Ko te premoči kot ...

Verjetno ste tudi vi veseli sonca, ki je pretrgalo deževne oblake in sedaj sije skozi naša okna. Pa ne da bi sovražila dež, to nikakor! Nasprotno! Dnevi, ko zunaj lije kot iz škafa, sama pa doma v fotelju zavita v mehko odejo srkam topli kakav in požiram knjigo list za listom, so še vedno moji najljubši. Od najboljšega do najhujšega pa pridemo, ko moram ob takih dnevih po opravkih in obveznostih. Ni je hujše stvari kot ploha in močan nevihtni veter na poti v službo, sestanek ali katerokoli drugo pomembno obveznost. Zakaj? Zaradi neuvidevnih voznikov!

Ravno moja sreča! © iStockphoto

Kot da ubadanje z močnim vetrom, ki privzdiguje krila in obrača nebogljene dežnike, ne bi bilo dovolj, svojo šalico pristavijo tudi avtomobili. Ko skačem mimo luž nabranih v luknjah "venomer popravljanih" cest pač ne morem biti pozorna na veliko stvari. Seveda sem ženska in potemtakem spadam med multifunkcionalna bitja, torej počnem več stvari hkrati. Tako med držanjem neubogljivega dežnika, pritiskanjem torbice ob moj bok, vihanjem hlačnic nad gležnje, da ne bi prišla v službo premočena do kolen še razlagam nadrejenemu po telefonu, da bom čisto malce zamudila. Ker dežuje. In ker je gneča na cesti. Ob deževnih dneh se pač vse počasneje premika. In ko tako hitim ob cesti, glej ga zlomka! Mimo pridrvi avto in me popolnoma zalije! Hvala! Res hvala! Hvala, da se ti je moja podoba zazdela popravka potrebna in si ocenil, da bi mi morda bolje pristajal "mokri videz"! Hvala, da zdaj tu odprtih ust stojim vsa premočena z vso mestno kanalizacijo. Fuj! Da ne omenjam mraza in riskiranja potencialnega prehlada! Voznik pa ignorantsko pelje naprej, kot da sem le mimobežna senca. No, včasih pa me le opazijo, vendar le toliko, da se zakrohotajo, češ: "Poglej jo, vsa urejena, zdaj je pa mokra do kože!" Upam, da sem ti polepšala dan, ti ti ti ... oh, nima smisla!

Izbiranje napačne rešitve za problem
V takih trenutkih dobim avtomatičen refleks metanja trdega predmeta (kje je kakšen velik kamen ob cesti, ko ga človek potrebuje?) v zadnjo šipo avtomobila. Kaj trdega, vse pride prav. Priznam, enkrat sem tako idejo tudi izpeljala do konca, vendar se je bolj klavrno končala. Nič hudega sluteč sem namreč hodila po pločniku z "Singing in the rain" melodijo v glavi in tešila svojo jutranjo potrebo po serotoninu. Ravno sem pojedla banano, ko me je velik tovornjak zmočil popolnoma do pasu. Besna sem se za njim zadrla "idiot zarukan" in vrgla bananin olupek za njim. Na, zdaj sem ti pokazala, ti grdi grdi tovornjak! Bananin olupek je seveda pristal na cesti in tam tudi ostal do popoldanskih ur, ko sem se vračala iz službe. Skesano sem ga pobrala in vrgla v koš. Ker je skrb za čist okoliš pomembna, ker ne maram smeti, in ker bi kakšen s strogimi zakoni lepo vzgojen nemški turist mimogrede lahko rekel: "Oh, ti packasti Slovenci!"

Kje so časi, ko je skakanje v luže in opazovanje koncentričnih krogov, ki so se tvorili okoli tebe, bilo vrhunec dneva? @ iStockphoto

Ne vem kaj so vam, dragi bralci, povedali, ampak meni je moj inštruktor vožnje eksplicitno poudaril, da so pešci pomembni udeleženci v prometu, ter da moramo do njih biti uvidevni. Kar pomeni, da se ustavimo, ko pešec stopi na prehod za pešce in tudi, da ob deževnih dnevih vozimo počasneje in si ne privoščimo neslanih šal na račun pešca ob cesti. Da, omejitev je 50 km/h, vendar vam iz lastnih izkušenj mirne duše zagotavljam, da pri hitrosti 50 km/h še vedno krepko premočite ubogega pešca. Zato je treba hitrost še dodatno zmanjšati, prilagoditi. V nasprotnem bom pač še vedno tekla vsakih 100 metrov, kot da mi je sama Maria Mutola ali Marion Jones za petami, da le pretečem območje dosega luže. Vi se pa ne smejte in ne sprašujte, kaj je narobe s tole kokljo, ki se sklanja, odmika in skače vstran. V nekem popolnem svetu bi mi privoščili, da pridem suha do svojega delovnega mesta in skačem v luže le, ko si zaželim tistih dobrih starih časov iz razigranega otroštva, ko so luže še bile moje prijateljice.