PLUSI, MINUSI

Plusi: terenski videz, izbor materialov, notranje udobje, motor, prilagodljivost prtljažnika, zvočna zatesnjenost. Minusi: potovalni računalnik, neprilagodljiva zadnja klop, videz volanskega obroča, 16-palčna platišča, končna cena.

Peugeot 3008 poskuša z zanimivo formulo videza, voznih lastnosti in uporabnosti potrkati na domišljijo (in denarnice) tistih kupcev, ki imajo radi predvsem videz sodobnih soft terencev, potrebujejo pa tudi obilico prostora, a ne na rovaš udobne vožnje.

Na zunaj tale crossover deluje postavno, visok sprednji konec, ki se nadaljuje tudi proti zadku, namiguje na terenske sposobnosti, čeprav kakšnih posebnih dodatkov v smeri zaščite pragov ali kaj podobnega v prid tej trditvi ni. Pojava, ki ostaja zvesta Peugeotovemu smislu za lepotne podrobnosti, se sklene s trikotno zaključenimi lučmi in dvodelnimi zadnjimi vrati. Vse lepo in prav, a 16-palčna platišča ne spadajo v to zgodbo in celoten videz avtomobila očitno predimenzionirajo. Še posebej presenetljivo je dejstvo, da je treba  zanje doplačati. O tem več kasneje.

Sodobna in udobna notranjost
Notranjost vsaj pri sprednjih sedežih deluje sodobno, zaradi aluminijastih dodatkov, ki jih dobimo v paketu opreme premium, že kar prestižno. Da se na cesti počutimo kot na terenu (v pozitivnem smislu), namiguje več stvari, v prvi vrsti visok sredinski tunel, na vrh katerega je nasajena prijetno kratka ročica šeststopenjskega menjalnika. Prijetno nas je presenetila tudi njena voljnost, kar doslej ni bila vedno prvina "levčkov".

Na desni strani tunela je še držalo za sopotnika, na dosegu voznikove desne roke pa vrtljivi gumb, s katerim nastavljamo občutljivost elektronskega sistema Grip Control za nadzor zdrsa gnanih koles glede na podlago. Kakovost izdelave in izbor materialov cenovnemu razredu primerno delujeta zelo dobro, tudi zvočno izoliranost pred zunanjim hrupom lahko le hvalimo.

Sedi se visoko in razmeroma udobno, morda pa ne bi škodilo nekaj več prilagodljivosti za sicer na videz sivo povprečnim volanskim obročem. Všeč so nam grafično dodelani merilniki, manj pa potovalni računalnik, ki skope podatke projicira na prikazovalnik na osrednji konzoli. In še to le za nekaj sekund, hiba, ki Peugeota spremlja že kar predolgo. Odpravimo jo šele z doplačilom za navigacijski sistem.

Obvolanske ročice za upravljanje z zmogljivim avdiosistemom ter tempomatom so odmaknjene od pogleda in jih v glavnem spoznavamo le prek otipa, na srečo so gumbi dovolj logično razporejeni, da s privajanjem ne izgubljamo preveč časa.

Električni servovolan z variabilnim delovanjem pripomore pri manevriranju po ulicah, preglednost prek sprednjega previsa ni ravno najboljša, zadaj pomagajo senzorji.

Upravljanje z dvoobmočno in učinkovito klimatsko napravo je preprosto, le ročica menjalnika v prvi in tretji prestavi onemogoča dostop do tipk. Odlagališča so radodarna s prostorom, vključno s hlajenim predalom med sedežema, manjka pa prostor za drobnarije. Uživali smo tudi v doplačljivem strešnem oknu.

Zadek zaznamujejo trikotne luči, dvojna zadnja vrata se zaradi prilagodljivosti prtljažnika izkažejo za uporabna. © Saša Despot

Prtljažnik zasenči zadnjo klop
Na zadnjih sedežih otroci ne bodo imeli pripomb, predvsem višjerasli pa hitro podrsajo po stropu in tudi za stopala ni ravno obilo prostora. Pod predpražniki najdemo še dva zajetna predala, zaman pa iščemo ročico za vzdolžni premik zadnje klopi.

Navdušila nas je prilagodljivost prtljažnika. Vmesno dno lahko nastavimo v dva položaja. V nižjem s podrtimi zadnjimi sedeži (v eni potezi) tvori ravno dno, v višjem pa je poravnano z robom zgornjega dela zadnjih vrat, zato spodnje polovice ni treba niti odpirati za dostop do naložene krame. Pod desko imamo v obeh položajih še dovolj skritega in uporabnega prostora.

Ko dvojno dno popolnoma odstranimo, imamo na voljo karavanskih 512 litrov prostora. Domiselna je tudi lučka za osvetljavo, ki jo lahko odstranimo in uporabimo kot običajno svetilko.

Notranjost je sodobna in udobna, le volan deluje preveč pusto. © Saša Despot

Ovinki mu niso španska vas
In na cesti? MacPhersonova prednja prema s posamičnim vpetjem in torzijski drog zadaj s sistemom Dynamic Roll Control za prilagajanje trdote zadnjih blažilnikov sicer dajeta prednost udobju pred športnostjo, a to ne pomeni, da avtomobil nima rad kakšne konkretne vijuge. Avtomobil sicer svoje visoko težišče ob pretiravanjih plača v nagibanju in podkrmarjenju v ovinkih, vendar vseeno dopušča kar precej dinamične vožnje, še posebej, ker je tudi volan dokaj natančen. Vožnja prek cestnih neravnin mu je bolj pisana na kožo.

Glede terena: že omenjeni Grip Control je treba jemati bolj kot skromen nadomestek štirikolesnega pogona. Vseeno pa dovoljuje manj zahtevne sprehode po slabše urejenih poteh kljub le povprečni oddaljenosti od tal 14,9 centimetra. Sistem je na voljo za doplačilo sto evrov, v paketu pa namesto sicer serijskih 17-palčnih pnevmatik dobite posebej prilagojeno, a obenem za palec manjšo obutev.

Testnik je poganjal že dodobra uveljavljeni 1,6-litrski THP-bencinski motor z neposrednim vbrizgom in 110 kW. Kljub zelo ugodni krivulji navora ima pri nizkih vrtljajih nekaj težav s premikanjem 1.459 kilogramov suhe mase, v višjih vrtljajih pa agregat deluje zelo prepričljivo. Do prve stotice namreč avtomobil potrebuje več kot solidnih 8,9 sekunde, igla merilnika za hitrost se ustavi pri 201 kilometru. V mešanem ciklu smo namerili slabih devet litrov porabe, kar je dovolj blizu tovarniškim obljubam in pričakovanjem.

Konkurenca 3008-ki je gledano v ožjem smislu bolj pičla, še najbližje takšni crossover izvedbi je uspešni nissan qashqai 2WD. Cena testnika s srednjim paketom premium znaša 24.100 evrov, dodatki so jo začinili še za 2.050 evrov, kar v primerjavi z omenjenim japoncem ni več tako malo. Boste pa v zameno zelo opazni.