Zdravje
6543 ogledov

V Mariboru so izdelali zgodnji dihalni aparat

umetna pljuča, By Chemical Engineer - Own work, CC BY-SA 4.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=49361266 Wikipedia, By Chemical Engineer - Own work, CC BY-SA 4.0
Med sedanjo pandemijo korona virusa je eden najbolj zaželenih medicinskih instrumentov postal respirator, ki ljudem pomaga dihati v kritičnih situacijah. Enega zgodnjih so izdelali tudi v mariborskem TAM-u.

V arhivih mariborskega časnika Večer namreč lahko najdete zapis, ki kaže, da je bila potreba po takšnih pomagalih vedno velika, predvsem pa je to veljalo za leta, ko je po svetu še razsajala otroška paraliza, ki so jo s cepljenjem začeli uspešno zatirati šele konec petdesetih let prejšnjega stoletja.

Otroška paraliza je lahko povzročila tudi ohromitev dihalnih mišic, kar je bilo lahko smrtno, razen če so prizadetim bolnikom pomagali z umetnim predihavanjem. In za to so potrebovali dihalne aparate, respiratorje, ki so bili v začetku zelo grobi, prve zares učinkovite pa so v obliki umetnih oziroma »železnih« pljuč razvili v letih po drugi svetovni vojni. Njihov razvoj sicer sega že v leta pred tem, a njihova učinkovitost ni bila tako velika.

Samostojni razvoj

Potreba po umetnih pljučih je bila seveda vedno velika, oskrba pa ni bila tako zelo učinkovita, predvsem v tedanji Jugoslaviji, kjer ni bilo na voljo veliko denarja za uvozne izdelke. V Mariboru so se zato lotili samostojnega razvoja umetnih pljuč.

Kot je avgusta 1959 poročal časnik Večer, so tedaj v mariborski bolnišnici preskusili umetna pljuča, ki so jih izdelali v elektrostrojnem klubu Tovarne avtomobilov v Mariboru, torej v TAM-u. Kot so zapisali, so člani elektrostrojnega kluba kljub pomanjkanju podatkov v dobrem letu uspešno izdelali dva precej zapletena dihalna aparata, ki sta vsak imela okrog petsto sestavnih delov. Članom kluba je pomagal tudi TAM, ki jim je dal na voljo stroje in opremo ter pomoč strokovnega kadra, podjetje Elektrokovina pa jim je odstopilo šest elektromotorjev za pogon umetnih pljuč.

Umetna pljuča se danes zdijo zelo grob in neprijazen pripomoček, saj je bolnik skoraj ves čas zaprt v komoro, iz katere gleda le njegova glava. A nekateri od bolnikov so v njih dočakali celo visoko starost in živeli precej kakovostno življenje, saj so doštudirali in v svojih poklicih bili precej uspešni.

Elektrostrojni klub v tovarni TAM je menda dobil tudi več ponudb za izdelavo umetnih pljuč, vendar jih je odklonil, saj naj bi izdelava zahtevala preveč truda, njihova redna dejavnost pa je bila usmerjena v povsem druga področja. A morda je bilo za zavrnitve kriva tudi bojazen, da bi morali plačati kazen, saj so, kot lahko preberemo v knjigi Splošna bolnišnica Maribor 1799-1999, v bistvu uspešno kopirali umetna pljuča švedskega proizvajalca Lundia, ki so jih uporabljali na ljubljanski infekcijski kliniki.

Sodelovanje med medicino in industrijo

Elektrostrojni klub in TAM sta sicer še večkrat sodelovala s Splošno bolnišnico Maribor. Za intenzivno nego so denimo izdelali posebne postelje in naprave za anestezijo, mariborskim kirorgom pa so pomagali tudi pri razvoju naprav za zunajtelesni obtok krvi, ki so jih potrebovali pri operacijah srca. Uspešno so razvili tudi jeklene endoproteze za pomoč pri poškodbah vratu, a so morali njihov nadaljnji razvoj ustaviti zaradi pomajkanja denarja. Takšnih in drugačnih sodelovanj je bilo še več.

Železna pljuča so po odkritju uspešnega cepiva proti otroški paralizi v zgodnjih šestdesetih letih šla hitro iz uporabe, a kljub temu so bila pomemben korak v razvoju dihalnih aparatov, ki so danes veliko bolj učinkoviti in prijazni pacientu.

Vprašali bi se, kako to, da so v tovarni avtomobilov, kar je v osnovi bil TAM, lahko izdelovali precej zapletene medicinske instrumente. Verjetno lahko odgovor najdemo v dejstvu, da TAM ni nastal kot avtomobilska tovarna, ampak so mu takšno dejavnost poiskali v letih po vojni. Na Teznem so namreč med vojno izdelovali dele za letala, za kar so Nemci tudi izšolali veliko kvalificiranih delavcev, po vojni pa so se sicer hitro usmerili v motorna vozila, a so morali za njih izdelovati večino delov, ki jih sicer ne bi mogli dobiti Hkrati so se lotevali tudi izdelave drugih artiklov, ki so jih potrebovali v različnih dejavnostih. Znanja za razvoj zapletenih medicinskih aparatov je bilo torej več kot dovolj.

Komentarjev 6
  • Avatar Leon
    Leon 12:47 29.marec 2020.

    Danes so domači inovatorji sporni predvsem zaradi korupcije in pohlepa akademske kaste ,ki mlade asistente potiska v podrejen položaj ali po domače ....krade njihovo znanje .

  • stilist 11:57 29.marec 2020.

    Takrat se je veliko naredilo doma. Tudi razvoj je bil, le bolj počasen. V tujini se je kupilo samo tisto, kar se doma ni izdelalo.

  • Laznivi 11:46 29.marec 2020.

    Kar precej se je delalo a v glavnem po kupljenih ali ukradenih patentih ,komunajzarija ni dovolila razvoja. Danes na zalost delamo samo se kaksen nepomeben polproizvod , naprimer pedale sklopke in zavore ,ogrevalne svecke.... Celega enega izdelka nismo sposobni spraviti skupaj.