Najboljša slovenska maratonka Helena Javornik je za Slovenijo nastopila na treh olimpijadah, leta 1996 v Atlanti, leta 2000 v Sydneyju in leta 2004 v Atenah. Zaradi suma zlorabe nedovoljenih sredstev ni smela nastopiti na OI 2008 v Pekingu. Kazen še traja, zato bomo za njen nastop prikrajšani tudi na letošnjem Ljubljanskem maratonu. Ker je ne bomo videli teči, smo jo poklicali in z njo malo poklepetali.
Ste ena redkih, ki ima v lasti državne rekorde v tekih od 3000 m pa vse do maratona. Ali bolj uživate na srednje dolgih progah ali imate raje maraton?
Helena Javornik
Občutki po prihodu v cilj, ko imaš za sabo 42 km, ali pa po končanem teku na 1500 m, kjer tečeš dobre štiri minute, so povsem različni. In občutka, ko prideš v cilj po maratonu, ne moreš opisati.
Kako vam uspeva izvajati treninge za tako širok razpon disciplin?
Začela sem z maratonom. Potem sem nadaljevala na stezi in tekla na 1500 m in takrat se nisem ukvarjala z maratonom. To je bilo v obdobju od leta 1997 do 2001, tako da v tem času praktično maratona sploh nisem tekla. Ko sem začela trenirati krajše razdalje, sem tudi v maratonu postala boljša. Eno je povezano z drugim.
Tek je za vas življenjskega pomena. Verjetno vas sprošča in v teku preprosto uživate. Je maraton za vas še vedno užitek ali je že na meji trpljenja?
Pri maratonu je tako, da dokler si zdrav in ko tečeš počasi in za zabavo, uživaš. Če bi jaz tekla maraton tri ure, bi super uživala, če pa je treba teči dve uri in pol ali še hitreje, ko loviš neke meje, takrat pa vsekakor ni užitek. Glavni užitek je, ko prideš v cilj. Če zmagaš in dosežeš neki viden rezultat, ko dosežeš neko normo, takrat začneš zares uživati.
Upam si trditi, da ste maratonci močne osebnosti. Katera vaša lastnost je tista, zaradi katere vztrajate?
Zagotovo je to trma, ko hočeš sam sebi dokazati, da nekaj zmoreš. Da zmoreš doseči nekaj takega, kot je preteči maraton. Človek tega ne zmore in mu ne bo uspelo, če nima vztrajnosti in trme. Moraš biti posebnež in teh posebnežev, ki tečejo za rekreacijo, je vedno več, kar je lepo.
Zame je idealno, če je temperatura med 10 in 15 stopinj Celzija, da ni vetra in da je proga čim bolj ravna.
Kakšne taktike se običajno poslužujete?
Za maraton smo vedno trenirali in se pripravljali vsaj 12 tednov. Vse ostale tekme, ki so bile vmes, so bile predpriprave na maraton. In v tem času treniraš s hitrostjo, s katero naj bi pretekel maraton. Moraš točno vedeti, koliko si sposoben, in končni rezultat doseči v enakomernem ritmu. Če prehitro začneš, potem drugo polovico zagotovo trpiš, pade ti tempo. Preprosto moraš poznati samega sebe in vedeti, koliko si sposoben v tistem trenutku. Ritem si tako na podlagi tega zastaviš na začetku. Pokop je, če začneš prehitro.
Helena Javornik
Stari ste 43 let. Koliko časa bomo še lahko uživali v vaših nastopih?
Drugo leto se bom vrnila. Za sabo imam 20 let kariere in v tem času sem ogromno pretekla, čez sto tisoč kilometrov. To se na organizmu že malo pozna. Zjutraj, ko vstanem, potrebujem malo, da se razhodim. Vse pusti neke posledice. Če bom še vedno uživala in dosegala neke vidne rezultate, potem je jasno, da se še ne bom umaknila.
Kakšen je, in če sploh obstaja, podmladek? So punce, ki bi lahko dosegale take rezultate, kot jih vi?
Moram reči, da kot mladinke in tudi mlajše atletinje so, vendar ko pride obdobje pubertete, ko je treba resno začeti trenirati, tam pa je osip zelo velik. Gre za obdobje prehoda iz mladinske v člansko kategorijo. Kaže se, da bi nekatere lahko uspele, če pa bodo vztrajale in prebrodile tisto krizo, bomo videli. Malo je takih, ne samo maratonk, ampak sploh punc v atletiki na srednje in dolge proge, ki jim to uspe. Upajmo na najboljše.
