Šport
0 ogledov

Še Bog ne bi mogel igrati bolje

Goran Ivanišević je do uspeha kariere prišel leta 2001, ko je bil zmagovalec gra Žurnal24 main
Časovni stroj bomo tokrat zavrteli v leto 2001. Pod drobnogled bomo namreč vzeli podvig Gorana Ivaniševića, ki je kot 125. igralec na lestvici ATP nepričakovano zmagal v Wimbledonu.
 
 

Ubil se bom. Zdaj imam že toliko 'posod' za drugo mesto, da bi lahko odprl čajni bife.

Goran Ivanišević

 
Letošnji teniški turnir v Wimbledonu se počasi zaključuje, zato je prav, da se v tokratnem Časovnem stroju spomnimo Gorana Ivaniševića in njegovega podviga leta 2001, ko se je v Wimbledonu kot 125. igralce sveta postavil po robu vsem najboljšim tistega časa. Prišel je vse do finala, kjer je po več kot treh urah boja premagal še s Patricka Rafterja .

Še Bog ne bi mogel igrati bolje
Goran Šimun Ivanišević se je rodil 13. septembra leta 1971 v Splitu . Med profesionalce je prestopil leta 1988. Istega leta je na turnirju v Frankfurtu v paru z Rudigerjem Haasom osvojil svoj prvi turnir v dvojicah. Nase je opozoril dve leti kasneje, ko je na OP Francije v prvem kolu premagal nemškega šampiona Borisa Beckerja, ki je po dvoboju priznal: "Še Bog ne bi mogel igrati bolje." Ivanišević je že na tem turnirju pokazal, da lahko zelo močno in natančno servira. In prav ta sposobnost mu je v karieri prinesla številne uspehe, saj je na prakitčno vseh turnirjih v primerjavi s konkurenco dosegal z naskokom največ asov na tekmo. V Wimbledonu je še istega leta prišel do polfinala, kjer ga je po štirih nizih premagal prav Becker.

Goran Ivanišević je na lestvici ATP nekaj časa zaostajal zgolj za Samprasom (na sliki). © Reuters

 
Pred njim samo Sampras
Ivanišević je v najboljših letih nedvomno spadal med najboljše teniške igralce na svetu, kar je leta 1994 dokazovalo tudi njegovo drugo mesto na l estvici ATP. Pred njim je bil zgolj Američan Pete Sampras. Vseeno pa Splitčan nad vsem skupaj ni bil ravno navdušen, saj nikakor ni mogel zmagati na kakšnem izmed turnirjev za grand slam. Še najbližje je bil v Wimbledonu, ko je leta 1991 izpadel že v drugem kolu, naslednje leto pa je prišel vse do finala. Napet in preobratov poln dvoboj med Hrvatom in Andrejem Agassijem je trajal kar pet nizov, na koncu pa se je zmage vseeno veselil Agassi. Čeprav je imel Ivanišević zmago praktično že v rokah, ga ta poraz ni potrl, saj so mu vsi, glede na to, da je imel zgolj 20 let, napovedovali blestečo prihodnost.

 

Preberite še ...

Odgrizniti uho? Nič lažjega!
Božja roka malega čarovnika
Mož, ki je odkril Bryanta
Stefanie Graf
Ko mladenič užene kapetana
Monika Seleš: Z vrha jo je spravil nož

Trikrat drugi v Wimbledonu
Leta 1994 ga je v finalu Wimbledona v treh nizih z lahkoto premagal Sampras, ki ga je leto kasneje po precej bolj napetem dvoboju - odigrala sta kar pet nizov - izločil v polfinalu. S Samprasom sta v finalu Wimbledona igrala tudi leta 1998 in takrat se je Američan veselil še ene zmage, tudi tokrat pa se je moral kar krepko potruditi, saj sta nasprotnika spet odigrala kar pet nizov. "Ubil se bom. Zdaj imam že toliko 'posod' za drugo mesto, da bi lahko odprl čajni bife," se je pošalil Ivanišević, ki se je v naslednjih letih bolj kot s tenisom ukvarjal s poškodbo rame, tako da najboljšim ni mogel več konkurirati.

Rafter se je moral leta 2001 zadovoljiti z drugim mestom. © AFP

 
Organizatorji so se ga usmilili
In prišlo je leto 2001, Ivanišević pa je na lestvici ATP zasedal 125. mesto, kar ni bilo dovolj, da bi imel v Wimbledonu že zagotovljeno mesto. Organizatorji pa so se ga po zaslugi dosežkov iz preteklosti usmilili in mu izdali posebno povabilo t. i. "Wild card" . Že v prvem dvoboju proti Frederiku Jonssonu je pokazal dobro igro in Šveda gladko ugnal. Tudi s Špancem Carlosom Moyo ni imel večjih težav, v nadaljevanju pa je izločil še vzhajajočo zvezdo Andyja Roddicka .

Po tej zmagi se je v Wimbledonu vse bolj govorilo o prerojenem Ivaniševiću in teniška legenda John McEnroe je že takrat napovedal, da bo naslov tokrat pripadel prav Splitčanu, ki je v četrtfinalu ugnal še četrtega nosilca Marata Safina . "Marat je mlad, on lahko še zmaga na tem turnirju v prihodnosti, jaz pa nimam več veliko časa," je po zmagi nad Rusom povedal Ivanišević, ki se je v polfinalu srečal z ljubljencem domačega občinstva, šestim nosilcem Timom Henmanom.

Ivanišević med finalnim dvobojem © AFP

 
Dež poslan "z vrha"
Ivanišević je polfinalni dvoboj začel dobro, saj je prvi niz dobil s 7:5, potem pa je na sceno stopil Henman, ki je s 7:6 in 6:0 dobil naslednja dva niza. Hrvat je bil na robu poraza, ko so morali dvoboj zaradi dežja večkrat prekiniti. To se je ponovilo kar trikrat, kar je očitno pomagalo predvsem Ivaniševiću, ki se je uspel bolje odpočiti in je po treh dneh boja s Henmanom in slabim vremenom zasluženo napredoval v finale.

"To je bil boj živcev, ki ni imel nič skupnega s tenisom. Ponoči sem se večkrat zbudil, in šele ko sem na televiziji zagledal telebajske, sem vedel, da je čas za dokončanje dvoboja. Očitno je Bog želel, da zmagam in je zato poslal dež," je dejal Ivanišević,ki so ga mnogi postavljali ob bok Kenu Rosewallu , igralcu, ki v Wimbledonu kljub štirim uvrstitvam v finale ni uspel zmagati. No, Ivanišević je imel drugačne načrte: "Dovolj imam 'pladnjev' za druga mesta."

Maratonski dvoboj z Rafterjem
Finalni dvoboj med Ivaniševićem in Rafterjem je bil pravi maraton, saj je trajal kar tri ure in minuto. Prvi in tretji niz je s 6:3 dobil Ivanišević, vmes pa je enega z istim rezultatom dobil Rafter, ki je z zmago s 6:2 v četrtem nizu izsilil še peti niz, ki pa se je končal z 9:7 v korist Ivaniševića. Slavje se je lahko pričelo. "Vsi so popolnoma znoreli. Bilo je kot na nogometnih igriščih. Mislim, da Wimbledon do zdaj še ni doživel česa podobnega in težko verjamem, da bo še kdaj," je dogajanje po koncu dvoboja opisal poraženec Rafter. V nadaljevanju si lahko ogledate nekatere odločilne poteze finalnega dvoboja.



Ivanišević postal junak tudi za domače gledalce, ki so kar pozabili, da je v polfinalu premagal Henmana. "Ta dan si bom zapomnil za vse večne čase," je priznal presrečni zmagovalec, ki je v objemu očeta Srdjana zmago poklonil pokojnemu prijatelju in nekdanjemu košarkarju Draženu Petroviću . Na Hrvaškem pa pohvalam in slavju ni bilo vieti konca, vsi, na čelu s teniškimi strokovnjaki so zatrjevali, da je Ivanišević igral najbolje v karieri, sam pa je občutke v odločilnem dvoboju razložil takole: "Vedel sem, da lahko zmagam. Vedel sem, da moram ostati miren."

 
 

Kamorkoli bom od zdaj naprej šel, karkoli bom počel, vedno bom junak Wimbledona. O tem sem sanjal vse življenje.

Goran Ivanišević

 
Edini do zdaj
Z uspehom v Wimbledonu je postal prvi in je do zdaj tudi edini teniški igralec, ki je ta turnir dobil kot povabljenec oziroma kot nepostavljeni igralec. Seveda je bil tudi pred turnirjem najslabše rangiran igralec, ki mu je uspel tak podvig. "Ko sem prišel sem, ni sploh nihče govoril o meni, zdaj pa držim v rokah ta pokal. Kamorkoli bom od zdaj naprej šel, karkoli bom počel, vedno bom junak Wimbledona. O tem sem sanjal vse življenje. Vesel sem, tudi če ne dobim niti enega dvoboja več," je še povedal Ivanišević, katerega podvig so uvrstili na 16. mesto največjih športnih dogodkov v zgodovini.

Vzdušje v Wimbledonu je bilo kot na nogometnem stadionu. © AFP

 
Žal pa tega naslova ni mogel braniti naslednje leto, saj je moral zaradi operacije rame začasno prekiniti kariero, po vrnitvi pa ni bil več pravi. Dokončno se je upokojil leta 2004 po porazu proti Lleytonu Hewittu v tretjem kolu Wimbledona. Še lani pa je do zmage na "sveti travi pomagal Rogerju Federerju , s katerim je treniral pred finalnim dvobojem z Rafaelom Nadalom. "Seveda je veliko pripomogel k zmagi. Veliko mi je pomenilo, da sem lahko za trening igral proti vedno neugodnemu levičarju in se tako pripravil na Nadala," je priznal Federer.
Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.