Avto
42 ogledov

Ostaja naša, prijateljica katra

Renault 4 katrca
1/41
Anže Petkovšek
"Zdaj pa pazite, prihaja 180-stopinjski ovinek." "Oooooaaaoouuuu!", se je slišal globok vzdih mojih dveh sopotnic, ko sem ročico menjalnika izpod prednje "tankovske" šipe močno potegnil proti sebi v drugo prestavo, in smo se v legendarni katrci lotili polaganja zavoja, "da bi lahko rožice trgal". Nekaj trenutkov kasneje: "Super je bilo, dajmo še enkrat!".

Takšna je bila katrca, nepozabna. Morda v petdesetih letih, odkar je s proizvodnih trakov prišla prva, ni nikoli postala ikona v meri, kot njen neposredni in dobro desetletje starejši tekmec citroën 2CV "spaček", pa vendar se je v spomin zapisala kot eden najbolj ljudskih slovenskih avtomobilov, še posebej v času, ko so na naših cestah vladale kragujevške zastave.

Bila je zahodna alternativa in utelešenje preprostega, zanesljivega, uporabnega in za takratna pojmovanja dovolj močnega in zelo udobnega družinskega avtomobila, s katerim je petčlanska družina zlahka odpotovala na morje.

Da je bila registrirana samo za štiri? Malenkost, kateri miličnik pa je tedaj posvečal pozornost temu, koliko, kje in v kakšnem položaju sedijo potniki. Bila je predhodnica karavanov in velja za prvo pravo kombilimuzino avtomobilskega sveta. In da, bila je tudi "naša", saj so jo izdelovali v novomeškem IMV, od koder je leta 1992 na cesto prišel tudi zadnji primerek na svetu.

Življenjska sopotnica

V moj spomin iz let, ko sem ravno dobro izgubil plenice, je zažrt prizor svetlomodre katrce, ki jo je imel bližnji sosed. In potem je bila zelena, rjava, rdeča, še dve rdeči. In to tiste, originalne, brez odvečne plastike, z izpušno cevjo na boku, vzvratnim ogledalom na armaturki, brez ogrevanega zadnjega stekla, vzvratnih luči in podobnih novotarij, ki jih je nanje prilepila evolucija 80. let. Z ročno zavoro na prednji par koles, s kovinskim izaklopom vstopišča za zrak v kabino, z od sonca zvito iglo na merilniku hitrosti, čigar skala se je končala pri astronomskih 140 km/h ...

Medtem ko so predhodnice rjavele v zadnjem delu njegovega dvorišča, je sosed z aktualno veselo ropotal po vsakdanjih opravkih in se staral z njimi. Ko je kaj odpovedalo, je bilo skladišče rezervnih delov blizu.

Renault 4 katrca | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek
Danes soseda ni več in tudi katre (iz francoskega quatre, štiri) so postale že sila redek gost na cesti. Tako redek, da nase znova lepijo poglede. Še posebej je v ospredju letos, ko je srečala abrahama. Ob tej priliki smo se ob prijaznosti Renaulta Slovenije lahko znova popeljali s preteklostjo. Spomini so oživeli, tako pri meni kot pri mojih novih sosedih na drugem koncu države. "Oooo, katrco 'maš. Faj'na je bla, pri nas smo imeli tri." In pa: "Me boš zapeljal en krog?"

Da res, še vedno je "faj'na." In domala neverjetna, saj kaže na ogromen razkorak z današnjimi avtomobili, polnimi elektronike, pomagal in udobja. Pa čeprav sem jo po avtocesti spustil v dir vse do maksimalne omejitve, ki jo današnji možje postave še tolerirajo. Po ravnem, jasno, ne po klancu navzdol, tam bi letelo še 20 km/h več. Ampak varno, ne, varno se pa nisem počutil.

Zanimivo jo je bilo postaviti tudi ob bok nekronanemu nasledniku, renaultu kangooju, ki pa je ta naziv prevzel predvsem zaradi marketinških potreb. Od katrce je prevzel nalogo uporabnosti za posel in družino, še posebej v drugi generaciji pa so primerjave praktično nesmiselne. Kako bliskovit razvoj v tehniki in miselnosti smo doživeli v zadnjih 20, 30 letih.

Tatov se nisem bal

V dneh, ko sem jo uporabljal, katrce nisem zaklepal. Ni me skrbelo, da bi kdo danes še ukradel radio s kasetofonom. Predvsem pa sem zaupal v spoštovanje ljudi do avtomobilske zgodovine. Itak pa se iz dni, ko to spoštovanje še ni bilo tako močno, spominjam lastnika, ki mi je pred kakimi 15 leti dejal, da svoje krasotice bež barve nikoli ne zaklepa, ker bi nepridipravi v tem primeru na avtu naredili kvečjemu škodo, saj mu ukrasti itak nimajo kaj posebnega. To pač nikoli ni bil avto za tiste, ki bi se radi bahali. Drsna okna pa bi od zunaj itak znal odpreti vsak otrok, če ne bi bila ravno založena z lesenimi palicami. Ja, takšna je bila. Preprosta, a uporabna.

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.