Pri najtrofejnejšem slovenskem košarkarskem klubu Cedeviti Olimpija se v novo jubilejno sezono odpravljajo z močno prenovljeno in pomlajeno ekipo, v kateri je poleg jedra veliko povsem novih obrazov.
Cilji v novi sezoni, v kateri klub praznuje svojo 80. obletnico, so visoki. Navijače želijo navdušiti z ubranitvijo vseh treh domačih lovorik. Ena je že njihova. Med najboljše v končnici se želijo prebiti tudi v ligah Aba in EuroCup, začetek pa je zelo obetaven.
V ozadju vsakega trening, vsake tekme in končnega uspeha pa je ogromno vloženega truda: poleg vsakodnevnega znojenja igralcev je tu še zagotavljanje primernih prostorov in opreme zanje, dobre prehrane, učinkovite logistike, odnosov s partnerji in mediji ... Za ekipo skrbi lepo število trenerjev, maserjev in drugega podpornega osebja. Zgolj od medijskih pravic in prodanih kart bi bilo sredstev za delovanje kluba na tako visokem nivoju premalo, pomoč sponzorjev je nujna.
Eden od glavnih pokroviteljev Cedevite Olimpije je tudi v novi sezoni znamka Renault, ki ekipi zagotavlja sponzorske avtomobile. Tudi košarkarji so namreč predvsem ljudje, ki, kadar ne trenirajo ali niso na tekmah, preživljajo čas s svojimi družinami in prijatelji, hodijo v naravo, po nakupih ...
Letošnje leto je Renault košarkašem zagotovil modela austral in espace. Ob tej priložnosti smo se povabili na obisk, da v živo vidimo, kako se v avtih znajdejo igralci. Nenazadnje največji med njimi meri kar 211 centimetrov. Zanimalo nas je tudi, kako tipični košarkar izbira avto in kaj mu je pri njem pomembno (razen prostora za noge). Seveda pa nas je zanimalo tudi, kako se košarkaši od drugod počutijo v slovenskem prometu, ki ga imamo pri nas za zelo kaotičnega. V ekipi je namreč kar osem tujcev, od tega trije prihajajo iz ZDA.
"Promet pri vas je ..."
Eden iz trojice je 26-letni Dewayne Stewart ml., ki ga navijači že dobro poznajo, saj za zmaje igra že tretje leto. 196 centimetrov visoki igralec prihaja iz majhnega mesteca v ameriški zvezni državi Mississippi, Ljubljana pa je njegova prva in edina košarkaška postaja v Evropi. "Tukaj imam tudi ženo in otroka, je odlično mestece ('town') za živeti. Parki so polni otrok, tu imamo prijatelje. Predvsem pa je zelo varno," je prednosti našteval temnopolti krilni branilec.
Mnenje o Ljubljani deli njegov sorojak iz ZDA Joseph Girard. "Dovolj je velika, da imamo vse, kar potrebujemo, pa spet ravno prav majhna, da je vse tako zelo pri roki," je dejal 185 centimetrov visoki branilec, ki prihaja iz zvezne države New York.
Novinca v ekipi sta tudi hrvaška "skala" David Škara na mestu krilnega centra in srbski center Luka Brajković s svojimi 211 centimetri. Zanju je bilo seveda privajanje na utrip v slovenski prestolnici zaradi znanega kulturnega okolja nekdanje skupne države še toliko lažje.
Zanimivo je bilo, ko je beseda nanesla na slovenski promet. "Pri nas v ZDA sem bil navajen na dolge prometne zastoje. Čemur vi pravite zastoj, je zame zgolj malo počasnejša vožnja," je komentiral Stewart. "Pri vas je promet bistveno boljši kot pri nas."
"Morda se stoji, kjer so dela na cesti, sicer pa promet poteka zelo tekoče," ga je z izkušnjami iz velemest na vzhodni obali ZDA dopolnil krilni branilec Girard, ki je prišel v Evropo lani, ko je, preden je pred nekaj tedni prvič oblekel dres 'zmajev', eno sezono igral v litovski ligi. Priznava pa, da se je moral privaditi dveh stvari - precej ožjim cestam, še posebej ko mu po ozki ulici nasproti zapelje drug avto, ter precej manjšim parkirnim mestom, kot jih je bil vajen doma.
Škara pa je pohvalil slovenske voznike, ki se mu zdijo še posebej na avtocesti zelo obzirni in že ob zmanjšanju hitrosti takoj vzpostavijo reševalni pas. "Tega v drugih državah ne vidiš," pravi 30-letni hrvaški reprezentant, ki ima že kar nekaj izkušenj z igranjem v tujini. "Lani sem igral v Istanbulu. Tam na cesti vlada norišnica," ga je dopolnil 26-letni Brajković, ki je pred leti igral že tudi v ameriški univerzitetni ligi, zaradi avstrijskega državljanstva pa v zadnjih letih postaja eden od stebrov članske reprezentance severnih sosedov.
Kako si košarkar nastavi sedež?
Vsi štirje vsakodnevno vozijo, zato jim sponzorski avti zelo veliko pomenijo. Kaj je glavni kriterij, po katerem izbirajo avto? "Velikost!", so nepresenetljivo ustrelili vsi hkrati. Pa je 4,43 metra dolgi križanec renault austral sploh dovolj velik za takšne velikane? Postavili smo jih pred izziv, naj vsi štirje sedejo vanj. Je šlo? Seveda je, križanec ima velika vrata in primerno višino, da lahko vanj vstopajo tudi 'konkretni' ljudje.
Kljub povprečni višini 198,5 centimetra so vsi štirje košarkaši sedli v avto in se razkomotili. Še najbolj na preizkušnji so bila kolena zadaj sedečih 201-centimetrskega mišičnjaka Škare in za pol decimetra nižjega Stewarta, saj sta bila odvisna od sedežnih nastavitev voznika in sopotnika. Škara priznava, da je sedež, ko on sedi za volanom, vedno potisnjen povsem nazaj in čim nižje k tlom.
Zanimiva so opažanja Stewarta, ki je kot član Cedevite Olimpije že lani vozil Renaultov sponzorski avto. Letošnjega australa se je zelo razveselil. "Popoln družinski avto," je strnil in razložil, da je austral zelo udoben in ima veliko prostora za potnike. Zelo mu je všeč tudi 360-stopinjska parkirna kamera. Vsem je pri avtu sicer zelo pomemben prtljažnik, da vanj lahko brez težav spravijo športno opremo, vrečke s trgovine ali pa voziček za otroka.
Četverica se strinja, da so digitalizacija in zasloni v avtih danes zelo pomembni. Austral je med drugim opremljen z informacijskozabavnim sistemom OpenR, v katerega so tesno vključene Googlove storitve, vključno z navigacijo. "Zelo mi je pomembno enostavno zrcaljenje mojega telefona na sredinski zaslon," je izpostavil Girard. Vsi so se z nasmeškom spomnili tudi zmogljivega audio sistema.
Ko sede v avto, najprej napravi to ...
Kaj pa asistenčni sistemi? Košarkarji pravijo, da imajo mešane občutke, kajti v sodobnih avtih je zaradi obvezno vgrajenih sistemov sicer varnejše, a lahko tudi zelo glasno, z veliko piskanja in opozarjanja. "Meni je zelo všeč sistem za nadzor prometnega pasu," pravi Brajković, Škara pa na poti najpogosteje uporablja prilagodljivi tempomat. Zdaj, ko se je navadil pravilne tipke za vklop, saj je prvič namesto tempomata vklopil omejevalnik hitrosti in se po cesti vozil z 10 km/h, ne da bi vedel, zakaj.
Girard, ki iz ZDA ni vajen tolikšne količine asistenčnih sistemov, kot jih imamo v evropskih avtih, pravi, da je včasih piskanje res nadležno. Ampak marsikdaj ga sploh ne sliši več. Medtem pa Stewart priznava, da pri vstopu v avto najprej izklopi najbolj nadležna 'pomagala'. Po zaslugi namenskega in prilagodljivega hitrega gumba je to v sodobnih renaultih zelo enostavno.
"Škoda, da takih ne prodajajo tudi v ZDA"
Vsi štirje so zelo zadovoljni z australom, saj je po njihovih dosedanjih izkušnjah vsestranski in sodoben avto. Girard celo pravi, da bi si ga takoj kupil, če bi jih prodajali tudi v ZDA. Zelo ga spominja na njegov avto, ki ga je vozil onkraj luže, model chevrolet blazer.
Precej v en glas so odgovorili tudi na zadnje vprašanje: bi že imeli električni avto? "Nisem ravno njihov ljubitelj," je povzel Škara. "Hočem slišati zvok motorja," je dejal ob kimanju ostale trojice. Brajković pa je šel med muzanjem soigralcev še dlje, saj ne izključuje teorije zarote, da vam sodobne električne avte, ki so praviloma tudi komunikacijsko povezani v oblak, lahko onemogočijo kar na daljavo. "Predstavljajte si čez 10 let, ko bo umetna inteligenca že zelo močna. Da vam bo nekdo kar na daljavo poslal kazen, ker mu bo avto javil, da ste peljali prehitro. Ali pa da vam bodo še lažje zaračunavali razne storitve za funkcije, kar nekateri proizvajalci danes že poskušajo."
"Mislim, da mora biti prehod postopen. Iz tega razloga so mi všeč hibridi, ki stalno preklapljajo med pogonoma in tako lahko zelo varčujejo z gorivom. Tako kot to počne austral," je debato sklenil Stewart.
