Samir Handanovič je sedanjost in s svojimi 23 leti tudi prihodnost slovenske nogometne reprezentance. V Udineseju v Vidmu je v najboljših rokah: italijanska vratarska šola namreč slovi kot najboljša na svetu.
Letos poleti je Udinese zapustil prvi vratar Morgan De Sanctis. So ti ob vrnitvi in podpisu
pogodbe do leta 2012 rekli, da boš prvi vratar kluba? To si pričakoval, kajne?
Če ti ponudijo dolgoročno pogodbo, verjameš, da s teboj resno računajo, vendar mi nihče ni ničesar obljubil. Sem pa pričakoval, da bom prvi vratar. Ko je prišel še Chimenti, se mi je to zdelo normalno, saj imajo ekipe običajno enega mladega in enega starejšega vratarja. Delam na tem, da bi znova postal prvi vratar.
Trenutno brani od tebe 14 let starejši Antonio Chimenti: prednost je dobil Italijan ali pa se je trener Marino zanj odločil iz kakšnega drugega razloga?
Iskreno povedano, ne vem, je pa do konca sezone še veliko tekem in možnosti, da stopim med vratnici. Bomo videli.
Kakšen je tvoj odnos s trenerjem Marinom? Uživaš njegovo zaupanje?
Največ časa preživim s trenerjem vratarjev, glavni trener pa odloča o enajsterici. Pravzaprav z njim niti ne govorim veliko, je pa najin odnos korekten.
Chimenti se še posebno na zadnji tekmi proti Laziu, ki ste jo izgubili s 0:5, ni proslavil. Kaj možnosti za menjavo v vratih?
To je vedno možno, trudim se po najboljših močeh in čakam na svojo priložnost.
Kako se razumeš s Chimentijem?
Z njim nimam težav. Z vsakim vratarskim kolegom sem imel do zdaj dobre odnose, tudi z Antoniem.
V času posoje v Treviso te je z mesta prvega vratarja izrinila napaka, v Udinah se kaj
takega ni zgodilo?
Ne. Vse je bilo v redu. Pričakoval sem, da bom prvi vratar.
Naslednjo tekmo igrate v Torinu proti Juventusu, letos pa ste enkrat visoko izgubili in enkrat remizirali. Tvoja napoved?
Težka tekma bo. Po slabi predstavi moramo odigrati bolje in se odkupiti.
Kako vidiš razmerja moči med najmočnejšimi klubi serie A?
Zame je prvi favorit za "scudetto" Roma, Inter in Milan namreč računata tudi z zmago v ligi prvakov. Veliko je odličnih ekip.
Ti je to, da ne igraš, kaj omajalo samozavest? Pred vrnitvijo si bil konec koncev le najbolje ocenjeni vratar druge lige, v kateri je lani branil tudi najboljši vratar na svetu.
Mislim, da ne. Mogoče sem še bolj motiviran in tudi malce jezen. To je nova izkušnja na moji poti.
Proti Črni gori si naredil napako, zaradi katere si nekaj kritik že slišal. Selektorja skrbi, ker ne igraš. Si zato pred tekmama s šibkim Luksemburgom in vselej neugodno Belorusijo pod pritiskom?
Pravzaprav ne. V življenju moraš vedno iskati neko ravnotežje. Ob dobrih stvareh se ne smeš preveč veseliti in ob slabih ne preveč žalovati.
Tvoja napoved za tekmo proti Belorusiji?
Z njimi smo igrali trikrat. Morda je prišel čas za maščevanje za dosojeno in potem razveljavljeno najstrožjo kazen. So na približno enaki kakovostni ravni kot mi.
Z izjemo enormnih denarnih razlik: v katerih prvinah igre slovenski nogomet najbolj zaostaja za italijanskim?
Pri nas ni prave nogometne mentalitete. To se še posebno vidi pri mladih reprezentancah. Člani mlade slovenske izbrane vrste, ki smo evropski eliti takrat lahko parirali, nadaljujemo v prvi slovenski ligi, Italijani na primer pa gredo v serie A. Tam nastane razlika. Imajo težke tekme, polne stadione, fanatično občinstvo. Da se uspeti, čeprav je konkurenca enormna. Uspeš le, če ves čas napreduješ. Pri nas vsega tega ni. Ni gledalcev, pogoji za trening niso optimalni.
Kaj pa igralske prvine: kombinatorika v hitrosti, igra višjega ritma, tehnika, taktična in
fizična priprava, ustrezna selekcija?
Te razlike seveda obstajajo. Ampak ko pride nekaj mladih igralcev v ekipo, kjer nekaj izdelanih nogometašev že igra, lahko hitro padeš v ta ritem, hitrost, kombinatoriko. Pravzaprav si v to primoran, napreduješ pa lahko le s časom.
Pa se ti zdi, da so slovenski igralci za ta preskok dobro usposobljeni?
Največji problem je, od kod prihajaš. Če te določenih stvari ne naučijo kot mladega igralca, si že v zamudi. V članski ekipi moraš znati že vse, čaka te le še napredovanje in zorenje. V Sloveniji te mentalitete žal ni. Ne naučiš se, kaj je pomembno: posest žoge, taktika ... Ko spremljam mlajše Udinesejeve selekcije, fante že zelo zgodaj učijo igranja v sistemu. Ve se, kaj kdo dela. Od dvanajstega do osemnajstega leta fantje igrajo na istih igralnih položajih in točno vedo, kaj morajo znati in kaj morajo početi. Potem do preskoka na višjo raven ne manjka več veliko.
Se ti zdi, da ima trenutna reprezentančna generacija potencial za velike dosežke, da bi torej v nekaj letih izgradili ekipo, ki bi lahko ponovila dosežke Zahovičeve generacije?
Težko je karkoli napovedati. Ekipa je mlada, čaka nas veliko dela in potrebujemo čas. Šele v dveh do treh letih lahko z igro in prepoznavnostjo zgradimo močno ekipo. Čez noč čudežev ni mogoče narediti. Obstajati mora vizija, jasen sistem igre in stalno jedro ekipe. Vzdušje v ekipi je dobro, a vrhunsko vzdušje naredijo šele dobri rezultati.
Če ti ponudijo dolgoročno pogodbo, verjameš, da s teboj resno računajo, vendar mi nihče ni ničesar obljubil. Sem pa pričakoval, da bom prvi vratar. Ko je prišel še Chimenti, se mi je to zdelo normalno, saj imajo ekipe običajno enega mladega in enega starejšega vratarja. Delam na tem, da bi znova postal prvi vratar.
Trenutno brani od tebe 14 let starejši Antonio Chimenti: prednost je dobil Italijan ali pa se je trener Marino zanj odločil iz kakšnega drugega razloga?
Iskreno povedano, ne vem, je pa do konca sezone še veliko tekem in možnosti, da stopim med vratnici. Bomo videli.
Kakšen je tvoj odnos s trenerjem Marinom? Uživaš njegovo zaupanje?
Največ časa preživim s trenerjem vratarjev, glavni trener pa odloča o enajsterici. Pravzaprav z njim niti ne govorim veliko, je pa najin odnos korekten.
Chimenti se še posebno na zadnji tekmi proti Laziu, ki ste jo izgubili s 0:5, ni proslavil. Kaj možnosti za menjavo v vratih?
To je vedno možno, trudim se po najboljših močeh in čakam na svojo priložnost.
Kako se razumeš s Chimentijem?
Z njim nimam težav. Z vsakim vratarskim kolegom sem imel do zdaj dobre odnose, tudi z Antoniem.
|
© Boštjan Tacol
|
Ne. Vse je bilo v redu. Pričakoval sem, da bom prvi vratar.
Naslednjo tekmo igrate v Torinu proti Juventusu, letos pa ste enkrat visoko izgubili in enkrat remizirali. Tvoja napoved?
Težka tekma bo. Po slabi predstavi moramo odigrati bolje in se odkupiti.
Kako vidiš razmerja moči med najmočnejšimi klubi serie A?
Zame je prvi favorit za "scudetto" Roma, Inter in Milan namreč računata tudi z zmago v ligi prvakov. Veliko je odličnih ekip.
Ti je to, da ne igraš, kaj omajalo samozavest? Pred vrnitvijo si bil konec koncev le najbolje ocenjeni vratar druge lige, v kateri je lani branil tudi najboljši vratar na svetu.
Mislim, da ne. Mogoče sem še bolj motiviran in tudi malce jezen. To je nova izkušnja na moji poti.
Proti Črni gori si naredil napako, zaradi katere si nekaj kritik že slišal. Selektorja skrbi, ker ne igraš. Si zato pred tekmama s šibkim Luksemburgom in vselej neugodno Belorusijo pod pritiskom?
Pravzaprav ne. V življenju moraš vedno iskati neko ravnotežje. Ob dobrih stvareh se ne smeš preveč veseliti in ob slabih ne preveč žalovati.
Tvoja napoved za tekmo proti Belorusiji?
Z njimi smo igrali trikrat. Morda je prišel čas za maščevanje za dosojeno in potem razveljavljeno najstrožjo kazen. So na približno enaki kakovostni ravni kot mi.
Z izjemo enormnih denarnih razlik: v katerih prvinah igre slovenski nogomet najbolj zaostaja za italijanskim?
Pri nas ni prave nogometne mentalitete. To se še posebno vidi pri mladih reprezentancah. Člani mlade slovenske izbrane vrste, ki smo evropski eliti takrat lahko parirali, nadaljujemo v prvi slovenski ligi, Italijani na primer pa gredo v serie A. Tam nastane razlika. Imajo težke tekme, polne stadione, fanatično občinstvo. Da se uspeti, čeprav je konkurenca enormna. Uspeš le, če ves čas napreduješ. Pri nas vsega tega ni. Ni gledalcev, pogoji za trening niso optimalni.
|
© Boštjan Tacol
|
Te razlike seveda obstajajo. Ampak ko pride nekaj mladih igralcev v ekipo, kjer nekaj izdelanih nogometašev že igra, lahko hitro padeš v ta ritem, hitrost, kombinatoriko. Pravzaprav si v to primoran, napreduješ pa lahko le s časom.
Pa se ti zdi, da so slovenski igralci za ta preskok dobro usposobljeni?
Največji problem je, od kod prihajaš. Če te določenih stvari ne naučijo kot mladega igralca, si že v zamudi. V članski ekipi moraš znati že vse, čaka te le še napredovanje in zorenje. V Sloveniji te mentalitete žal ni. Ne naučiš se, kaj je pomembno: posest žoge, taktika ... Ko spremljam mlajše Udinesejeve selekcije, fante že zelo zgodaj učijo igranja v sistemu. Ve se, kaj kdo dela. Od dvanajstega do osemnajstega leta fantje igrajo na istih igralnih položajih in točno vedo, kaj morajo znati in kaj morajo početi. Potem do preskoka na višjo raven ne manjka več veliko.
Se ti zdi, da ima trenutna reprezentančna generacija potencial za velike dosežke, da bi torej v nekaj letih izgradili ekipo, ki bi lahko ponovila dosežke Zahovičeve generacije?
Težko je karkoli napovedati. Ekipa je mlada, čaka nas veliko dela in potrebujemo čas. Šele v dveh do treh letih lahko z igro in prepoznavnostjo zgradimo močno ekipo. Čez noč čudežev ni mogoče narediti. Obstajati mora vizija, jasen sistem igre in stalno jedro ekipe. Vzdušje v ekipi je dobro, a vrhunsko vzdušje naredijo šele dobri rezultati.
