Zdravje
10018 ogledov

Za srečo v partnerskem odnosu

Poljub Epa
"Svoje kliente vedno učim, da morajo najprej poskrbeti zase; v odnosu in v življenju."

Tina Korošec PsiHara | Avtor: Nik Korošec Nik Korošec
V sklopu projekta našega medija in forumske platforme Med.Over.Net – G.las generacije smo se o pojmu sreče v partnerskem razmerju pogovarjali z geštalt izkustveno družinsko terapevtko in psihoterapevtko Tino Korošec.

Je absolutna sreča v partnerskem razmerju sploh mogoča ali gre le še za enega izmed klišejskih pojmov?

Mislim, da absolutna sreča v praksi ni mogoča. Ne v življenju ne v partnerskem odnosu. Ker biti srečen po definiciji pomeni biti zadovoljen v vsakem trenutku svojega življenja. A dejstvo je, da nihče od nas, razen mogoče kakšnega zares razsvetljenega človeka, ni zadovoljen prav vsak tenutek svojega življenja. Vedno pridejo situacije, ki nas vržejo iz ravnotežja ali v nas sprožijo slabe občutke in redki ljudje so tako dobro postavljeni, da lahko vse take trenutke sprocesirajo s sprejemanjem že v trenutku, ko se zgodijo. Poleg tega je, sploh ko smo v odnosu, takih kritičnih trenutkov ponavadi tudi več, kot takrat ko smo sami. Zato ne, ne verjamem da je možna absolutna sreča v praksi, še posebej ne v odnosu. Kar pa ne pomeni, da ni možno biti zadovoljen in generalno srečen v svojem življenju in v odnosu.

Selfie v avtu Intervju Zdravje Katastrofalne posledice družbenih omrežij

Marsikdo si pred vstopom v partnersko razmerje tega predstavlja kot je prikazan v romantičnih komedijah, pravljicah ... Nam hollywoodski narek 'popolnega' razmerja potvori realno sliko in nas omeji?

Prav gotovo imajo pravljice in tudi filmska industrija del vpliva na naš pogled na partnerske odnose. A ne bi rekla, da v celoti izkrivljajo sliko. Sploh v zadnjih letih, ko tudi filmi in pravljice zveze prikazujejo veliko bolj realno, kot so jih v preteklosti. Danes je morda glede tega veliko bolj problematičen vpliv spleta in predvsem družbenih medijiev. Ti imajo po mojem mnenju v tem trenutku daleč bolj škodljiv vpliv na naše počutje, pogled nase in prepričanja glede odnosov, kot pa filmi in pravljice.

V družbenih medijih se namreč prikažejo le pozitivni in večinoma nerealni vidiki posameznikovega življenja, fizične podobe in odnosov. Zato vedno pogosteje ljudje ob spremljanju družbenih medijev občutijo občutke manjvrednosti ali nezadostnosti, saj je njihova realnost daleč od tiste, ki jo vidijo na fotografijah drugih. Logično, saj se ljudje z nečim, kar ni realno in ne obstaja, ne morejo primerjati. A tudi če se zavedamo, da podobe na družbenih medijih ne odslikavajo realne situacije, je teh informacij preprosto preveč, da bi jih lahko zavestno selekcionirali. Zato še posebej, če nimamo zares dobre samopodobe in trdnega samospoštovanja, že samo spremljanje družbenih medijev zlahka privede do slabega počutja in prepričanja, da je z nami nekaj narobe. To je ogromen pritisk, ki posameznike vodi v velike stiske, s katerimi se vsepogosteje ukvarjamo tudi na terapijah.

Ker je čas, da v novih razmerah skupaj poiščemo čim več razlogov za srečo, in da osrečimo sebe ter svoje najbižje, na Žurnalu24.si in forumski platformi Med.Over.Net v oktobru združujemo projekta G.las generacije in Ustavi.se s sloganom: “Ko osrečim tebe, osrečim sebe.” V oktobru bomo tako z vami delili konkretne nasvete za srečnejše življenje, o sreči bomo spregovorili s strokovnjaki in ambasadorji projekta, obenem bomo poudarjali pomen medgeneracijskega povezovanja in dobrih medosebnih odnosov. Projektu lahko sledite TUKAJ.

Sreča Glas generacije Zdravje Bodi srečen in osreči najbližje

Kaj pa porečete na zelo zlajnano frazo: "Nimam sreče v ljubezni."? Ali gre pri ljubezni res za srečo ali za trdo delo?

Ne verjamem, da imata sreča in ljubezen kaj skupnega. Drži zagotovo, da moramo biti v pravem trenutku na pravem mestu, da spoznamo 'pravega' človeka, s katerim kasneje vzpostavimo nek bolj poglobljen odnos. A temu sama ne bi rekla sreča. Vsakič znova me fascinira, kako se vedno srečata ravno tista dva človeka, ki en drugemu v odnos prinašata točno tisto, kar se morata vsak zase še naučiti ali pri sebi razviti. Od tega čarobnega srečanja naprej pa je potem v odnosu, če želimo, da je ta srečen, vse skupaj tudi zgolj in predvsem še delo. Delo v tem smislu, da moramo nujno ozavestiti tiste lastne vzorce in mehanizme ravnanja, ki soustvarjajo težave, s katerimi se v odnosu soočamo. Ter seveda, da se naučimo, kako s partnerjem komunicirati, da bomo razumljeni, videni in slišani. In tudi, kako razumeti, videti in slišati našega partnerja. To je ključni del partnerskega odnosa, ki odloča o njegovi prihodnosti in na žalost na tej točki mnogi pogrnejo.

"Zato še posebej, če nimamo zares dobre samopodobe in trdnega samospoštovanja, že samo spremljanje družbenih medijev zlahka privede do slabega počutja in prepričanja, da je z nami nekaj narobe. To je ogromen pritisk, ki posameznike vodi v velike stiske, s katerimi se vsepogosteje ukvarjamo tudi na terapijah,"

psihoterapevtka Tina Korošec

Koliko parov se na vas obrne z željo po tem, da bi radi obnovili (srečno) razmerje in kaj so najpogosteje razlogi, ki so 'krivi', da tega več ne občutijo?

ljubezen, prepir | Avtor: Profimedia Profimedia
Razlogov, da so ljudje nekje v odnosu skrenili po poti, ki je vodila stran od zadovoljujočega odnosa in sreče, so različni. Glavni pa je po navadi skoraj praviloma ta, da partnerja zaradi lastnih neozaveščenih vzorcev vedenja in obrambnih mehanizmov, ki jih uporabljata v odnosu in življenju, ne znata in ne zmoreta med seboj učinkovito komunicirati o svojih željah, potrebah in mejah, na drugi strani pa ne znata zares videti potreb, želja in počutja svojega partnerja. Taka partnerja se v odnosu seveda ne počutita videna, slišana in niti razumljena s strani drug drugega, kar neizogibno pripelje do konfliktov, občutkov prizadetosti in posledično zamer. Če tega vzorca partnerja ne znata končati, so zamere na koncu lahko tako velike, da ljubezen preprosto ugasne.

Parov, ki si želijo izboljšati ali tudi rešiti svoj odnos ter ugotovijo, da pri tem potrebujejo pomoč ter jo tudi poiščejo, je danes na srečo vedno več. To vsekakor pozdravljam, saj bi se, če bi si ljudje pomoč poiskali večkrat, predvsem pa že ko naletijo na prve težave v odnosu, stopnja zadovoljstva posameznikov v partnerstvih drastično zvišala, število razhodov in ločitev pa zmanjšala. Želim si le in s tem apeliram tudi na bralce, da z obiskom terapevta pari ne bi oklevali do takrat, ko se stvari zaostrijo do te mere, da občutki naklonjenosti med njima že popolnoma izginejo, nadomestijo pa jih občutki sovraštva in globoke zamere. Takemu odnosu pogosto namreč ne morejo več pomagati niti terapevti.

Sta osebna sreča in sreča v partnerskem razmerju v kakršnemkoli pogledu povezana? Lahko delujeta tudi druga brez druge?

Absolutno sta povezani. Saj občutka sreče in zadovoljstva z odnosom in v odnosu ne moremo imeti, če nismo najprej zadovoljni s seboj. Svoje kliente vedno učim, da morajo najprej poskrbeti zase; v odnosu in v življenju. To pomeni, da dajo fokus nase in vedno povedo, kaj si želijo in česa ne.

Tina Korošec PsiHara | Avtor: Nik Korošec Nik Korošec

Ko enkrat začnemo tako delovati v svojem življenju in predvsem v partnerskem odnosu, s tem povečamo možnost, da bodo naše želje in potrebe zadovoljene in upoštevane, hkrati pa tudi odvzamemo težo odgovornosti za lastno počutje iz našega partnerja. Tako razbremenjen partner, ki mu ne govorimo, kaj je z njim narobe ,ali kaj počne narobe, ampak mu pripovedujemo o tem, kaj si mi od njega želimo, dobi možnost in priložnost, da se sam odloči, kaj od tistega, kar smo mu o sebi povedali, želi uresničiti in upoštevati in česa ne. Hkrati pa mu s tem damo dovoljenje, da tudi sam jasno pove svoje želje. Odnos, v katerem oba partnerja ravnata tako, je veliko bolj zrel in kvaliteten od tistega, kjer nesrečna partnerja krivita drug drugega za svoje težave. Taka partnerja namreč sodelujeta en z drugim pri tem, kako zadovoljiti želje in potrebe drug drugega, namesto da se borita en proti drugemu.

Je ljubezen, kamor sodita bližina in družina, nujno potrebna, da posameznik živi izpopolnjeno življenje, ali je dovolj, da človek tudi brez ljubezni preživi celo življenje in je pri tem srečen ter izpopolnjen, na primer s hobiji, poklicem, prijatelji? 

Ljudje smo družabna bitja in ena naših najosnovnejših potreb je potreba po bližini. Mislim, da ni človeka, oz. so res redki tisti, ki v življenju ne bi iskali bližine partnerja. Pa še ti ponavadi zato, ker je šlo nekaj tekom vzpostavljanja odnosa s skrbniki v najzgodnejšem obdobju njihovega otroštva narobe in/ali so imeli zaradi tega kasneje slabe izkušnje v partnerskih odnosih. Partnerski odnos je torej za človeka izredno pomembna vrednota. A sreča na srečo ni pogojena s tem, ali smo ali nismo v partnerskem odnosu. Sreča pravzaprav ni pogojena z ničemer, izven nas. Kako bi lahko sicer bili srečni ljudje, ki nimajo ničesar in zakaj bi bili nesrečni tisti, ki imajo vse, kar so si kdaj želeli?

prijatelji, veselje, sreča | Avtor: Profimedia Profimedia
Dejstvo je, da na to, ali bomo imeli partnerja (in otroke), v resnici ne moremo vplivati, saj uresničitev nekaterih stvari kljub našemu trudu ni vedno v naših rokah. Zato je pomembno, da se ukvarjamo s tistimi stvarmi, na katere imamo vpliv. Recimo se odločamo, s kom se želimo družiti in s kom ne, se obdamo s podpornimi in ljubečimi ljudmi, si omislimo hobije, si poiščemo zadovoljujočo službo, se odselimo iz okolja, ki nas omejuje, si na splošno uredimo življenje tako, da smo z njim zadovoljni, počnemo stvari, v katerih uživamo. Na tak način skrbimo za lastno srečo in zadovoljstvo. In to je v resnici vse, kar v življenju zase lahko naredimo.

Če se bodo stvari 'poklopile', bomo morda spotoma srečali primernega partnerja in če se ne, bomo kljub temu še vedno zadovoljni sami s seboj in s svojim življenjem. To pa ni samo način, ki nas bo pripeljal do sreče, temveč tudi najbolj zdrav temelj, ki ga lahko položimo za morebitni bodoči partnerski odnos.

Kako se dojemanje sreče na splošno in sreče v partnerstvu spreminja skozi časovno prizmo. Sreča mladega zaljubljenega para je verjetno nekoliko drugačna od sreče para v zrelih letih ali na primer 'zlatih' zakoncev?

Občutek sreče je največji ponavadi na začetku odnosa, ko smo še simpatično zaslepljeni pred tem, v kaj se pravzaprav spuščamo. Ta se logično manjša, ko se s spoznavanjem partnerja in prvimi konflikti ter razočaranji naša iluzija o popolnem odnosu začne raztapljati. V nadaljevanju je potem občutek sreče zelo odvisen od tega, koliko uspemo partnerja zares sprejeti, razumeti in kako dobro uspemo z njim komunicirati o svojih potrebah ter seveda, koliko partner na drugi strani zares sprejema, vidi, sliši in upošteva nas.

Če nam to v odnosu uspe, potem je občutek sreče oz. zadovoljstva z odnosom postopoma vedno večji, saj tak način ravnanja pripelje do poglobljene intimnosti med partnerjema. Občutki sreče so v tem primeru tudi neprimerljivo močnejši od tistih iz začetka zveze in taki, h katerim bi moral stremeti vsak par. V takšnem odnosu se namreč lahko počutimo zares sprejete, videne, ljubljene in spoštovane, kar je samo po sebi razlog za srečo. A če ne uspemo vzpostaviti medsebojnega razumevanja in spoštovanja in se med partnerjema zato odvija veliko konfliktov, ki se nikoli ne razrešijo, potem tudi ne bomo občutili občutka sreče ali zadovoljstva z odnosom v kasnejši fazi partnestva.

hoja par zakonca obala plaža morje sprehod | Avtor: Shutterstock Shutterstock

babica glas generacije: Osrečite v oktobru Slovenija Preverite, kateri generaciji pripadate

Je sreča v partnerstvu bolj novodobni izum? Kakšne so bile vrednote partnerstva včasih in kakšne so danes? Predstavljam si, da je bilo v preteklosti pogosto na prvem mestu preživetje, sreča pa je bila verjetno šele v drugem planu, se motim?

Kar se tiče doživljanja sreče skozi generacije, je dejstvo, da je koncept sreče precej nov pojem, ki mu danes dajemo veliko več pozornosti, kot so mu ga dajali včasih.

Generacije naših prastaršev, starih staršev, morda celo kakšen manjši del generacije naših staršev, niso toliko gledale na ljubezen in lastno srečo, kot gledamo danes. V večji meri so se ukvarjali z bolj tehnični vprašanji; kaj je družbeno pravilno in sprejemljivo, ali bo odnos sprejet s strani družine, je primeren za njihov družbeni status, morda tudi ali bodo v njem ekonomsko preskrbljeni, jim bo dal možnost za družino ... V preteklosti je tudi veliko več parov ostajalo skupaj, kljub temu da odnos morda že dolgo ni bil več zadovoljujoč ali je bil celo nasilen. Preprosto zato, ker je bila ločitev sramota, pogosto pa jim tega ni dovoljevala niti finančna situacija, predvsem zaradi ženine odvisnosti od moža, ki je bil ponavadi edini, ki je imel službo. Ljudje so v tistem času tudi drugače interpretirali, kaj pomeni dobro partnerstvo. Včasih samo z odsotnostjo nekaterih stvari, npr. alkohola, nasilja. Tu ni bilo veliko prostora za uresničevanje lastnih želja, prirejanja svojega vsakdana po lastni meri.

 

Seveda je bilo tudi v generacijah pred nami mnogo posameznikov, ki so kljub pritiskom družbe sledili svojim željam in so stremeli k temu, da bi si življenje ustvarili po svoji meri. A so morali imeti za to veliko več poguma, kot ga potrebujemo današnje generacije.

Danes, ko je sreča postala skoraj osnova vrednota posameznika, pa ljudje večinoma ne želimo več delati kompromisov pri lastnem počutju in v tem duhu izbiramo tako partnerje kot tudi morebitne izhode iz njih. To nam dovoljuje precej bolj sproščeno družbeno vzdušje, ki dopušča res veliko svobode pri izbirah in nas ne obsoja, kadar se odločimo zase in za svojo srečo. To je po eni strani seveda odlično, saj je tako življenje, v katerem vedno stremimo k izbiram, ki nam prinašajo srečo, veliko kvalitetnejše od tistega, ki ga usmerjajo drugi.

A po drugi strani nas lahko stremenje za srečo zavede do te mere, da morda prehitro obupamo nad odnosom, ki je v osnovi zdrav, a kot vsak odnos prinaša tudi slabe občutke. Tako lahko, sploh ker je danes tudi razhod oz. ločitev nekaj povsem običajnega, morda prehitro potegnemo črto nad nečem, kar bi lahko odlično funkcioniralo in se razvilo v nekaj dragocenega. Stremenje za absolutno srečo nam je torej lahko v današnjih časih v enako veliko oviro na poti do zadovoljujočega odnosa, kot je bilo včasih prilagajanje strogim družbenim merilom. Morda jo je v tem kontekstu nekako najbolje odnesla generacija naših staršev, ki so že stermeli za tem, da izberejo partnerstvo po svoji meri, a še imeli tudi nekaj več preudarnosti v tem, da niso pobegnili iz odnosa, ko so se začele prve težave.

Ker se v sklopu projekta G.las generacije pogovarjamo tudi o osamljenosti, me zanima, če je strah pred osamljenostjo pogosto razlog, da so ljudje sploh v partnerski zvezi? Da iščejo partnerja, ali pa ne gredo narazen takrat, ko bi morali?

Morda ne gre vedno za strah pred osamljenostjo, gre pa skoraj praviloma za neke vrste strah, večinoma pred izgubo za nas pomembnega odnosa ali pa za strah pred ostati sam. Na to, kako veliki so ti strahovi, vplivajo izkušnje, ki jih imamo v otroštvu z našimi skrbniki. Če so nam bili ti dosledno na razpolago, ko smo jih potrebovali, smo kot otrok razvili zaupanje, da so nam ljudje na razpolago tudi, ko niso prisotni. Zato naš strah ni tako velik in smo sorazmerno pomirjeni tudi kasneje v življenju, ko se z nekom spremo ali razidemo. Medtem ko nasprotno, izkušnja, da so naši skrbniki prisotni samo občasno ali pa dosledno ne, zaznamuje naše podzavestno razmišljanje v smeri, da odnosi ali niso varni in se od njih zato čustveno ogradimo ali pa se jih na vso moč oklenemo.

 Da osamljenost pospešuje diabetes tipa 2, nevrodegenerativne bolezni, oslabljeno delovanje imunskega sistema in dokazano spreminja strukturo ter procese v možganih, želimo na Žurnalu24 opozoriti z vseslovensko akcijo G.las generacije. S projektom si prizadevamo razbiti stereotipe, povezane s posameznimi generacijami, in okrepiti socialne odnose ter opozoriti na problematiko osamljenosti. Predvsem pa želimo povezati generacije in poglobiti njihovo medsebojno razumevanje, izboljšati pretok znanja in pogledov na svet ter zmanjšati razkorak med njimi. 

 

Del problema, zakaj ostajamo v odnosih tudi, ko niso dobri za nas, je torej v tej naši najzgodnejši izkušnji odnosov, del pa je povezan s kvaliteto naše samopodobe. Slabša kot je naša samopodoba, bolj potrebujemo druge, da nas potrjujejo in nam dajejo občutek varnosti v življenju. In boljša kot je, bolj smo v svojem življenju samostojni, prepričani vase in verjamemo, da za svoj obstoj ne potrebujemo drugih. Od tega je potem tudi odvisno, ali bomo v nezadovoljujočem odnosu vztrajali in se ga oklepali zaradi prepričanja, da ne bomo zmogli sami, ali da si boljšega ne zaslužimo, ali pa bomo spregledali, da nam tak odnos ne služi in bomo imeli pogum, da se podamo v neznano ter odnos zapustimo.

Je vztrajanje v nesrečnem partnerstvu pogosto razlog, da so ljudje nesrečni?

Kar se tiče tega, da bi vztrajanje v nezadovoljujočem partnerskem odnosu povzorčalo našo nesrečo pa v bistvu ne, ne gre čisto tako. Drži, da dlje kot smo v nezadovoljujočem odnosu, bolj bomo nesrečni. Ampak nesreče v osnovi ne povzroča naše vztrajanje v tem odnosu, temveč pomanjkanje poguma, naj bo to zaradi strahu ali slabe samopodobe, včasih celo obojega, da ga zapustimo. Torej v resnici našo nesrečo povzročata strah pred izgubo in slaba samopodoba, zaradi katerih vztrajamo v situaciji, ki za nas ni dobra.

Babica in vnukinja. Vseslovenska akcija Slovenija Projekt Glas generacije za povezovanje in proti osamljenosti

Imate za konec še kakšen nasvet, kako doseči srečo v razmerju?

ljubezen, par | Avtor: Profimedia Profimedia
Najboljši nasvet, ki ga lahko dam za srečno partnerstvo je, da ne poskušajte spreminjati svojega partnerja. Največja ovira na poti do srečnega partnerskega odnosa je namreč ravno ta, da poskušamo izničiti razlike, ki obstajajo med nami in našim partnerjem. Ne zavedamo se, da je ravno drugačnost tista, ki nas v prvi vrsti privlači pri našem partnerju in zaradi katere naš odnos lahko obstane.

To je zelo evidentno, ko na terapiji paru postavimo vprašanje, katere stvari so ju na začetku pri partnerju najbolj privlačile, saj ponavadi naštejeta ravno tiste lastnosti, zaradi katerih sta se oglasila na terapijo. Recimo en tak primer je, ko je partnerja pri drugem na začetku privlačilo, da je zelo sproščen in spontan, zdaj pa se nenehno prepirata, ker mu očita, da se z njim ne da nič zmeniti in stalno zamuja.

Kliente na terapijah učim predvsem dveh stvari: kako o medosebnih razlikah, ki ju spravljajo ob živce komunicirati na način, da se bosta zbližala in dodatno povezala, namesto da se zapletata v nenehne konflikte. Ter kako tisto, kar ju pri partnerju najbolj moti, prepoznati kot svojo učno lekcijo, torej kot nekaj, kar lahko izboljšajo pri sebi in kako si lahko med sabo pomagata pri osvajanju teh lekcij.

"Največja ovira na poti do srečnega partnerskega odnosa je namreč ravno ta, da poskušamo izničiti razlike, ki obstajajo med nami in našim partnerjem,"

  Tina Korošec

Če na kratko pojasnim glede komunikacije, to pomeni, da namesto, da partnerju 'najedamo', ker je spet naredil nekaj, kar nam ni všeč, da mu iskreno povemo, kako se ob njegovem dejanju v resnici počutimo in kaj bi rabili od njega. S tem razkrijemo del sebe in svojih občutkov, o katerih ponavadi v odnosih ne govorimo in tako ustvarimo priložnost za intimen pogovor s partnerjem, ki nas bo, če se bo odvil pravilno, neizogibno zbližal.

Tako partnerja naenkrat iz sovražnika, postaneta drug drugemu učitelja in motivatorja in si hkrati dajeta tudi zgled, kako naj počnemo tisto, česar si sami morda ne bi nikoli upali narediti. Kar naenkrat taka partnerja lahko v svojih razlikah vidita priložnost za zbliževanje in tudi osebno rast.

Bi pa med nasvete obvezno dodala še, da je izredno pomembno tudi to, da za nas partner ne postane samoumeven. Zahvalita se en drugemu za stvari, ki jih počneta; naj gre za dom, za družino, en za drugega ... Naj ne bo samoumevno, da nekdo nekaj skuha, pospravi, pokosi, poskrbi za urejen dom, razvozi otroke, skrbi za avto, nas pride iskat ali karkoli že. Seveda morajo biti opravila uravnotežena, da se tu ne nabira občutek zamere, a pomembno je, da sta partnerja za svoj trud en od drugega pohvaljena. Ljudje pogosto rečejo, ne bom ga hvalil/hvalila za tako malenkost, ki je samoumevna. Ampak jaz pravim poskusite, pa boste takoj videli spremembo v odnosu.

pust.zurnal24@gmail.com 

 
Komentarjev 1