Norveška na otočju Svalbard oziroma Spitsbergi tujcem odvzema volilne pravice, blokira prodajo zemljišč tujim kupcem in poostruje nadzor nad tujimi raziskovalci, poročanje The New York Times povzema Index. Norveške poteze so izzvale ostro nasprotovanje evropskih in zaveznikov Nata.
Otočje Svalbard je sicer del Norveške, vendar ga ureja poseben sporazum, ki so ga podpisali po prvi svetovni vojni, ki skoraj vsakomur omogoča bivanje na otokih brez vizuma. Znanstveniki že desetletja hodijo tja obiskovat mednarodno raziskovalno postajo, Norvežani in Rusi tam prirejajo šahovske turnirje, kitajski in evropski študenti pa hodijo tja na počitnice in se vozijo z motornimi sanmi.
"Zaščititi moramo svoj del Arktike"
Norveška vztraja, da mora zaščititi svoj del Arktike, da Svalbard ne bi postal prizorišče za sovražne sile. Otočje je strateško pomembno za pridobivanje satelitskih podatkov, sledenje poti raket in za morebitna nahajališča redkih kovin pod okoliškim morjem.
Nadzor nad Svalbardom zagotavlja prevladujoč položaj Norveške na Arktiki, območju, ki postaja vse večjega varnostnega pomena za Evropo, Severno Ameriko in Azijo. Ameriški uradniki obtožujejo kitajske raziskovalce, da na tem otočju izvajajo nezakonite vojaške raziskave, medtem ko Rusija uveljavlja svoje pravice do Svalbarda z jezikom, podobnim tistemu, ki ga uporablja za upravičevanje svojih dejanj v Ukrajini.
"Norveška je zdaj v najresnejši varnostni situaciji od leta 1945," je dejal Eivind Vad Petersson, norveški državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve. Države so Svalbard predolgo obravnavale kot "neke vrste prosto območje, kamor lahko pride vsak, ki želi in tukaj počne skoraj vse, kar hoče". "To ne drži," je dodal. "To je norveško suvereno ozemlje."
Bitka za morsko dno
Nedavne raziskave so pokazale, da oceansko dno okoli Svalbarda vsebuje ogromne količine bakra, cinka, kobalta, litija in redkih zemeljskih elementov, ki so ključni za nove tehnologije. Norveška vlada je januarja 2024 napovedala, da bo izvedla globokomorske raziskave mineralov na območju v velikosti Nemčije, vključno z vodami okoli Svalbarda.
Napoved je sprožila zaskrbljenost. Zaradi morebitne grožnje za morsko življenje so nasprotovale okoljevarstvene skupine na Norveškem.
V tujini pa so potezo razumeli kot poseg, ki presega okvir Svalbardske pogodbe. Rusko zunanje ministrstvo je potezo obsodilo kot "nezakonito" in je spomnilo Norveško, da "ne izvaja brezpogojne suverenosti" nad otočjem.
Islandija in Evropska unija sta prav tako izrazili nestrinjanje s stališčem Norveške. Norveška vlada se je pod pritiskom opozicijskih strank strinjala, da bo z izdajo dovoljenj za rudarjenje na morskem dnu počakala štiri leta, vendar je ministrstvo za energijo potrdilo, da cilj ostaja "dobičkonosno in trajnostno" raziskovanje mineralov.
Svalbard
Pred nekaj stoletji so Norvežani Svalbard imeli za nikogaršnjo zemljo. Leif Terje Aunevik, župan Longyearbyena, največjega mesta na Svalbardu, je na otočje prispel pred več kot 25 leti kot voznik pasjih vpreg. Spominja se, da ga je Svalbard pritegnil kot "eksotičen, nenavaden kraj". "Imel sem teorijo, da bolj severno kot greš, bolj divji postajajo ljudje," je dejal. Danes, priznava, Svalbard ni več tako divji. Longyearbyen ima restavracije, hotele, dnevne lete na celino in 2500 prebivalcev iz 50 različnih držav, kar je dvakrat več kot ob njegovem prihodu.
Po prvi svetovni vojni so zmagovalne sile priznale Norveški pravico do otočja, vendar s pogoji. Svalbardska pogodba iz leta 1920 je prepovedala vojaške dejavnosti in vsem podpisnicam zagotovila enak dostop do lova, ribolova, rudarstva in lastništva zemlje. Od takrat je sporazum podpisalo skoraj 50 držav, vključno s Kitajsko in takratno Sovjetsko zvezo.
Tujci postajajo manj dobrodošli kot prej
Brata Nathapol in Nattanagorn Nanthawisit sta na Svalbard prispela iz Tajske pred več kot 20 leti. Njuna mama je prišla delat kot služkinja, onadva pa sta se kot mlada fanta hitro prilagodila, se naučila norveščine in se danes počutita kot del skupnosti. "Počutiva se Norvežana," je dejal Nathapol.
Vendar so se pred nekaj leti razmere začele spreminjati. Oblasti so najprej razglasile tajska in nekatera druga tuja vozniška dovoljenja za neveljavna, kar je med mnogimi tujci ustvarilo občutek negotovosti.
Nato je vlada spremenila volilna pravila. Pred tremi leti je bilo objavljeno, da tujci na Svalbardu ne morejo glasovati na lokalnih volitvah, če prej niso vsaj tri leta živeli na celinski Norveški. Državni sekretar Petersson je dejal, da "bi se to moralo zgoditi že zdavnaj", in dodal, da sporazum s Svalbarda zagotavlja "enakopraven dostop, ne pa enakih pravic".
Norveška vlada nadzoruje 99 odstotkov zemlje na Svalbardu, preostalega pa ni dovoljeno prodati tujcem. Po poskusih skupine zasebnih norveških lastnikov, da bi neko veliko parcelo prodali kupcem iz Združenih držav Amerike in evropskih držav pogodbenic, je norveška vlada leta 2024 sprejela kraljevi odlok, ki je prodajo močno omejil, češ da bi lahko "škodovala interesom nacionalne varnosti".
Ruska prisotnost
V Barentsburgu, ruski rudarski koloniji na Svalbardu, so Rusi prisotni že stoletja. Čeprav se je število prebivalcev zmanjšalo z več kot tisoč na približno 300, nekdanja bolnišnica pa je zapuščena, Rusi krepijo svoje vezi z otočjem. V Barentsburg je pred kratkim prispel stalni duhovnik Ruske pravoslavne cerkve Pjotr Gramatik. To norveški uradniki vidijo kot del prizadevanj Moskve za okrepitev svojega vpliva.
Ruski uradniki opozarjajo na zgodovinske vezi in poudarjajo, da so dolžni zaščititi rusko govoreče ljudi na Svalbardu, podobno kot v Ukrajini. Ivan Lavrentijev, znanstvenik na Ruski akademiji znanosti, meni, da Rusija Svalbarda ne bo nikoli zapustila. Čeprav premogovnik propada, je Barentsburg najzahodnejša točka Rusije na Arktiki in je zato strateško pomembna. "Zato bomo rudarili za vedno," je dejal.
Kitajske dejavnosti
Na otoku ima Kitajska raziskovalno postajo. V ameriškem kongresu so zaskrbljeni, da Kitajska tam izvaja vojaške raziskave, kar je v nasprotju s sporazumom, ki prepoveduje vojaške dejavnosti. Domnevno imajo kitajski znanstveniki dostop do zmogljivega radarskega sistema, podatki iz vsaj treh raziskovalnih projektov pa naj bi bili posredovani kitajski obrambni organizaciji.
Norvežani so Kitajcem nedavno naročili, naj odstranijo dva granitna leva, ki pred raziskovalnim centrom stojita že 20 let. Norvežani jih vidijo kot simbol, ki ni združljiv z norveško suverenostjo.
Julija lani se je s križarke izkrcalo približno 200 kitajskih turistov, mahalo s kitajskimi zastavami in se fotografiralo pred postajo, zaradi česar so norveške oblasti poklicale kitajske diplomate na zaslišanje. Po tem je Univerzitetni center na Svalbardu prvič prepovedal vstop kitajskim študentom, pri čemer se je skliceval na varnostna tveganja.
