“Pole pole mama, hakuna matata (počasi in brez skrbi),” so bile besede samooklicanega lokalnega vodnika, ko je ena od sopotnic na tržnici zaostala za svojo skupino. V tem duhu je potekalo celotno potovanje v Keniji.
Strah, da bi se na črni celini izgubili, je bil odveč – razen v turističnih kompleksih, kjer so nas na vsakem koraku spremljali domačini in se želeli pogovarjati; ker hočejo vselej kaj prodati, gredo po potrebi tudi za vami plavat v toplo morje.
Masajcem s fotografiranjem ne boste ukradli duše, saj je za 15 dolarjev “photo no problem” (fotografiranje brez težav). Pokazali vam bodo svoj ples in življenje v vasi, pokukali pa boste lahko v hišice iz vej in blata, ki jih kot nekoč gradijo ženske. Krvi nam na srečo niso dali piti, smo pa lahko z njihovim orodjem zakurili ogenj; za netivo smo uporabili tudi slonje iztrebke.
Živali na dosegu roke
Živalski svet je v parkih, kakršna sta Tsavo in Watamu, pester, a smo v urah vožnje po razritih cestah od velike afriške peterice videli le slone in bivole, leopardov, levov in nosorogov pa ne. Je pa bilo zato več zeber in žiraf ter ogromno različnih gazel in ptic. Čeprav iz kombija ni mogoče izstopiti, so nas navdušili tatinske opice ter lenobno razpoloženi krokodili in povodni konji – zum pri teh ni bil obvezen.
Kenijo lahko obiščete kadarkoli, januar, februar in meseci od junija do septembra pa so najbolj suhi in je potovanje po narodnih parkih lažje. V naših zimskih mesecih je tam nad 33 stopinj Celzija, v poletnih pa nekaj manj.
Cepljenje in antimalariki niso obvezni
Cepljenje proti rumeni mrzlici in hepatitisu B za potovanje v Kenijo ni obvezno, je pa priporočljivo. Pozanimajte se, na katerih območjih razsaja malarija, in se na podlagi tega odločite, ali boste jemali antimalarike. V turističnih kompleksih večinoma uporabljajo sredstva za uničevanje mrčesa, zavarovani pa boste tudi z mrežami proti komarjem. Nikakor ne pozabite na zaščito z repelentom z večjo koncentracijo deeta za potepanja v naravi. Vizum za Kenijo stane okoli 70 dolarjev.
