejo pa upravljati s klubom. Če to želijo, naj naredijo svoj klub. Podpiram jih v tem, da imajo svoje mnenje in da ga izražajo. Vendar pa živimo v demokratični državi in težav ne moremo reševati z nasiljem.

Grega s svojimi nadobudnimi varovanci. © IFP

V novi Olimpiji se je glede na tisto prvo romantično sezono veliko spremenilo, večina tistih, ki ste zgodbo začeli pa več nima odločilne vloge v klubu. Kako gledate na to?
Otroci me imajo izredno radi in me velikokrat sprašujejo, zakaj ne igram. Kaj naj jim odgovorim? Da ne smem igrati zaradi navijačev? Povem jim, da sem prestar, kar zdaj verjetno sem, vendar pa bi lahko še kaj dal v smislu atmosfere. Ni pomembno, kdo igra, pomembno je, da Olimpija uresniči cilje, ki smo si jih zadali pred dobrimi petimi leti. Takrat bi bilo tudi lažje sprejeti odločitev, da smo svoje dali in lahko prenehamo z igranjem. Zdaj pa padajo žrtve iz razlogov, ki niso povezani s kakovostjo, kar se mi ne zdi prav. Verjetno boli tudi Primoža, tudi z njim sem se pogovarjal o tem, zakaj je moral oditi iz kluba. Ponavadi je pač tako, da nekaterim ljudem ne odgovarjaš. Tudi jaz verjetno komu nisem. Neumno pa se mi zdi, da bi zaradi tega prenehal delati v nogometu.

V prvi ligi navija za Maribor, v drugi za Olimpijo. © IFP

Naslednje leto nas v primeru uvrstitve Olimpije v prvo ligo znova čaka derbi. Za koga boste navijali?
Če sem iskren, zdaj v prvi ligi navijam za Maribor, v drugi pa za Olimpijo. Marsikdo ne ve, da sem v Olimpijo prišel iz Slovana in pozneje Olimpijo vzel za svoj matični klub. Teh stvari ne morem pozabiti. Ko sem na igrišču, pa ne poznam niti lastnega brata. Tudi njega bi tepel, da bi ga premagal. Tako sem naučen. In tako se je zgodilo tudi z Olimpijo in sem pač igral proti njej. Ker je bil to moj poklic. Za koga pa bom navijal naslednje leto? Upam, da bo zmagal slovenski nogomet. Zanj vemo, da ni na najboljši poti.


Ravno zaradi odsotnosti derbija?
Tudi to je eden razlogov. V slovenskem nogometu nismo dovolj enotni. Preveč se razdvajamo. Na Japonskem, kjer sem bil na svetovnem prvenstvu, so me napadli navijači Olimpije, čeprav smo vsi Slovenci in smo navijali za reprezentanco. Rivalstvo odobravam, nasilja pa ne.