V tem tednu se je v okviru odprave Nova Projects – Križna jama zaključila ena najzahtevnejših jamskopotapljaških in znanstvenih raziskav slovenskega krasa v zadnjih letih. Devetčlanska mednarodna ekipa jamskih potapljačev iz Slovenije, Belgije, Francije in Nemčije je raziskovala potopljeni kraški sistem med Križno jamo in Dihalnikom v Grdem dolu.
Kot nam je pojasnila vodja odprave Maja Karmen Mušič, je zadnjo večjo raziskavo leta 2009 izvedel slovenski jamski potapljač Simon Burja, ki je dosegel globino 124 metrov.
Tokrat so raziskovalci nadaljujevali tam, kjer se je raziskovanje pred sedemnajstimi leti končalo. Tako so prvič raziskovali potopljene rove, v katerih še ni plaval noben potapljač. Ker je Dihalnik v Grdem dolu eno najbolj občutljivih kraških okolij v Sloveniji, je dostop vanj strogo omejen. Odprava je potekala na podlagi dovoljenj Ministrstva za naravne vire in prostor ter v sodelovanju z Društvom ljubiteljev Križne jame pod vodstvom Gašperja Modica, Skupino za speleobiologijo Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani (doc. dr. Maja Zagmajster in dr. Teo Delić) ter Inštitutom za raziskovanje krasa ZRC SAZU.
Že deset let ne živi v Sloveniji, zato ...
Projekt je zasnovala Maja Karmen Mušič, slovenski del ekipe pa poleg nje sestavljajo še Damir Podnar, Simon Burjain Sebastjan Gantar. Kot pojasnjuje Maja, sta neprecenljivo podporo odpravi nudila tudi Društvo ljubiteljev Križne jame, ki kot dolgoletni skrbnik jame z omejenim številom obiskovalcev ohranja njeno naravno stanje, ter člani JD Rakek, ki so pomagali pri logistiki odprave.
Maja je sicer slovenska jamska potapljačica, ki že več kot deset let živi v Belgiji. Kot nam je zaupala, po poklicu ni raziskovalka ali biologinja, "a jo že vrsto let vodi velika strast do jamskega potapljanja in želja, da bi na svoj način prispevala k boljšemu razumevanju ter ohranjanju slovenskega podzemnega sveta."
Pojasnjuje, da je največja vrednost odprave prav povezovanje ljudi z različnimi znanji in izkušnjami: "Potapljači lahko dosežejo dele jamskega sistema, ki raziskovalcem sicer niso dostopni, raziskovalci pa lahko z zbranimi podatki bistveno prispevajo k razumevanju in varovanju teh edinstvenih ekosistemov."
To je občutek, ki ga je težko opisati. Seveda je prisotno navdušenje, vendar ga zelo hitro zamenja spoštovanje. Ko se znajdeš v prostoru, kamor človeška noga – ali v našem primeru plavut – še ni stopila, se zelo jasno zaveš, da si tam le gost.
Zame osebno ima to še poseben pomen. Že več kot deset let živim v Belgiji in prav življenje v tujini mi je dalo drugačen pogled na Slovenijo. Pogosto šele takrat, ko nečesa nimaš več vsak dan pred očmi, zares spoznaš, kako izjemno je. Slovenija je majhna država, vendar leži na enem najpomembnejših kraških območij na svetu. Imamo naravno dediščino, ki nam jo marsikatera večja država lahko zavida.
Ta odprava je zato zame tudi zelo osebna zgodba. Že dolgo sem si želela, da bi lahko na svoj način prispevala k boljšemu razumevanju in ohranjanju tega izjemnega podzemnega sveta. Čeprav po poklicu nisem raziskovalka ali biologinja, verjamem, da lahko z vztrajnostjo, povezovanjem ljudi in skupnim ciljem ustvarimo nekaj, kar bo koristilo tudi znanosti.
Vas je bilo česa pred ali med odpravo česa strah?
Ne bi rekla, da me je bilo strah. Veliko bolj sem čutila veliko odgovornost.
Odgovornost do ljudi, ki so mi zaupali in se pridružili odpravi. Odgovornost do Križne jame, ki predstavlja eno najdragocenejših kraških okolij v Sloveniji. In odgovornost do raziskovalcev, s katerimi sodelujemo in jim želimo s svojim delom omogočiti dostop do podatkov, ki jih brez jamskih potapljačev pogosto ni mogoče pridobiti.
Velik del priprav zato ni bil namenjen le samim potopom, ampak predvsem temu, kako bomo vpliv na jamo zmanjšali na najmanjšo možno mero. Vsak kos opreme smo pred vstopom temeljito očistili in razkužili, da v jamo ne bi nehote prinesli tujerodnih organizmov ali mikroorganizmov.
Hkrati gre za tehnično izjemno zahtevne potope. Voda ima okoli osem stopinj Celzija, vidljivost ni vedno dobra, potopi pa segajo globlje od sto metrov in zaradi dolge dekompresije trajajo več ur. Poseben izziv predstavlja tudi zelo ozek vhod v Novo Križno jamo. Če bi prišlo do resne nesreče, bi bilo reševanje izjemno zahtevno.
Pri jamskem potapljanju velja zelo preprosto načelo – nič ne sme biti odvisno od ene same stvari. Zaradi oddaljenosti od izhoda in zahtevnosti okolja mora biti praktično vsak ključni kos opreme podvojen. To velja za vse, od rezervne maske do neodvisnih virov dihalnega plina.
Na tej odpravi vsi globinski potapljači uporabljajo rebreatherje – posebne dihalne naprave, ki večino izdihanega plina ponovno uporabijo, zato omogočajo daljše in učinkovitejše potope. Poleg tega vsak nosi še rezervni rebreather, dodatne jeklenke z dihalnim plinom, ob potopni vrvi pa smo namestili dodatne varnostne jeklenke. Tudi suhe obleke imajo dvojni sistem ogrevanja z rezervnimi baterijami.
Z drugimi besedami, vsak pomemben sistem ima svojo rezervo, pogosto pa tudi rezervo za rezervo. Takšen pristop nam omogoča, da morebitno težavo rešimo še preden bi lahko ogrozila potapljača. Če ocenimo, da pogoji niso ustrezni ali da tveganje presega sprejemljivo mejo, potop brez oklevanja prekinemo. Na koncu je največji uspeh odprave vedno to, da se vsi varno vrnemo domov.
Nam lahko opišete kakšno specifično situacijo z odprave, ki vam bo za vedno ostala v spominu?
Najbolj se mi je vtisnil trenutek, ko smo skupaj z Društvom ljubiteljev Križne jame, Jamarskim društvom Rakek in celotno potapljaško ekipo oblikovali človeško verigo za prenos opreme skozi izredno ozek vhod v Novo Križno jamo.
Skupaj smo skozi ozke prehode prenesli več kot pol tone opreme, nato pa z njo nadaljevali še dolgo pot do mesta potopa. To je bil izjemen logistični podvig, ki ga brez sodelovanja vseh vpletenih preprosto ne bi bilo mogoče izvesti.
Takšni trenutki pokažejo, kaj vse lahko ljudje dosežemo, ko nas povezuje skupen cilj. Noben posameznik tega ne bi mogel doseči sam.
Po skoraj letu priprav je bilo res nekaj posebnega opazovati, kako se vse sestavi v celoto. Vsak je prispeval svoj del – nekdo z znanjem, drugi z izkušnjami, tretji s fizičnim delom. Prav ta občutek povezanosti mi bo ostal v najlepšem spominu.
Zakaj je lahko takšna misija, če je ne načrtuješ profesionalno in skrbno, nevarna?
Jamsko potapljanje velja za eno najzahtevnejših oblik potapljanja. Na globinah več kot sto metrov ni prostora za improvizacijo. Vsak kos opreme mora delovati brezhibno, vsak član ekipe mora natančno poznati svojo nalogo, vsak možen scenarij pa mora biti predviden že veliko pred začetkom odprave. V jami ni mogoče preprosto izplavati na površje ali v nekaj minutah poklicati pomoči.
Prav zato smo ogromno časa namenili načrtovanju, usposabljanju ekipe in pripravi varnostnih postopkov. Vsak potop je imel jasno določen cilj, natančno izdelan načrt ter več rezervnih scenarijev. Naš cilj nikoli ni bil doseči rekord ali čim večjo globino. Cilj odprave je bil raziskovati odgovorno, pri tem čim manj vplivati na jamsko okolje in predvsem poskrbeti, da se vsi varno vrnemo domov.
Kakšen pomen ima za slovensko in evropsko speleologijo morebitna potrditev povezave med obema jamskima sistemoma?
Če bi se pokazalo, da sta Križna jama in Nova Križna jama povezani s prehodom, ki bi bil prehoden tudi za potapljača, bi to po našem trenutnem vedenju predstavljalo enega najglobljih jamskih sifonov v Evropi.
Še pomembneje pa je, da bi takšna povezava bistveno prispevala k boljšemu razumevanju razvoja kraškega podzemlja, pretakanja podzemnih voda in nastanka teh jamskih sistemov. Hkrati nas opominja, da tudi dolgo raziskane jame, kot je Križna jama, še vedno skrivajo neodkrite dele. Šele razvoj sodobne jamsko-potapljaške opreme in znanja nam danes omogoča, da dosežemo območja, ki so bila še pred nekaj desetletji nedostopna. To je lep opomnik, da raziskovanje ni nekaj, kar se je zaključilo pred desetletji. Tudi danes lahko z odgovornim pristopom in sodelovanjem različnih strok odkrivamo nova poglavja slovenske naravne dediščine.
Kaj nam podzemne vode in organizmi, ki jih proučujete, sporočajo o kakovosti naravnega okolja na površju?
Povezava med površjem in podzemljem je veliko bolj zapletena, kot si pogosto predstavljamo. Voda lahko v podzemlje priteče tudi več kilometrov stran od mesta, kjer jo kasneje opazujemo, zato razmere v jami niso vedno neposreden odraz dogajanja nad vhodom v jamo. Lahko pa rečemo, da dobro ohranjeni kraški vodonosniki omogočajo življenje številnim izjemno specializiranim vrstam, od katerih mnoge živijo le na zelo omejenem območju ali celo v eni sami jami.
Za strokovno razlago pomena teh organizmov in njihove vloge pri razumevanju podzemnih ekosistemov bi besedo prepustila biologom, s katerimi sodelujemo. Eden od ciljev odprave je prav to, da z zbranimi podatki omogočimo nadaljnje raziskave in boljše razumevanje teh izjemnih habitatov.
Je kakšna stvar, ki vas osebno žalosti glede okoljevarstva v Sloveniji?
Življenje v tujini me je naučilo, da pogosto šele z razdalje zares vidiš, kako izjemno domovino imaš. Kraški vodonosniki in jamski ekosistemi sodijo med najbolj občutljiva naravna okolja. Živali, ki živijo v njih, so se skozi milijone let razvijale v izjemno stabilnih razmerah in so pogosto prilagojene zelo ozkim okoljskim pogojem.
Ker je podzemni svet skrit našim očem, se pogosto niti ne zavedamo, kako močno lahko dejavnosti na površju vplivajo nanj. Posledice se lahko pokažejo šele mnogo kasneje, ko jih je pogosto že težko odpraviti. Velik del slovenskega krasa predstavlja tudi pomemben vir kakovostne pitne vode. Ko govorimo o varovanju jam, zato ne govorimo zgolj o zaščiti podzemnega sveta, ampak tudi o zaščiti enega naših najpomembnejših naravnih virov.
Mislim, da je Slovenija na področju varovanja narave naredila veliko dobrega, hkrati pa si želim, da bi se kot družba še bolj zavedali, kako izjemno bogastvo imamo. Pogosto občudujemo oddaljene kraje po svetu, medtem ko se eden najbolj fascinantnih ekosistemov skriva dobesedno pod našimi nogami.
Na kakšen način lahko podatki, ki jih zbirate v teh globinah, pomagajo pri dolgoročnem ohranjanju slovenske naravne dediščine?
Kot jamski potapljači lahko dosežemo dele jamskega sistema, ki raziskovalcem sicer niso dostopni. Ne želimo nadomeščati biologov, geologov ali drugih strokovnjakov – želimo biti njihova podaljšana roka. Že od samega začetka sem si želela, da odprava ne bi bila namenjena zgolj raziskovanju novih delov jame, ampak da bi ustvarila tudi podatke, ki bodo uporabni še dolgo po tem, ko bomo opremo odnesli iz jame.
V sodelovanju z Društvom ljubiteljev Križne jame, Skupino za speleobiologijo Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani pod vodstvom doc. dr. Maje Zagmajster in dr. Tea Delića ter Inštitutom za raziskovanje krasa smo biološke vzorce zbirali tako v Križni jami kot tudi v Novi Križni jami.
Križna jama že danes velja za eno biotsko najbogatejših jam na svetu, saj je bilo v njej doslej zabeleženih več kot šestdeset vrst jamskih živali. Za Novo Križno jamo pa zbrani vzorci predstavljajo prvo izhodišče za raziskovanje živalskih vrst, ki naseljujejo njene potopljene dele. Ti podatki bodo pomembni za prihodnje raziskave in dolgoročno spremljanje stanja tega izjemnega ekosistema.
Slovenski kras velja za eno najpomembnejših območij podzemne biodiverzitete na svetu. Če lahko s svojim delom prispevamo k boljšemu razumevanju tega bogastva, potem smo dosegli nekaj, kar bo imelo vrednost še dolgo po koncu odprave.
Na kaj ste v procesu načrtovanja in izvedbe takšne logistično zahtevne odprave najbolj ponosni?
Najbolj sem ponosna na ljudi. Če pogledam nazaj, največji uspeh odprave zame niso doseženi metri ali nova globina, ampak dejstvo, da nam je uspelo povezati toliko ljudi z različnimi znanji in izkušnjami. Sama po poklicu nisem raziskovalka niti biologinja in nikoli nisem trdila, da sem. Sem jamska potapljačica z veliko željo, da bi lahko na svoj način prispevala k boljšemu razumevanju Slovenije.
Prav zato sem želela ustvariti odpravo, v kateri lahko vsak prispeva tisto, v čemer je najboljši. Potapljači lahko dosežemo dele jam, ki drugim niso dostopni. Raziskovalci znajo zbrane podatke pravilno ovrednotiti. Jamarji poznajo jamo bolje kot kdorkoli drug. Fotografi in snemalci pa lahko zgodbo približajo ljudem, ki tega sveta sicer nikoli ne bodo videli. Ko vse to združiš v eno ekipo, nastane nekaj, kar presega posameznika.
Če me je ta odprava česa naučila, je to, da lahko z vztrajnostjo, odprto komunikacijo in skupnim ciljem nastanejo stvari, ki se na začetku zdijo skoraj nemogoče.
Kaj za vas osebno pomeni odgovornost, ki jo nosite kot raziskovalci oziroma skrbniki tako krhkega naravnega bisera, kot je Križna jama?
Pomeni predvsem veliko čast, hkrati pa tudi veliko ponižnost. Križna jama ni le ena najlepših jam v Sloveniji. Združuje izjemno geološko zgodovino, eno največjih podzemnih biodiverzitet na svetu, pomembno arheološko dediščino in osupljivo naravno lepoto. Zavedamo se, da smo le začasni obiskovalci prostora, ki je nastajal milijone let. Če lahko s svojim delom vsaj malo prispevamo k boljšemu razumevanju tega izjemnega okolja, je to zame osebno velika čast.
Prav zato smo želeli odpravo tudi kakovostno dokumentirati. Poleg raziskovalne ekipe smo imeli namensko fotografsko in snemalno ekipo. Upamo, da bomo s fotografijami in kratkim dokumentarnim filmom ljudem pokazali ne le lepoto tega sveta, ampak tudi, koliko znanja, priprav, odgovornosti in sodelovanja je potrebnega, da lahko takšna odprava sploh nastane.
Verjamem, da ljudje veliko lažje varujemo tisto, kar poznamo. Če bomo lahko komu prvič pokazali ta skriti svet in v njem vzbudili občutek spoštovanja, bomo naredili nekaj dobrega tudi za prihodnost Križne jame.
Kaj je bila vaša prva misel, ko po dolgem času zapustite jamski sistem in se vrnete na površje?
Najprej pride olajšanje. Potem hvaležnost. Hvaležnost, da se je celotna ekipa varno vrnila na površje. Hvaležnost vsem, ki so v zadnjem letu kakorkoli prispevali k odpravi – z znanjem, delom, podporo ali zaupanjem. Po skoraj letu priprav je poseben občutek, ko vidiš, da se je vse, kar je bilo še pred nekaj meseci le ideja na papirju, spremenilo v resničnost.
In potem seveda pride tudi misel, da nas čaka še ogromno dela. Analiza podatkov, bioloških vzorcev, fotografij in posnetkov bo trajala še dolgo po tem, ko se odprava konča.
Kaj bi sporočili vsem nam, ki ta del sveta spoznamo le skozi vaše oči?
Radovednost je nekaj najlepšega, kar imamo. Vendar mora vedno hoditi z roko v roki s spoštovanjem. Podzemni svet ni prazen prostor pod našimi nogami. Je živ ekosistem, ki ga šele začenjamo zares razumeti. Dom organizmov, ki jih ni nikjer drugje na svetu. Naravna dediščina, ki je nastajala milijone let in je ne moremo ponovno ustvariti, če jo enkrat izgubimo.
Upam, da bodo fotografije, film in zgodbe z odprave ljudem omogočili vsaj majhen vpogled v svet, ki ga večina ne bo nikoli videla na lastne oči. Ne zato, da bi občudovali nas, ampak zato, da bi občudovali naravo.
Mislim, da je prav to največja vrednost raziskovanja. Ne gre samo za odkrivanje novih delov jame ali doseganje novih globin. Gre za boljše razumevanje sveta okoli nas in za odgovornost, da to znanje uporabimo za njegovo ohranjanje. Če bo zaradi naše odprave vsaj en človek drugače pogledal na slovenski kras, se vprašal, od kod prihaja njegova pitna voda, ali pa začutil več spoštovanja do podzemnega sveta, potem bomo dosegli nekaj, kar presega vse raziskane metre. Raziskovanje ni osvajanje narave. Raziskovanje je predvsem priložnost, da jo bolje razumemo. In šele ko nekaj zares razumemo, ga lahko tudi zares varujemo.
