Razmišljam, kako bi bilo, če bi si lahko kupila električni avto. Zakaj ga je skoraj nemogoče dobiti in zakaj ljudje bolj cenimo bencinarje, ki zastrupljajo naše okolje?
Pred kratkim sem kupovala osebni avtomobil in kot študentka sem bila absolutno finančno omejena pri
izbiri avtomobila. Prijatelji so me vprašali, kateri avtomobil bi si kupila, če ne bi bila omejena.
Moj odgovor je bil, brez pomislekov, električni avtomobil. A žal, tudi če bi imela toliko denarja,
bi bil nakup električnega vozila oviran tudi zaradi političnih dejavnikov. Moji prijatelji pravijo,
da filozofiram in da nismo v filmu, saj bom takšen avtomobil lahko vozila šele čez 10 ali 20 let.
No, lahko bi ga že včeraj.
Kolumnistka |
|
izraža lastna mnenja, ne mnenj uredništva. |
Leta 1997 je Nissan v Tokiju predstavil električno vozilo hypermini, ki je bilo zelo primerno za mestno vožnjo in logično predvsem za parkiranje. Pasedena, mesto v Kaliforniji, je dobavilo nekaj vozil in jih na tak način promoviralo. Vendar spet zgolj za izposojo. Ko je pogodba potekla, so jih morali vrniti. Nissan je spet iz "neznanega" razloga umaknil vsa vozila in jih uničil.
Leta 2003 je Toyota začela proizvajati RAV4-EV, visokotehnološka vozila, ki so bila med uporabniki zelo dobro sprejeta, in ljudje so se odločali za nakupe. A le-ta ni bil možen. Tudi Toyota je po dveh letih začela z uničevanjem vozil. Zato so se ameriški državljani združili in organizirali gibanje "Dontcrush", ki je od Toyote zahtevalo možnost nakupa električnega vozila.
Bencinarji so več vredni
Povsem logično je, da naftni lobiji ne bodo dovolili proizvodnje električnih avtomobilov. Vsaj ne za trg. Zato je vprašanje komercializacije električnih vozil še vedno retorično. Mogoče pa naše okolje še vedno ni dovolj onesnaženo in bomo najprej vsi nosili maske za zaščito dihal, naši otroci se bodo z astmo tako rekoč "rojevali", ostareli pa bodo "priklopljeni" na kisikove inhalatorje. Šele takrat bomo ramišljali o "uporu" in spremembah.
