Pri 67 letih je umrl teniški trener Damir Dokić, odtujeni oče nekdanje vrhunske teniške igralke Jelene Dokić (42). Nekdanja športnica je v svoji avtobiografiji iz leta 2017 razkrila podrobnosti trpinčenja, kateremu je bila dolga leta podvržena s strani svojega očeta.
Dokić je svojo hči, nekoč eno najboljših teniških igralk svetu, ki je med drugim priplezala do četrtega mesta na lestvici WTA in zaigrala v polfinalu Wimbledona, fizično in psihično maltretiral, jo obkladal z žaljivkami, pretepal, žalil in grozil.
Zloraba ji je pustila trajne psihološke in fizične posledice, kar je pripomoglo k temu, da se je na neki točki zredila na 120 kilogramov. Hudo krizo je preživljala tudi pred tremi leti, ko je bila tik pred tem, da si vzame življenje.
"Pravzaprav se je vse skupaj začelo od prvega dne, ko sem prijela za lopar. Nato se je vse le stopnjevalo in povsem ušlo izpod nadzora," je med drugim zapisala v svoji avtobiografiji, v kateri je svetu prvič razkrila resnico o nasilnem očetu.
Zapisala je še, da jo jo oče pljuval v obraz, pretepal, če je izgubila, jo zmerjal s ku**o in celo brcal v golenici, kar ji je pustilo trajne brazgotine.
Dvainštiridesetletnica se je na novico o smrti očeta odzvala z dolgim zapisom na Instagramu, ki ga objavljamo v celoti.
"Celjenje. Vsi gremo skozi težke čase in preizkušnje. Vsak od nas ima svojo zgodbo. Vsi s seboj nosimo tegobe iz preteklosti. Nekatere še kar bolijo. Nekatere so travmatične. Na nekatere smo ponosni. Za nekatere smo hvaležni, da smo jih preživeli. Toda celjenje in občutek lastne vrednosti sledtai zavedanju, da nas preteklost ne določa da nas ne more nunjno spraviti na kolena. Preteklost ni samo na to, kar si moral prestati, temveč tudi to, kar si kljub temu postal."
"Prestal si bolečine, strah, bil si prizadet, skrušen, poteptan. A si preživel, se iz tega učil in rasel. Celjenje in zavedanje lastne vrednosti ne prideta iz tega, da pozabiš na preteklost, ampak da bolečino pretvoriš v moč in ponovno prevzameš nadzor nad svojim glasom in življenjem. Vsi težki trenutki, travma in bolečine so te pripeljali do sem, kjer si danes. Bodi ponosen nase. Na tisto različico sebe, ki je preživela in je še vedno tukaj. In vloži ves svoj trud, lekcije in modrost v zdravljenje ter vso svojo vero in pogum v uspeh. Ker si močnejši, kot misliš, in pogumnejši, kot verjameš. Ne samo, da lahko preživiš, temveč lahko lahko najtežje trenutke iz preteklosti in življenja uporabiš kot motivacijo za to, da uspeš. Nisi zlomljen. Nisi brezupen primer. Vreden si. Celiš se. Učiš se. Rasteš. Vztrajaš. Ne obupaj."
Dokićeva se je rodila leta 1983 v Osijeku očetu Srbu in mami Hrvatici. Družina se je pred razpadom Jugoslavije preselila v Srbijo, nekaj let zatem pa v Avstralijo, za katero je nastopala večji del svoje profesionalne kariere. Leta 2001 se je pod prisilo očeta odločila za menjavo državljanstva, po štirih letih igranja za Jugoslavijo (2001-2003) oziroma Srbijo in Črno goro (2003-2005) pa se je spet pridružila reprezentanci iz dežele tam spodaj. Kasneje je menjavo reprezentančnih barv globoko obžalovala. V kareri je osvojila šest lovorik in s turnirskimi nagradami zaslužila slabih 4,5 milijona ameriških dolarjev. Upokojila se je leta 2014.
Staršem bi morali prepovedati trenirati svoje otroke, sploh če gre za vrhunski šport. Koliko krutih zgodb. Kaj ti pomagajo vse titule in denarne nagrade, če je uničeno otroštvo, mladostništvo, če je vez s starššem uničena,...