Slovenci hočemo po težji poti

Že vse od leta 1991 predsedujete krovni slovenski športni organizaciji. Kako vam uspe tako dolgo ostati na tako odgovornem položaju?
Zadevo vodim na način, da imamo dobre rezultate, in te nedvomno imamo. Vodim tako, da pridejo do izraza različni interesi in da jih na koncu uskladimo.

Opozicija ima drugačno mnenje. Kako se spopadate z nasprotniki?
Napaka bi bila, če bi si želel, da je ne bi bilo. To je instrument demokracije, ki naj bi 'porival' naprej. Tega si ne ženem k srcu. Najprej poskušam razmisliti, kaj pripovedujejo. Včasih proti meni zleti tudi kaka groba puščica, v kateri je zrno resnice. Če je pa to žaljivka, jo skušam ignorirati.

Kocijančič, ki je na krovu OKS od leta 1991, v prostem času rad smuča, igra tenis in hodi v hribe. © Saša Despot

Ta služba je vendarle popolnoma amaterska funkcija. Kaj imate od tega?
Človek v življenju stremi za denarjem ali nekimi idealnimi vrednotami. Jaz zasledujem ideale. Želim si, da bi slovenski šport uspeval, da bi dobro reprezentiral relativno majhen, a dobro organiziran narod, da bi bil razvit, da bi se uspehi nadaljevali. To mi je v veliko zadoščenje, še posebej, ker imam ob sebi iskrene sodelavce, s katerimi imam športno tovariške odnose. Funkcija predsednika je usklajevati ambicije in interese, vzpostaviti sisteme, da to funkcionira. Pri nas ta pot do vrha kar dobro deluje. V celoti pa nikdar ne uspe. Ni je države na svetu, kjer bi bili športnik in športni delavci zadovoljni z denarjem, ki ga dobijo. Vsi bi radi več.

Kaj je trenutno največji problem slovenskega športa?
To so ambicije, da tekmujemo z razvitimi narodi, da poskušamo dosegati uspehe na evropski in svetovni ravni. Na tak način pa temeljne stranice naših piramid ne obstojijo. Slovencev nas je malo. Zato smo morali razviti čisto posebne sisteme. Medtem ko imajo drugi piramide, imamo mi sistem dvigala. Pri nas morajo imeti športniki sedem življenj, kot mačka. V avstrijskem smučanju je recimo neverjetna konkurenca za državno reprezentanco, mi pa prav veliko od državne reprezentance na kvalitetni ravni nimamo.

	Kar se tiče kvalitete slovenskega športa smo nadpovprečno razviti. Po dosežkih na število prebivalcev ali ekonomsko moč države smo nadpovprečno uspešni. Janez Kocijančič

Hočete reči, da smo Slovenci preveč ambiciozni?
Ne bi rekel tako. Ambicija je vendarle pozitivna in karakteristika, ki bi jo kazalo spodbujati. Ambicija je nekaj kar je nad realnostjo, je tisto, kar pelje naprej. Če so stvari na dosegu roke, potem velik uspehov ni, potoneš v povprečje, na koncu pa je vse sivo in žalostno. Naša ambiciznost je sicer umirjena. Ambicije pa morajo biti vedno nad realnimi možnostmi in dosežki. Če nimaš ambicij, se lahko od vrhunskih rezultatov posloviš, najprej psihološko, potem pa še dejansko.

In kritik s tem še ni konec. Pravite, da Slovenci skoraj ne iščemo športnih niš. Kaj mislite s tem?
Imamo 35 olimpijskih športov, nekateri od teh so manj popularni in se gojijo v nekaj deset državah, zaradi tega pa so uspehi lažje dosegljivi. Slovenci že od nekdaj 'rinemo' v najtežje športe, s katerimi se vsi ukvarjajo. Tu mislim na bazične športe, kot so atletika, gimnastika, plavanje in smučanje. Slovenci smo najbolj skoncentrirani še v nogometu, košarki, rokometu. Nočemo ubrati bližnjic, lahkih poti, ampak poskušamo dokazati svoje sposobnosti tam, kjer je najtežje. Ta pot mi je sicer všeč, čeprav je presenetljiva.

Slovenski šport gre naprej. © Saša Despot

Končuje se športno leto, ki je bilo bržkone najboljše v zgodovini samostojne Slovenije. Devet kolajn na svetovnih prvenstvih v olimpijskih športih je nov mejnik in dober obet pred olimpijsko sezono. Na kateri točki smo ta hip?
Po objektivnih pokazateljih gre slovenski šport naprej, ob številnih problemih, ki jih imamo. Mi želimo vsaj na treh področjih dosegati uspehe: na vrhunskem športu, kjer smo se opredelili, da ni naš cilj sodelovati, ampak biti v svetovnem vrhu, da bi se čim več Slovencev ukvarjalo s športom, kjer smo med razvitimi narodi, trudimo pa se še, da bi bil šport bolj enakomerno razvit po Sloveniji.

	Naši olimpijci se bodo pripravljali v povsem primerljivih pogojih kot najboljši iz drugih narodov. Janez Kocijančič

Kolikšno vlogo imajo po vašem mnenju mediji? Mediji lahko ustvarjajo fenomen vrhunskega športnika in slave. Pa čeprav brez pravih dosežkov ...
Zagotovo ni ničesar brez rezultata, ta pa se kaže v razpoloženju športne javnosti. Ta komunikacija med tekmo, rezultatom in javnostjo je možna samo z mediji. Če bi odmislili medije, bi bila večina rezultatov povsem na obrobju, ker ne bi nihče za njih vedel. Pri ustvarjanju športnih idolov imajo mediji pomembno mesto, kot tudi pri financiranju. Ne edino, izključno funkcijo, zagotovo pa ni možno prek medijev ustvarjati herojev, če so čisto zanič.

V slovenskem prostoru je pomanjkanje denarja vedno bolj pereč problem. Uspehov pa vse več. Ali se vam zdi, da gospodarstvo sledi vsem tem dosežkom?
Vsemu temu slediti in vzdrževati je tudi z vidika gospodarstva težko. Tudi tam se dogagajo globoki procesi, privatizacija je strukturo slovenskega gospodarstva spremenila, ni več na razpologo družbenega denarja, tisti, ki so lastniki, dajejo svoj denar in nekaterim gre izjemno težko iz žepa. V nekaterih razsežnostih je postal šport prevelik in predrag. Na drugi strani imajo tujci relativno malo interesa, ker nismo dovolj veliko tržišče.

V tem trenutku ne rabimo dveh stadionov, nimamo pa nobenega. © Saša Despot

Kako pa na delovanje OKS vpliva politika? Se je odnos države do športa v zadnjem času kaj spremenil, izboljšal?
S to politiko, ki je zdaj na oblasti, smo imeli relativno velike probleme z upravljanjem in funkcioniranjem nekaterih institucij. Obstajajo različni koncepti, ki se še niso do konca izbrusili. Morali bi biti zelo neodvisni od tega, katera koalicija vlada v določenem obdboju. Vedno je treba gledati cilj, in če je cilj uspeh športa, potem je ta vedno možen.

Kakšen posluh za šport pa ima Ljubljana in njen župan Zoran Jankovič?
Na koncu je vedno pravi odgovor na vprašanje, kaj kdo za šport naredi. Mi v preteklih desetletjih na področju izgradnje, obnove in vzdrževanja objektov nismo prav veliko naredili. Ljubljanski šport, zlasti moštveni športi, so v določeni krizi. Upam, da bo ta odnos, ki ga Zoran Jankovič kaže, v neki časovni perspektivi dal rezultate.

Z Ljubljano so močni povezani nekateri veliki projekti, ki jih mesto in država potrebujeta. V novem štiriletnem obdobju na mestu predsednika OKS ste napovedali, da boste več vlagali v objekte. Objekt v Seči je obnovljen, v Planici je končan olimpijski športni center, bežigrajski stadion, ki ste ga med drugim podedovali, pa naj bi bil obnovljen v dveh letih. Pogodba o skupni naložbi je podpisana. Ampak, ali Ljubljana sploh potrebuje dva nogometna stadiona?
V tem trenutku je glede na kvaliteto nogometa pri nas vprašanje, če je dovolj eden. Vprašanje si bodo morali postaviti tisti, ki bodo to delali in to je časovna projekcija. V tem trenutku ne rabimo dveh stadionov, nimamo pa nobenega.

Pri nas morajo imeti športniki sedem življenj, kot mačka. © Saša Despot

Pri predlogu za vzpostavitev finančnega sklada za financiranje najboljših vrhunskih športnikov za daljše časovno obdobje ste letos doživeli poraz. Ne pomnim, da bi kdaj izgubili. Po drugi strani so v povezavi s kategorizacijo športnikov precej glasni na Atletski zvezi Slovenije. Koliko ste letos naredili za vrhunski šport?
Število vrhunskih športnikov, zaposlenih v javni upravi, se povečuje. Upam, da bomo v kratkem uredili zdravstvene preglede športnikov. Imamo učinkovit sistem štipendiranja mladih športnikov. Eden od teh podsistemov naj bi bile tudi rente, ki so se uvedle v nekaterih državah, zlasti vzhodno od nas. Zagotovo je tak rentni način priznavanja športnih uspehov možno organizirati, če ga seveda sprejme država. Mislim, da bomo v prihodnosti to dorekli.

	Šport je eden od bolj bleščečih delov Slovenije, ob vseh neuspehih in problemih, ki jih imamo, je šport eno od področij, po katerem nas v svetu najbolj poznajo. Janez Kocijančič

Pred nami je novo leto, olimpijsko leto. Peking 2008 bo vaš prvi vrhunec v tem novem štiriletnem obdobju. Kakšna bodo merila za nastop?
Kar se tiče kriterijev za nastop na OI bomo zelo strogi, v skladu z našimi ambicijami, da posežemo po vrhunskih rezultatih. Predvidevamo celo vrsto finančnih stimulacij, poleg tega OKS pripravlja opremo, namestitev, trening centre, se ukvarja z aklimatizacijo. To je zelo obsežen program, ki je to pot pripravljen pravočasno. Začeli smo bistveno prej kot v preteklosti, to pa na osnovi dozorevanja spoznanj. OI pridobivajo na teži, upam si zagotoviti, da bodo igre v Pekingu največji športni dogodek vseh časov. Moramo slediti velesilam, v nekaterih stvareh smo enaki ali celo boljši, bolj fleksibilni in pregledni kot veliki narodi. Tokrat res ne bo možen izgovor, da so naši športniki pripravljeni slabše in da so zaradi tega izostali uspehi. Naši olimpijci se bodo pripravljali v povsem primerljivih pogojih kot najboljši iz drugih narodov.

Še vedno verjamete, da bo med potniki na Kitajsko tudi Aljaž Pegan?
Naredil sem čisto vse, kar je v moji moči, čeprav so vrata izjemno majhna in vprašanje je, ali je skozi njih možno iti. To kar se dogaja je športno nepošteno in izraz nekaterih vodilnih narodov. Če bi bili v nekem drugem športu podobni kriteriji, bi se morali recimo alpski smučarji uvrstiti na OI v skokih. Eiminirati takega tekmovalca pomeni, da nekdo želi ustvariti možnost, da kolajno dobi nekdo, ki je sicer ne bi. Formalno ni možno nič več narediti. Ostalo je lobiranje, kjer je treba biti dostojen in dostojanstven. Na koncu pa bodo medalje, ki imajo lesk kot nobene druge, dobili tisti, ki bodo tja prišli in kaj naredili. Tisti, ki ne, pa bo utonili v pozabo.

Razmišlja o slovesu z mesta prvega moža OKS. © Saša Despot

Slovensko javnost je letos pretresla dopinška afera atletinje Jolande Čeplak. Velenjčanka je dobivala sredstva od OKS in bila predsednica komisije vrhunskih športnikov pri OKS. Kako komentirate ta dogodek in kakšen je zdaj njen status?
Njen položaj miruje, tako kot vse drugo z njenim statusom. Načeloma smo vedno na strani športnika, vsaj dokler proces traja. Naša politika je jasna: to je politika ničelne tolerance do dopinga. To pomeni, da je doping nelegalen, športno nepošten, nesporno vpliva na to, da se da doseči rezultat, ki se sicer ne bi, in škoduje zdravju. Če dosegaš uspehe z dopingom, se ti bo to slej ko prej porušilo na glavo, na žalost tudi na glavo slovenskega športa. Vsak tak prekršek meče temno senco tudi na tiste dosežke, do katerih so tekmovalci prišli na pošten način.

Mandat na mestu prvega moža OKS se vam izteče leta 2010. Razmišljate o koncu?
Sem v fazi, ko se postopno umikam. Mislim, da bi bilo olimpijsko leto 2010 primeren zaključek nekega obdobja.