Zdravje > Sem s teboj
12456 ogledov

"Ko postavljamo meje otroku, mu s tem pokažemo, da je za nas pomemben"

Monika Vuk Saša Despot
"Otrok, ki mu starši ne postavljajo mej, ne more odrasti v odgovorno, samozavestno osebo. Velikokrat se zgodi, da takšni otroci v odrasli dobi sprejemajo slabe življenjske odločitve, življenjske težave pa pogosto rešujejo z nasiljem, laganjem ali se jim izogibajo," opozarja terapevtka v Družinskem centru mir ter izvajalka programa Mir – psihosocialne pomoči za otroke, mladostnike in njihove družine Monika Vuk.

Z magistrico zakonskih in družinskih študijev smo se v sklopu projekta Sem s teboj pogovarjali o nujnem postavljanju meja otrokom in o pogosti neenotnost glede vzgoje. Kaj z mejami sporočamo otroku, kako mu jih postavljati, zakaj so nujno potrebne in kakšne so lahko posledice neenotne vzgoje ...

Večkrat slišimo reči, da otrok potrebuje meje, da mu morajo starši postaviti meje. Kaj to sploh pomeni, o kakšnih mejah govorimo?
Otrok nujno potrebuje postavljene jasne meje s strani staršev. Meje so namreč tudi vodnik za sprejemljivo obnašanje otroka doma in v družbi. Nekatera pravila je treba postaviti in določiti vnaprej, nekatera je treba postavljati sproti in situaciji primerno. Postavljanje mej otroku je za starša lahko dokaj težka naloga, saj jih lahko pesti občutek krivde, ko morajo otroku reči »ne«, vendar pa so meje za otroka koristne, saj imajo več funkcij. Ene so namenjene temu, da otroka varujejo pred nevarnostjo, druge ga učijo sprejemljivega obnašanja, spet tretje mu dajejo občutek varnosti, medtem ko nekatere izostrijo njegove veščine.

Monika Vuk | Avtor: Saša Despot Saša Despot
Zakaj je postavljanje meja s strani staršev za otroka tako pomembno?
Otroci so ob rojstvu nepopisan list papirja. Čeprav se naučijo jezika in čustvovanja, nimajo razvitega občutka odgovornosti, varnosti, občutka o posledicah svojih dejanj in nimajo sposobnosti regulacije čustev. Meje so namenjene temu, da otrok osvoji vse našteto, v prvi vrsti pa predvsem temu, da jih odvrnemo od nevarnosti. Ko postavljamo meje otroku, mu s tem pokažemo, da je za nas pomemben, da nam ni vseeno, kaj se z njim dogaja, in da nas skrbi zanj.

Za otroka je najbolj pomembno, da imajo starši z njim čustveni stik, da se zanimajo zanj, so zadovoljni in ga brezpogojno sprejemajo, kar pomeni, da svoje ljubezni do njega ne pogojujemo s tem, kaj on dela ali kakšen je.

S postavljanjem meja otroka tudi naučimo pomembnih življenjskih veščin, med drugim potrpljenja, sposobnosti reševanja težav, odgovornosti in samodiscipline. Na nek način ga s postavitvijo mej opremimo za funkcioniranje v družbi. Seveda pa morajo biti meje postavljene na pravilen način, starši pa morajo biti pri tem dosledni in usklajeni, saj bo otrok te meje znova in znova preizkušal.

Meje so namenjene temu, da otrok ve in razume, kaj se od njega pričakuje, kaj je v redu, kaj ni v redu in kaj sledi temu, če se dogovorjenega ne drži. Na nas je, da otroku to jasno damo vedeti, da predamo na način, ki ga bo slišal in razumel.

Kakšne so lahko posledice, če otrok nima teh mej, če mu jih nihče ne postavlja?
Otrok, ki mu starši ne postavljajo mej, ne more odrasti v odgovorno, samozavestno osebo. Velikokrat se zgodi, da takšni otroci v odrasli dobi sprejemajo slabe življenjske odločitve, življenjske težave pa pogosto rešujejo z nasiljem, laganjem ali se jim izogibajo. Večinoma ne zmorejo sprejeti odgovornosti, se ne znajdejo, težko sprejmejo ali pa se soočijo z novimi izzivi. V odraslosti jim bo pogosto manjkala tudi samokontrola vedenja v stresnih situacijah.

Otrok, ki nima jasnih mej, bo lahko egoističen in bo razvil močan občutek, da mu določene stvari pripadajo same po sebi, pogosto bo tudi aroganten. Ob vstopu v šolo bo seveda s takšnim vedenjem naletel na odpor, zato se bo težje prilagodil šolskemu okolju, kasneje pa tudi delovnemu mestu in družbi.

Kdaj moramo otroku začeti postavljati meje?
Meje je treba otroku začeti postavljati že zelo zgodaj, morajo pa biti seveda prilagojene njegovi starosti. V prvem letu življenja je predvsem pomembno to, da se odzivamo na njegove potrebe in ga slišimo. Gre za to, da ga nahranimo, pomirimo, ko joka, ga pocrkljamo, objamemo … Ko pa se začne plaziti, hoditi, raziskovati svet in okolico, je čas za postavljanje mej predvsem z vidika zaščite in varnosti. Če se recimo otrok plazi in že gre proti stopnicam, mu rečemo »ne«, ker nas skrbi, da bo padel, se poškodoval.

Pomembno je, da ubesedimo in razložimo, pri večjih otrocih tudi utemeljimo.

Kaj pa če starša te meje postavljata različno – pogosto očka nekaj ne dovoli, mamica pa dovoli ... Kako to vpliva na otroka?
Seveda nobena neusklajenost med staršema pri vzgoji otroka ni dobra, vendar če gre za malenkosti, škoda za otroka najverjetneje ne bo velika, seveda pa se to ne sme dogajati prepogosto. Poiskati moramo mejo med tem, da ne popuščamo preveč in nismo preveč strogi. Pomembno je, da se starša sporazumeta, nudita oporo drug drugemu, se slišita v njunih potrebah, razmejita, kaj izhaja iz otroštva in kaj je povezano s skrbjo do otroka, in dosledno postavljata meje pri bistvenih zadevah. Če se razumeta kot partnerja, bosta lažje sodelovala, se podpirala in si zaupala. Pomirjeni moramo biti s tem, koliko otroku dovolimo, in razmisliti o tem, koliko odgovornosti naš otrok v določeni starosti zmore nositi.

Mnogi starši imajo povsem drugačen način vzgoje. Kako pa to vpliva na otroke in kaj v tem kontekstu svetujete staršem?
Rezultat bo v tem primeru podoben, kot da otroku ne bi postavljali nobenih mej, sploh ko je stil vzgoje obeh staršev popolnoma različen in kadar pride do razhajanj med staršema glede bistvenih zadev (šolanja, spanja, prehrane, uporabe tehnologije itd). Otroku se s tem pošilja mešana sporočila in ustvarja zmedo, saj ne bo vedel, kako ravnati in kakšen odziv pričakovati. Razhajanja glede stila vzgoje med staršema pa imajo še eno posledico, ki prav tako negativno vpliva na otroka, in sicer partnerski konflikt, ki še poglobi stisko otroka, če ga starša rešujeta vpričo njega. Če pa pride do neprimernih odzivov, povzdigovanja glasu pred otrokom, naj se drug drugemu in tudi otroku opravičita za svoje vedenje.

Pomembno je, da drug drugega podpremo pred otrokom, čeprav se mogoče ne strinjamo s partnerjem, in se potem sami pogovorimo, kaj bi bilo v podobnih situacijah najbolje narediti. Če v določeni situaciji začutimo, da moramo zaščiti otroka, je normalno, da vztrajamo in ne sledimo partnerju. Še preden se odzovemo na ta občutek, je dobro, da pogledamo vase in pretehtamo, če je ta strah realen, povezan z otrokom, ali pa se je prebudilo kaj iz našega otroštva.

Obstaja velika verjetnost, da bosta imela starša različen stil vzgoje, saj sta bila tudi sama različno vzgojena, vendar se za dobro otroka morata vnaprej dogovoriti, katere so tiste meje, pri katerih bosta oba dosledna, pri tem pa seveda sklepati kompromise, četudi se z rešitvijo ne strinjata.

Monika Vuk | Avtor: Saša Despot Saša Despot

Kakšne so lahko dolgoročne posledice različne vzgoje?
Kot že omenjeno, različni stili starševske vzgoje dajejo otroku mešana sporočila, zato kot odrasel ne bo znal sprejemati pravilnih odločitev. Ob neenotnih starših bo otrok zmeden, prestrašen, počutil se bo izgubljenega, začel bo dvomiti in ne bo imel občutka varnosti. Če bo hkrati še priča starševskemu konfliktu, to še poslabša možnosti za visoko funkcionalnost v odrasli dobi.

Kaj pa različna vzgoja s strani starih staršev, je lahko tudi to težava? V katerih primerih da in kdaj ne?
Stari starši želijo razvajati, zato lahko svojim vnukom dopuščajo mnogo več, kot so dopuščali svojim otrokom. Pogosto zato tudi niso dosledni pri izvajanju postavljenih mej. Zaradi te nedoslednosti se lahko pojavijo določene težave pri vzgoji, saj bo otrok meje, postavljene s strani staršev, po obisku starih staršev še bolj testiral. Starši se v tem primeru ne smejo pustiti zmesti in morajo kljub uporu otroka, ki bo staršu pogosto navrgel, da »pri babici in dedku pa to lahko«, vztrajati pri postavljenih mejah in mu dopovedati, da doma veljajo drugačna pravila kot pri starih starših. Sčasoma bo otrok tudi to postavljeno mejo sprejel, če ne bo popuščanja s strani staršev.

Kljub temu pa se je priporočljivo pogovoriti s starimi starši, kaj otrok sme in česa ne, in da tudi oni te naše postavljene meje dosledno izvajajo, če se le da. Tu mislim predvsem, če nam in tudi otroku to povzroča veliko stisko. Recimo, da otrok hodi spat bolj zgodaj, kot ga stari starši pripeljejo domov, in potem težko zaspi, je od utrujenosti vznemirjen, ga težko pomirimo … Če se to ponavlja, je seveda dobro, da se s starimi starši mirno pogovorimo in skupaj najdemo rešitev.

So to pogoste težave pri ločenih starših? 
Izkušnje kažejo, da so težave večje tam, kjer starša ne zmoreta sodelovati in ne zaupata drug drugemu, da bo za otroka dobro poskrbljeno.

Seveda, če zaznata, da za otroka ni dobro poskrbljeno, da gre za katerokoli obliko zlorabe, ga morata zaščiti.

Ločenim staršem svetujem, da se vnaprej, kolikor se to le da, dogovorijo za pravila, in se jih dosledno držijo, saj je to v korist otroka. Seveda pa to zaradi raznih nesoglasij med bivšima partnerjema in pogostega pomanjkanja komunikacije ni tako enostavno. Vendar odgovorni starši vedno postavijo korist otroka pred vse drugo. Tukaj je pomembno, da bivša partnerja razumeta, da ostajata oče in mama.

Bi radi še kaj sporočili našim bralcem, predvsem staršem?
Otroci nosijo v sebi sporočila, ki staršem lahko pomagajo pri vzpostavljanju dobrega, ljubečega, varnega, zaupnega in toplega odnosa. Pomembno je, da se pustimo nagovoriti, si vzamemo čas za otroka, ga poslušamo, kaj nam želi povedati, in ga spoznavamo. To se lahko sliši zelo enostavno, v praksi pa to zahteva veliko truda. Se bo pa vse, kar mi vlagamo v naše otroke, poznalo in videlo, ko bodo odrasli. Mladostniki bodo pogosto jezni na nas, ne bodo zmeraj videli, da nekaj počnemo, ker jim hočemo dobro in jih imamo radi. Nam bodo pa lahko hvaležni v odraslosti.

Vsak od staršev si želi, da bi bil njegov otrok srečen, uspešen, zadovoljen in bi se obrnil nanj, ko mu je težko, da bi torej vedel, da so mu starši vedno na voljo.

SEM S TEBOJ | Avtor: SEM S TEBOJ SEM S TEBOJ