Sarajevčanka Hirija Ljuša je bila v bolnišnici, ko so njena sinova, takrat šestletnega Amerja in štiriletnega Alena odpeljali, za kar ni nikoli podpisala nobenega dovoljenja ali soglasja. V bolnišnici je bila zaradi težkih poškodb, ki jih je dobila v enem izmed streljanj v Sarajevu leta 1992.
Njen mož Kemal je bil med branilci Sarajeva, prihajal je k njej bolnišnico in ji zatrjeval, da sta otroka na varnem. Kasneje je v bojih izgubil življenje.
Ko je prišla iz bolnišnice, so ji ženske iz soseščine povedale, da sta otroka v domu za otroke brez skrbnikov Ljubica Ivezić, je svojo zgodbo za Avaz povedala skrušena ženska. V domu so ji povedali, da sta otroka v Italiji, da jih je odpeljal nek Duško Tomić.
Izgubljene vse sledi
Jokala je, jih rotila, s kamnom razbila vrata, ko so ji ta zaprli, češ da ne vedo, kje sta njena sinova. V Italijo so odpeljali 46 otrok. Še do današnjega dne se je ve, če so jih iz Sarajeva odpeljali z dokumenti, do Italije so morali prečkati nekaj mejnih prehodov.
V Italiji so jih nastanili v sirotišnice pod skrbništvom vlade, nato pa večino v rejniške družine. Do danes se je za njimi praktično izgubila vsaka sled.
Septembra so s pomočjo italijanskega novinarja Andrea Oskarija Rosinija, ki na RAI že tri leta spremlja zgodbe o "Sirotah miru", prišli na sled pogrešanima fantoma, ki sta danes že moža.
Amer ima spremenjeno ime v Luka, Alenu je ime ostalo. Za njima je njuna mama poizvedovala kar 25 let; tako na Rdečem križu kot na pristojnih državnih organih, občini, ministrstvih, nikjer ji niso pomagali. Slabo je pismena, njene prošnje so vedno naletele na gluha ušesa.
Sarajka Hirija Ljuša bila u bolnici kada su tada šestogodišnji Amer i četverogodišnji Alen odvedeni! https://t.co/gArtwspQHv
— Adin Solbic (@AdinSolbic) 20 November 2018
Eden mamo zavrača
Vnukinja sosede je medtem letos na spletu našla zgodbo o dveh bratih v Italiji. Kontaktirala je italijanskega novinarja, ki se je kasneje osebno oglasil v Sarajevu in med drugim mami dal denar za izdelavo potnega lista. "Čakam, da me pokličejo, da uredijo naše srečanje," pove mama, ki je kar 25 let iskala svoja sinova.
Dodaja, da jo boli srce, ker jo Alen (29) zavrača, medtem ko ji je Amer/Luka (31) že poslal štiri pisma. Želi jo videti, jo spoznati. Ve, koliko je njuna mama pretrpela v četrt stoletja iskanja.
Mati poudarja, da nikoli ni ničesar podpisala, da nikomur ni dala svojih otrok. Nikoli ni izvedela na podlagi čigavega podpisa so ju odpeljali v Italijo. V vojni je izgubila moža, ena izmed hčerk ji je umrla na rokah, druga je umrla med poskusom prebega iz Sarajeva. "Besed, s katerimi bi opisala, kaj sem prestala, ni."
Italijanski mediji pri zgodbi mame iz Sarajeva navajajo, da še danes zgodbe o vojnih sirotah povzročajo številne kontroverznosti; poudarjajo, da so pari začeli posvajati otroke iz Bosne in Hercegovine leta 1996, čeprav so nekateri otroci imeli biološke starše še žive. Takratne oblasti se z vprašanjem otrok, ki so jih vozili v Italijo, niso ukvarjale.
Življenje kot Titanik
Itlaijanski novinar Rosini je zgodbo o mami sklenil z besedami, da urejajo vse potrebno za srečanje Amerja/Luke s svojo mamo. Njegov brat Alen - vzgojena sta bila v različnih družinah - je danes uspešen poslovnež v Milanu.
Za zdaj ne želi govoriti s svojo mamo. Komentiral je, da je trenutno njegovo življenje kot Titanik in da se mora odločiti glede svojih nadalnjih korakov.
Naredil bom 86 evrov na uro od doma. Bil sem šokiran, ko je moj sosed rekel, da je povprecje 95 dolarjev, vendar vidim, kako to pocNE zdaj. Zdaj imam toliko svobode, ko sem sam lastnik. obišcite >>>>> www.WebJob33.Com
Koliko generacij običajnih ljudi zaznamuje vojna političnih povzpetnikov? Se mi, ki živimo v miru in vojne nismo doživeli, tega sploh zavedamo? Znamo ceniti to neizmerno vrednoto, ki se imenuje mir?