Notranjost bi lahko v šali primerjali z mešanico vesoljske ladje in domače dnevne sobe. Prvo se nam je zapisalo zaradi (pre)obilice tipk na negibljivi volanski sredici in dvobarvnega informacijskega zaslona med originalnimi merilniki. Vsaj tako kot na domačem kavču pa je počutje na sedežih, odetih v usnje in tekstil. Sprednja sta zelo udobna, voznikov nudi tudi masažo, manjka le hlajenje. Precej kontrasten opisanemu pa je pogled na ergonomijo in obliko nekaterih stikal, ki jih lahko srečamo tudi v do trikrat cenejših citroënih. Kakovost izdelave sicer deluje stasu primerno.

Razvajanju ni konca ...
Ko vtaknete ključ v režo, se volan in sedež poravnata v prednastavljeno pozicijo. Sprednji in zadnji senzorji so sposobni izmeriti velikost praznega bočnega parkirnega mesta in vozniku svetovati, ali bo vanj lahko zapeljal 4.829 mm dolgo in kar 1.860 mm široko vozilo. Tukaj je še pomoč za speljevanje v hrib v navezi z elektronsko ročno zavoro. Slednja pri sproščanju deluje nekoliko počasi.

Tudi z zadnje klopi boste zaradi ponujenega udobja sopotnike le stežka zbezali, višjerasli se bodo pritoževali le zaradi prostora za kolena. K ambientu je veliko dodalo doplačljivo panoramsko steklo, ko vam ponoči zmanjka svetlobe, je dovolj seči z roko proti predaloma v vratih in že se osvetlijo. Osvetlitev ceste pa izvrstno opravljata biksenonska žarometa, ki ne samo da sledita ovinkom, temveč jih še dodatno osvetljujeta.

Prtljažnik: srednje dobro
Nekoliko mlačne nas je pustil 505-litrski prtljažnik tourerja z neposrečenim rolojem, nakladalnim robom in brez uporabnega dvojnega dna. Zadnja klop se ne pospravi v ravno dno. Se pa za družinsko rabo odkupi z daljinskim upravljanjem vrat in možnostjo nižanja zadnje preme.

Uglajen tudi v galopu
2,2-litrski dizel z dvojnim turbopuhalom je primerna izbira za 1.840 kg suhe teže. Moči ima na zalogi za 125 kW, do katerih pride po zvezni poti, navora in pospeškov je dovolj. Poraba je pričakovana, tudi pri višjih hitrostih ostaja uglajeno tih. Manj veselja nudi menjalnik, ki je preveč plesoč in se zelo rad zatika.

Nihče vas ne zapelje kot ...
Ena glavnih odlik tega citroëna je seveda njegovo podvozje. Hydractive III, kot se imenuje, vožnjo spremeni v potovanje na leteči preprogi. To seveda pomeni tudi nekoliko več nagibanja in pokimavanja ob zaviranju, vendar to zbledi ob občutku udobne vožnje prek daljših in krajših neravnin, ki ga lahko doseže le peščica (precej dražjih) avtomobilov. Tipka sport, s katerim hidravlika nekoliko otrdi, pa resnici na ljubo ne prinaša omembe vrednih športnih občutkov. Za posebne potrebe je do hitrosti 40 km/h mogoče podvozje nekoliko dvigniti.

Sama lega v ovinkih in zavore so sicer nedvomno korak naprej v primerjavi s predhodnico, podvozje brez naprezanja opravlja delo, vendar bi moral biti avtomobil za resnejše ocene obut v pnevmatike, primerne hladnemu in vlažnemu vremenu.

... a vse ima svojo ceno.
In kje so v tej zgodbi škratje? Pri dobrih dvajset tisoč kilometrih se voznikovo steklo ni dvigalo, zadnji brisalec pa si je nekoč vzel daljšo pavzo sam od sebe. Za koga malenkosti, za drugega dokaz, da utegne tudi novinka tehnologiji navkljub z leti hitro izgubljati na vrednosti.

Splošni vtis o avtomobilu vseeno ostaja na visokem nivoju. Temu primerna je cena, ki pa za slabih 32.000 evrov osnove ponuja že marsikaj v domeni premium primerkov.