"Na srečo sem bil v dobri kondiciji, sicer bi šlo vse k vragu"

Možganska kap je bolezen, ki lahko povsem zdravega človeka v trenutku spremeni v invalida. Gospod Franc je bil pred nesrečo aktiven kot malokdo v njegovih letih; vaditelj smučanja, hribolazec, odbojka... In potem se je zgodilo. "Bila je cela kolobocija, saj sem bil sam in zaklenjen v hiši. Na srečo sva s partnerko dogovorjena, da se vsako jutro ob sedmih pokličeva. Takrat je seveda nisem poklical, ker nisem mogel do telefona. K sreči je vstrajala in poklicala soseda. Ta je vzel lestev, saj imam v prvem nadstopju spalnico, kjer me je videl, kako ležim na tleh. Pa se je začela akcija, saj je moral najprej razbiti šipo," se tistega usodnega jutra spominja naš sogovornik, ki ob tem poudari. "Nočem obstati na vozičku ali obležati v postelji. To ni življenje, še posebej zame ne, ki sem že vse življenje v športu."

Možganska kap je zelo težko stanje, saj v prvem mesecu po njej umre petina bolnikov, v letu dni še dodatna petina, visok odstotek pa jih trpi zaradi velike in trajne oviranosti

Dodaja, da mu je prav v tem jesenskem obdobju še posebej hudo. "Zdaj najbolj trpim, ker ne morem gobarit, pa toliko je gob. Saj veste, živim v Dovjah pri Mojstrani. Vse Karavanke in Julijce imam prehojene," nam je ob učenju hoje na tako imenovanem lokomatu, eno leto po možganski kapi, ki ga je priklenila na voziček, dejal zgovorni Gorenjec. 

"Pač, na vrsti sem bil"

"K sreči sem bil v dobri kondiciji, sicer bi vse šlo k vragu. Teden prej sem smučal s skupino pod Mont Blancom, pred tem še v Italiji. Med tem sem šel v Ljubljano, kjer s kolegi že več kot 30 let igramo odbojko. Seveda sem zdravnike spraševal, ali sem bil mogoče preveč aktiven. Povedali so mi, da ni povezave. Pač, na vrsti sem bil," je še povedal. 

"Veste, danes tukaj zdržim že trideset minut. Pri meni je bistveno, da stegnem nogo, s celotnim stopalom naredim korak, na ekranu pa potem vidim, če je ta korak pravilen"  še pove v družbi terapevtk in najsodobnejšega robota, ki ga uči pravilne, fiziološke hoje. "Možgani morajo dobiti informacijo o pravilni hoji. Ker tisti center je bil zalit s krvjo in v možganih, kjer zdaj ni te komande," nam pojasni ob gledanju na ekran.

Imeli smo dekle osnovnim ciljem, da si enkrat sama skuha kavo"

Fizioterapevtka Ivana Popovič dodaja, da je pri njihovih uporabnikih še kako pomemben določen funkcionalen cilj. "Spomnim se deklice s hujšo obliko celebralne paralize, ki si je tako zelo želela sama sebi skuhati kavo. Nasploh si je želela olajšati življenje, biti samostojnejša. Z našo rehabilitacijo smo ji dali veliko število ponovitev, enakih in pravilnih vzorcev giba, zaradi česar pride do novih povezav v možganih, kar privede do izboljšanja. Pri nevrološkem okrevanju je namreč treba izkoristiti nevroplastičnost možganov, njihovo sposobnost, da na podlagi novih izkušenj prerazporejajo živčne poti,"  pojasni terapevtka v centru Itero v Ljubljani, ki je prvi tovrstni center zunaj javne mreže v Sloveniji. 

Ivana Popović: "11 do 14 tisoč ponovitev potrebuje en in isti gib, da se možgani okoristijo te nevroplastičnosti in začenjajo tkati poti, ki so bile prej prekinjene."

Če Franc še najbolj potrebuje trening hoje, je dekletu s celebralno paralizo pomagala naprava namenjena osebam, ki so izgubile ali imajo omejeno funkcijo v zgornjih okončinah."Vedeti morate, da težko jedla, usta je prinašala k hrani, saj ni bila sposobna premakniti roke. Zdaj lahko je, na treningu hoje smo izboljšali njeno držo na vozičku, skratka izboljšali smo njeno funkcionalnost. Če prej ni zmogla, je lahko na koncu rehabilitacije že vstala z vozička vsaj za toliko časa, da se je lahko stuširala stoje"  je še povedala fizioterapevtka Ivana.

Cerebralna paraliza je izraz za skupino trajnih okvar možganskega tkiva, ki nastanejo zgodaj v življenju in onemogočajo popoln nadzor nad gibanjem.

Celostna rehabilitacija, kjer pomagajo tudi roboti

V centru, edinem tovrstnem pri nas, sicer pomagajo pri večini nevroloških poškodb in obolenj, kot so možganska kap ali nezgodna poškodba možganov, poškodba hrbtenjače, cerebralna paraliza, multipla skleroza, spinalna mišična atrofija in distrofija. "Največ imamo možganskih kapi in celebralne paralize, tukaj so še travmatske poškodbe možganov in hrbtenjače," doda magistrica zdravstvene nege Gabrijela Valenčič.

Sicer pacientom nudijo celostno rehabilitacijo, kar pomeni, da so jim na razpolago strokovnjaki s področja fizioterapije, delovne terapije in zdravstvene nege. Kmalu se jim bosta pridružila še psiholog in logoped. "Pri tem je pomembno, da se človek rehabilitira na vseh področjih, oziroma pri vseh omejitvah, ki jih ima. Vse to mu vsa ta znanja pomagamo vnesti v vsakdanje življenje, v vsakodnevne aktivnosti," doda Valenčičeva. 

Za učenje vsakodnevni opravil imajo uporabniki na voljo prilagojeno delovno kuhinjo, pri kateri se jim na primer s pritiskom na gumb spusti ali dvigne delovni pult, učijo se lahko tudi v prilagojeni kopalnici in pralnici.

Cilj je, da samostojno hodim

Načrtovane, individualne in zelo intenzivne terapije lahko trajajo do 12 tednov, pet dni dni v tednu in do šest ur na dan. Intenziteta terapije je odvisna od diagnoze, zdravstvenega stanja in starosti uporabnika. "K nam prihajajo pacienti, ki iščejo nadaljevanje rehabilitacije, ki jim jo sicer nudi naše javno zdravstvo. Prihajajo tudi tisti, ki do Soče sploh ne pridejo, saj vemo, da so kapacitete omejene. Gre za obnovitvene rehabilitacije, za katere v glavnem ni možnosti v javnem zdravstvu," je dodala Valenčičeva. 

Naš sogovornik je medtem končal s terapijo na logomatu, trajalo je slabo uro, kar pomeni kar nekaj tisoč korakov. Pravi, da je utrujen, vendar zadovoljen, tudi zato, ker je rad v družbi. "Moj cilj je, da grem dol z vozička, da samostojno hodim," je še dejal Franc.

vanda.levstik@zurnal24.si