Avto
178 ogledov

David Urankar: Ko mi kdo reče pohodi plin, jaz pohodim. Pri meni ni meja.

Dan za varen avto v Celju Saša Despot
David Urankar je televizijski voditelj, ki ga med drugim navdušuje hitrost. Nenazadnje je bil državni atletski reprezentant v sprintu, sedel pa je tudi v edinem slovenskem reprezentančnem bobu. Zato ne čudi, da obožuje avtomobile, kot sam pravi, predvsem takrat, ko pohodi plin in to do konca.

Televizijski voditelj, priznani slovenski model, športnik, avtomobilistični navdušenec, mladi očka, vse to in še več je David Urankar. Prepoznavni in simpatični Ljubljančan se je z veseljem odzval na našo ponudbo po vodenju dogodka Dan za varen avto. Ob našem druženju je nastal še intervju, v katerem nam je David med drugim zaupal, kako izgleda snemanje avtomobilistične reklame na najvišjem nivoju. 

Kako si pristal v oddaji o avtomobilizmu? 

Nad avtomobili sem bil navdušen že kot otrok. Spomnim se dneva, ko mi je mamin bratranec iz ZDA prinesel majhnega dirkalnega herbija, hrošča. Oče je imel v starem usnjenem kovčku celo zbirko dirkalnih avtomobilčkov, vseh mogočih znamk in z njimi sem se ves čas igral. Pa saj nas je mnogo moških kar nekako zaljubljeni v ta pleh. Hitrost pa tako imam v genih.

Kako v genih?  Vem, da si bil uspešen kot atlet, da si pozneje tekmoval s prvo slovensko ekipo v bobu ...

David Urankar | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek
Že kot  majhen sem bil zelo hiter, zato so me v osnovni šoli že kaj hitro usmerili v atletiko, tako, sem pozneje postal državni prvak v šprintih. Pozneje sem vozil bob, zato se je ta hitrost v meni ves čas ohranjala. V bistvu mi je žal, da trenutno nimam športa, v katerem bi lahko to hitrost izživel in me zato včasih v avtu, kar se hitrosti tiče, kar malo preveč zanese.

Če prav razumem, je torej avtomobilistična oddaja v tem trenutku prava  "rešitev" zate?

Da, na srečo so se energije poklopile, oddaja je prava zame, saj veliko testiram avtomobile, predvsem na stezah, kjer si dam duška. Saj veš, gas do konca... 

Ko sva ravno pri testiranjih na stezi. Kdaj, kje in s kakšnim avtomobilom je šlo najhitreje? Kako je izgledalo dirkanje, ki ga ne boš nikoli pozabil?

Bilo je letos poleti, na dirkališču, ki je nekoč gostilo tekmovanje v formuli ena. Gre za progo v Carigradu, ki je resnično vrhunska, nenazadnje jo je projektiral Herman Tilke, eden najbolj znanih voznikov in projektantov dirkaških stez. Zanimivo je to, da se voziš v nasprotni smeri urinega kazalca. Občutek je res nor, kot da bi ves čas vozil po krožiščih. Vozil sem Porscheje, z najvišjo hitrostjo tristo kilometrov na uro.

Koliko časa si potreboval, da si si upal iti do konca?

Ravno to je tista "težava", s katero moram živet in ki sem si jo pridobil tudi s športom. Pri meni ni meja. Ko mi reče inštruktor pohodi plin, jaz pohodim in to tako, da pod stopalko ni več niti milimeter prostora.

Kar se vožnje in hitrosti tiče, z leti vendarle postanemo previdnejši, še posebej, ko postanemo starši. Pri tebi ni tako?

Na cesti sem bil in sem še vedno zelo pazljiv. Na dirkališču pa... Ne gre.

Nasploh za športnike velja, da so hitri vozniki. Spomnim se pripovedovanj naših smučarjev, smukačev na primer,  kako težko se kontrolirajo, da obožujejo hitrost, da imajo pogosto težko nogo...

David Urankar | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek
Ja, to je to. Zato me zelo moti, da v Sloveniji nimamo prave steze za to. Pa ne samo, da bi tam izživeli hitrost. Na stezi med drugim spoznaš, kaj vse ti ponuja avto. Na pravi stezi tiste prve kroge vedno prevoziš z dirkačem oziroma inštruktorjem. Ti ti pokažejo, kako pravilno zavirati, nekaj česar današnji vozniki nikakor ne obvladamo. Tukaj, na Dnevnih varne vožnje, sem se na primer pogovarjal s prodajalcem avtomobilov, ki mi je dejal, da se lastniki novih avtomobilov vračajo k njim na servis, češ, da mu avto pri močnem zaviranju trese. Seveda, ko pa ne vemo, kako deluje ABS sistem. Ko pred seboj vidimo nalet, nas namreč večina premalo stisne na zavoro. Zavoro je treba pritisniti do konca in potem popuščati. Seveda se vsega tega naučiš na centrih varne važnje in vozniških akademijah. Slednje so sicer nekoliko dražje ali pa namenjene ljudem iz tega posla, vendar tukaj spoznavaš avto, vidiš sebe in treniraš.

Kakšen avto voziš sam? Na kakšen način izbiraš lastno prevozno sredstvo?

Sam imam srečo, da se lahko prevažam z avtomobili, ki jih pozneje predstavimo v oddaji. Z ženo pa imava avto, ki je za našo družino stroškovno najbolj primeren. Seveda gledam, da je varen, čeprav je star že deset let. Redno ga servisiram, pazim, preverjam. Seveda  je zame, ki vem, kakšni avtomobili so danes na voljo, zelo težko. Tako v glavi kot v srcu moram zategniti zavoro, da me ne zanese, da ne posežem po nečem, kar si seveda ne morem privoščiti. 

In kakšen avto je to?

Bolj kot sem v avtomobilih, bolj ugotavljam, da imam prevelike zahteve. Včasih sem mislil, da je najboljši športni avto takšen, ki ima dvesto do tristo konjev, dobre pospeške in je poleg tega še terenec. Ko sem videl, kaj tisti pravi športni avto resnično ponuja, vem, da tukaj ni kompromisov. Enako je s terencem, če ga seveda želiš imeti oziroma ga potrebuješ

Ko sva že pri novostih in trendih avtomobilistične industrije, kaj te je od vsega tega najbolj navdušilo?  Kaj je tisto, pri čemer si rekel, vau?

Dan za varen avto v Celju | Avtor: Saša Despot Saša Despot
Rekel sem vau, vendar v negativnem smislu. Fascinira me namreč ves ta boj avtonomnih avtomobilov, vseh teh znamk, ki promovirajo vso to avtonomno vožnjo. Gre za to, da to poznamo že kar nekaj časa, vendar se temu reče vlak, avtobus, skratka, javni prevoz. Če nekdo noče vozit, mu pač tega ni treba početi, danes pa se vsa avtomobilistična industrija usmerja v to, da bodo avtomobili vozili namesto nas. Kar pomeni, da bo verjetno v avtomobilu spet sedel samo en človek. Če torej avtonomna vožnja pomeni, da nekdo ne vozi, ker pač tega noče, ne vem, zakaj ne iščemo bolj ekonomske in ekološke rešitve. Pri mladih videvamo, da nimajo več tako velikega interesa po vožnji, kar je prav in tako naj bo. Za razliko od mene seveda, ki sem komaj čakal, da jih dopolnim osemnajst, kar pomeni vozniški izpit.

Hočeš reči, da boste tisti pravi uživači v prihodnosti prikrajšani?

V bistvu si sploh ne predstavljam, kako bo to. Sploh jaz, ki uživam v vsem v kar sedem, ne glede na to, za kakšne modele gre. Samo, da je nekaj novega, drugačnega. Zato me kar spreleti, ko poslušam o avtonomni vožnji, da čez deset let ljudje sploh ne bodo vozili. Zakaj ne, če si pa to želim? Če ne, pač grem na vlak, tam preberem kakšno knjigo, ali pa avtobus, taxi. 

Kako si pristal v oddaji Avtomobilnost, ki jo lahko spremljamo na nacionalni televiziji?

Za avtomobile sem sem zanimal ves čas in kot zgleda je ta energija prešla na ušesa ustvarjalcema oddaje Andreju Brglezu in Mihi Merljaku. Sicer pa sem že pred tem vodil oddaje; Dobro jutro na primer, kjer sodelujem še zdaj, je pa tudi res, da sem kot model posnel kar nekaj avtomobilističnih reklam in verjetno je tudi to vzrok, da sta me poiskala. 

Vem, da si preko poletja snemal precej atraktivno reklamo. Kaj lahko poveš o tem?

Uradno lahko povem, da je to ena od reklam, ki mi je dala največ adrenalina, pa ne zato, ker sem vozil klasični športni avto, dobrih petsto konjev težko zverino, temveč zato, ker sem ga "gnal" po sicer zaprti cesti, vendar čez Grossglockner.

Kako izgleda snemanje avtomobilistične reklame, ko moraš v bistvu prikazati zmogljivosti avtomobila, pa še to športnega in v ekstremnih razmerah? Kaj zahtevajo od tebe? Predvidevam, da ne le dobrega izgleda.

Vse se začne s samim izborom za reklamo, tako imenovanim castingom, v tem primeru mednarodnim, kjer ti ne povedo, za kaj bo šlo. Vedel sem le, da gre za avto in da moram biti voznik. Vse se je dogajalo v veliki tajnosti. Pred samim snemanjem sem podpisal pogodbo, v kateri je med drugim pisalo, koliko časa ne smem povedati, kaj smo snemali in kdaj bo reklama na sporedu. Pogodba vsebuje še zavarovalno polico, kjer se zavežeš, da se do konca snemanja ne smeš ukvarjati s športom, s katerim bi se lahko poškodoval. 

Koliko časa je trajalo snemanje in kako je sploh potekalo?

Snemali smo dober teden dni, s tako veliko ekipo, da smo napolnili kar tri tamkajšnje hotele. Če ti povem, da so pripeljali  Mercedez GL s posebno premično kamero na strehi, tako imenovano roko. Cena najema takšnega avtomobila s kamero in operaterjem je dvanajst tisoč evrov na dan. Snemali smo po gorskih cestah, ki so jih seveda sproti zapirali.

Si ta super športni avto, ki si ga reklamiral in o katerem še ne smeš govoriti, vozil samo ti, ali si imel še kakšnega dvojnika?

Vozil sem ga sam, čeprav je bil z menoj tudi moj dober prijatelj in voznik relija Rok Turk. On je opravil tiste res zahtevnejše vožnje. V bistvu ne maram, če se ga imenuje dvojnik. On je v bistvu "precision driver", voznik, ki zapelje dva centimetra od ogromne skale, petdesetkrat zapored in to brez razlike.

Dejal si, da ste delali v nekakšni tajnosti. Kako so torej vse te avtomobile skrili pred radovedneži?

Avtomobile so prevažali v posebnem tovornjaku, bili so oblepljeni in zaprti. Nihče od nas, ki smo podpisali klavzulo o zaupnosti, seveda ni smel govoriti o tem, telefoni so bili zapečateni. Ko smo cesto odprli za promet, so avtomobile skrili po šotorih. Spomnim se hribolazcev, ki sta se v času snemanja vzpenjala na hrib. Človek zadolžen za varnost je ustavil snemanje, vse dokler nista prišla s pečine, sicer precej oddaljene od nas. 

Skratka, popoln užitek z obilo adrenalina, kar vidim, da ti zelo odgovarja..

Da, zadeva bi bila popolna, če nas ne bi prvega avgusta presenetil sneg. Seveda smo bili premalo oblečeni. Nenazadnje je treba pri reklami izgledati dobro, kabrioleta ne moreš voziti v bundi. Sicer pa, imeli smo svojo kuhinjo, kar pomeni tovornjak z ekipo, ki nam je na prizorišču kuhala. Imeli smo svoje stranišče, pa ne plastičnih piksijev, temveč prikolico z glasbo in ogrevanjem. Na snemanje najvišjega nivoja pripeljejo več avtomobilov, ker se kakšen tudi poškoduje. Luč, blatnik, to seveda takoj zamenjajo. Primer: sneli so vrata, zamenjali pragove in vse skupaj je trajalo dobre tri minute. Ko mi za menjavo olja na servisu zaračunajo celi dve delovni uri, si rečem, pa fantje, kaj vi delate.

Kako si dobil to reklamo? Nenazadnje gre za veliko stvar.

Gre za največjo reklamo, kar sem jih posnel do sedaj, reklamo, ki nekaj velja tudi na svetovnem nivoju. Castingi so bili nameč povsod, tudi v New Yorku. 

Sam sem ga opravil kar Ljubljani. Agencija zadolžena za to, je izbrala sceno z vožnjo, med katero so me posneli v obraz, s katerega so bile razvidne moje emocije ob bodisi agresivni ali udobni vožnji. Sicer še sam natanko ne vem, kaj je zahteval naročnik. Vem samo to, da smo v tej industriji najbolj iskani modeli, stari od trideset pa tja do štirideset, petinštirideset let. Sicer pa, kar se te reklame tiče, je bila glede lokacije, modela avtomobila in zahtevnosti produkcije zagotovo največja moja do sedaj in seveda, pri snemanju sem neizmerno užival.

vanda.levstik@zurnal24.si




Komentarjev 3
  • vzev 10:52 06.november 2016.

    In, kaj je narobe, če pohodi plin do konca na dirkališču? Hitrost pa ja predstavlja užitek.

  • Ivo 05:06 06.november 2016.

    Jaz pa podpiram pozitivni zgled mladim z izjavami v stilu: "...pohodim do konca, ko mi kdo reče." ;) Bravo, čim več takih rabimo...

  • vzev 08:08 05.november 2016.

    Se popolnoma strinjam z delom glede avtonomne vožnje. Večje neumnost, kot vgraditi to v avto si niso mogli izmisliti.