Zdravje > Življenjski stil
15788 ogledov

“Iz avta me je vrglo že pri prvem sunku”

Avto po nesreči
1/2
Arhiv B. S.
Po poledici so vozili s 130 kilometri na uro … Ko se je zbudila iz kome, je čutila olajšanje in veselje, čeprav je nesreča iz zdravstvenih razlogov zaznamovala njeno življenje ...

Od prometne nesreče, ki ji je pustila hude posledice, mineva dvajset let. Ambasadorka Zavoda Vozim Barbara Slaček je z nami spregovorila o prehitri vožnji, adrenalinu, hudih poškodbah in izkušnjah, ki jih je nabrala v letih po nesreči …

Zakaj je prišlo do prometne nesreče?
Bilo je leta 1999, šestega januarja, zaradi hitrosti.

Jezen voznik Komentar Slovenija Misliš, da si pogumen. V resnici si neumen.

Kaj se je zgodilo?
S prijatelji smo šli na pico v Celje. Ko smo se vračali s pice, smo zaradi hitrosti zleteli s cestišča. Sama nisem bila pripeta in me je iz avta vrglo že pri prvem sunku. Omejitev na tistem cestnem odseku je bila 90 kilometrov na uro. Ker je bila na cesti poledica, bi bila po mnenju policistov optimalna hitrost, da bi še zvozili ovinek, 60 kilometrov na uro. Mi pa smo pripeljali vanj s 130-imi kilometri na uro.

Tedaj sem bila stara 19 let. Ostalim v avtu ni bilo nič. Mene je vrglo skozi zadnjo šipo ven že v prvem sunku, avto se je potem še naprej kotalil po cestišču in pristal na boku. Jaz sem obležala mrtva v jarku. Tedaj ni bilo lučk na mobilnih telefonih in so me v temi le s težavo našli. Na srečo so hitro in trezno urgirali in mi nudili prvo pomoč ter poklicali rešilca. Oživljati me je moralo tudi zdravstveno osebje, ki me je peljalo v Celjsko bolnišnico.

Imela sem notranje poškodbe, raztrgana jetra, hud udarec v srce in pljuča, zlomljeno prsnico, ključnico, rebra, pa hrbtenico v šestem prsnem vretencu. V bolnišnici so me hitro operirali, operacija je trajala šest ur. Nato so me tri tedne pustili v umetni komi. Po treh tednih sem bila toliko boljša, da sem preživela in so me lahko odklopili iz aparatov. Niso pa vedeli, kaj bo zmenoj, ker je šlo za poškodbo hrbtenice. Ko sem bila odpuščena iz enote intenzivne terapije, sem šla na travmatološki oddelek in tam preležala še en mesec, kjer se je začela začetna fizioterapija in kjer sem čakala na premestitev v URI Soča. Vedelo se je že, da je paraplegija, da ne bom hodila, da me čaka invalidski voziček. Potem sem bila še pet mesecev na rehabilitaciji v Soči.

Kako se spomnite nesreče, kako trenutka, ko ste se prebudili iz kome?
Spominjam se, da smo se usedli v avto. Same poti pa se ne spomnim več. Pa spomnim se, da sem se zbudila priklopljena na aparate. Bila sem vesela, da sem živa. Ko so mi povedali, kaj je bilo z menoj in da ne bom hodila, mi je bilo v tistem trenutku vseeno, saj sem bila vesela, da sem preživela.

Kakšne posledice vam je pustila nesreča?
Vse kar počnem v živlejnju, je prilagojeno tej nesreči. Kmalu po nesreči sem se vpisala v šolo. Prej sem bila tekstilka, tega poklica pa nisem mogla več opravljati. Doštudirala sem, se zaposlila pri Zvezi paraplegikov Slovenije, kjer sem delala kot strokovna sodelavka za invalidsko in socialno varstvo do leta 2015.

V tem času sem se poročila, moj mož je prav tako paraplegik. Imava sedemletnega sinčka … Zdaj sodelujem pri projektu “Še vedno vozim, čeprav ne hodim.” Že trinajsto leto hodim tudi po srednjih šolah, kjer imamo ogromno delavnic in kjer vidim, da ima moja izkušnja velik vpliv na mladostnike. Iz šol odhajam vedno s pozitivnimi odzivi …

Zakaj ste tedaj, na dan nesreče, tako divjali?
Tudi sama imam rada adrenalin, metuljčke v trebuhu … Tudi lastnik vozila, voznik, ki je povzročil nesrečo, je imel rad hitrost, vedno je divjal. Meni je bilo tedaj fajn, ne znam povedati zakaj. Na trenutke je bilo strašljivo, ko se je divjalo … Mladi smo bili in nori.

Kako gledate danes na divjake na cestah?
Danes gledam skozi oči starša in človeka, ki ima okrog sebe veliko ljudi, s hudimi posledicami zaradi prehitre vožnje … Menim, da je kakršno koli nespametno divjanje, sploh pa divjanje v cestnem prometu, zelo sebično. To je ena bolj egoističnih stvari, kar si jih lahko človek misli. Nismo sami. Četudi ogrožamo le sami sebe, bo to vplivalo na velik širši krog ljudi, ki so okrog nas in nas imajo radi. Če pa ogrozimo še nekoga drugega …

Kako vzgajate vašega sinčka glede vožnje in prometa?
Ne bom rekla, da sem v tem pogledu panična. Damo pa na to pri nas doma zelo velik poudarek. Že od dojenčka naprej delamo na tem, da je varnost na cesti na prvem mestu. Nikoli se ni zgodilo, da bi se otrok kam odpeljal nepripet. Pač ne bomo šli. Se bo počakalo, da se pripne in nato speljemo. Imela sem tudi veliko zaslugo, da sta naš vrtec in šola sprejela neke dodatne ukrepe prevoza otrok. Moj otrok se namreč ni želel peljati, ker pas na avtobusu ni delal. Vzgoja se začne takoj, ko se otrok rodi. Starši smo tisti, ki moramo nekaj narediti.

Barbara Slaček s sinčkom | Avtor: O. A. O. A.

Kako ste vi potešili potrebo po adrenalinu?
Svojo strast sem usmerila na druge stvari. Šla sem denimo skočiti s padalom, se potapljam in podobno.

Kaj se je po vaši oceni spremenilo v zadnjih 20-ih letih na naših cestah? Kaj je ostalo nespremenjeno?
Še vedno je preveč alkohola. Vse to divanje in neupoštevanje cestnih pravil je največkrat zaradi alkohola. Še vedno je pogosta nepremišljena vožnja, divjanje ...

Kaj se je spremenilo … Ko se reši ali umiri ena strast, nam moderna doba prinese eno drugo strast. Ne vem, težko bo karkoli izkoreniniti, zdaj imamo denimo bolj varne avte, imamo pa mobilne telefone, ki nas motijo med vožnjo … Eden od trenutnih nevarnih dejavnikov je po moje tudi stres. Pri stresu ni treba biti pijan, pa boš prevozil rdečo luč.

Komentarjev 1
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.