Če vozim na pedalih, potem mi zdrsava zadnja del kolesa, če pa na vzponu sedim, potem mi sprednji del dviga v zrak. Fernando Escartin

To, kar so na Dirki po Franciji Galibier, Alpe d'Huez, Tourmalet, Croix de Ferr, Mont Ventoux … To, kar so na Dirki po Italiji Mortirolo, Alpe di Pampeago, Marmolada, Stelvio, Fedaia, Giau … To, je na Dirki po Španiji Alto de Angliru . Zagotovo vzpon, vreden vsakega spoštovanja, čeprav njegov vrh leži na skromnih 1570 metrih nadmorske višine. Na španski Vuelti je bil do zdaj na sporedu samo trikrat in vendar se je zapisal v srca kolesarskih navdušencev.

Vendar to ni nič čudnega, saj velja za enega najzahtevnejših vzponov, ki jih morajo kolesarji premagati na katerikoli izmed treh tritedenskih preizkušenj. O tem, kako zastrašujoče težak je ta vzpon, govorijo že številke same, saj je dolg 13,5 kilometra, njegov povprečni naklon pa je kar 9,9-odstoten. Vendar pa je najpomembnejša lastnost tega vzpona predvsem izjemna neenakomernost strmine, saj se cesta na nekaterih mestih spremeni praktično v zid. Najtežji deli vzpona dosežejo kar 23-odstoten naklon.

Gilberto Simoni se na Dirki po Španiji sicer nikoli ni boril za višje uvrstitve, junak Angliruja pa je vseeno postal leta 2000. © AFP

Najprej razvajanje, potem pekel
Prvih pet do šest kilometrov je še znosnih, povprečni naklon v tem odseku je namreč "zgolj" 7,6 odstoten. Šesti kilometer je kolesarjem najprijaznejši, saj se cesta celo nekoliko spusti. Ostalo pa je dobesedno pravi pekel. V drugi polovici vzpona je povprečni naklon več kot 13-odstoten. Najstrmejši del se nahaja tri kilometre pred ciljem, poimenovali so ga Cuena les Cabres , in je kar 23,6 odstoten. Vendar tudi v nadaljevanju strmina vse do zadnjega kilometra ne popušča, saj se naklon vseskozi vrti okoli 20 odstotkov. Kako težko je kolesarjem na tej cesti, je najlepše opisal nekdanji kolesar Fernando Escartin : "Če vozim na pedalih, potem mi zdrsava zadnji del kolesa, če pa na vzponu sedim, potem mi sprednji del dviga v zrak." Tukaj si lahko ogledate najstrmejše odseke tega zloglasnega vzpona, ki so jih Španci tudi poimenovali.

Nakloni ceste, ki vodi na vrh Angliruja so neverjetni. © lavuelta

Na ta vzpon so se kolesarji morali prvič podati leta 1999. Še nekaj dni pred tem se je govorilo, da ga, v primeru dežja, ne bo nihče sposoben premagati. In prav v tisti etapi so se kolesarji nanj podali v dežju. Še nekaj kilometrov pred ciljem je za etapno zmago najbolje kazalo Rusu Pavlu Tonkovu , ki je imel več kot minuto naskoka pred Robertom Herasom in Josejem Mario Jimenezom , vendar se je na najzahtevnejših delih vzpona Jimenez otresel zasledovalca in tik pred ciljem prehitel tudi odločnega Rusa.

Preberite še ...

Kdo lahko ustavi Špance? Vuelta: Zdaj gre zares Dirkam, da zmagujem, in ne, da bi zadovoljil ljudi Večno drugi, a najbolj priljubljen Merckx: Nedosegljivi kanibal

Sporna zmaga
Tonkov se je sicer pritoževal, da so Jimenezu pomagali motoristi: najprej, da ga je ujel – v zadnjem kilometru je Španec v hudem nalivu in zaradi megle tudi slabi vidljivosti nadoknadil 40 sekund zaostanka – potem pa še, da so mu v ciljnem sprintu zaprli pot. Rezultat se kljub temu ni spremenil, Jan Ullrich je naredil odločilni korak proti osvojitvi zlate majice, Jimenez pa je postal junak Angliruja, na katerem naj bi se kljub slabemu vremenu zbralo več kot 120 tisoč gledalcev. V nadaljevanju si lahko ogledate kratek film, ki prikazuje prvi vzpon na Angliru na španski Vuelti.

Tudi najboljši z lahkimi prenosi

Na Angliru tudi najboljši uporabljajo najlažje prenose. Spredaj 30 do 32 zobnikov, zadaj pa 25 ali več, kar je zelo neobičajno.

"Zmago posvečam ekipi, mojim navijačem, ki sem jim bil veliko dolžan, in predvsem Marcu Pantaniju, ki doživlja hude čase. Tonkova sem videl, vendar se do njega nikakor nisem mogel preseliti, vse dokler se najstrmejši del vzpona ni končal. Mogoče sem uporabljal pretežek prenos," je povedal Jimenez, ki so ga njegovi navijači poznali tudi pod vzdevkom "El Chava" . Že naslednje leto so gledalci spet lahko občudovali mučenje kolesarjev na ta znameniti vzpon. Tokrat jim je bilo vreme precej bolj naklonjeno, kolesarji pa tudi bolj pripravljeni, saj so celo tisti najboljši na svoja kolesa montirali precej lažje prenose od običajnih.

Roberto Heras je zadnji kolesar, ki se je veselil zmage na zastrašujočem Angliruju. © AFP

Odstopil tik pred ciljno črto
Zmage se je tokrat veselil Italijan Gilberto Simoni . Če takrat do sporov glede vzpona ni prišlo, pa je do tega prišlo leta 2002. Na vrh tega strah vzbujajočega vzpona je prišel Roberto Heras, ki je Vuelto takrat končal na drugem mestu, tik za Aitorjem Gonzalesom . In prav tega leta je prišlo do številnih polemik. Najprej sta se sprla klubska kolega pri Kelmeju Gonzales in Oscar Sevilla . Gonzales je namreč napadel Sevillo, čeprav je ta nosil zlato majico vodilnega kolesarja. Poleg tega je tudi tokrat Angliru zaznamovalo močno deževje. Zaradi tega so na najtežjih delih vzpona obstali celo spremljevalni avtomobili, ki so tako na najbolj neprimernih mestih ovirali kolesarje in mehanike, ki niso mogli do tistih, ki so imeli težave s kolesi.

Da je vse skupaj šlo čez mero dobrega okusa je poskrbel David Millar , zdaj član moštva Garmin Chipottle. Škot je prikolesaril skorajda do cilja, vendar se je ustavil tik pred ciljno črto in je iz protesta ni hotel prečkati. Razlog? Po njegovem mnenju je ta vzpon preveč zahteven za kolesarjenje. No, nazadnje je najkrajšo potegnil prav kolesar, saj uradno ni zaključil etape in je posledično moral odstopiti. Vse od takrat do letošnjega leta se kolesarjem na Vuelti ni bilo treba povzpeti na Angliru. No, zdaj je čas, da se spet podajo nanj in pokažejo svoje sposobnosti.