Magazin
18 ogledov

Od rojstva brez plenic

dojenček, otrok, Shutterstock
Neuporaba plenic je način nege in privajanja na čistočo, v angleškem okolju poznana pod izrazi diaper free, elimination communication in natural infant hygiene.

Tovrstno starševsko razumevanje otroka je pri nas v zadnjih nekaj letih znano kot koncept brez plenic. “Gre za naravno, a pri nas dokaj neznano in predvsem nepriznano sposobnost sporazumevanja med mamo ali katerim drugim skrbnikom, ki je dojenčku blizu, in dojenčkom. Nepriznana je zato, ker je veliko mam, ki po tem, ko jim razložimo, za kaj gre, ugotovi, da so nekaj takega vsaj delno pravzaprav počele s svojim dojenčkom,” pojasnjuje Lina Košir iz Naravnih začetkov.

Konci tedna brez plenic

Ob opisu te metode veliko staršev zamahne z roko, češ, to je vendar samo za tiste, ki so kar naprej doma in z otrokom. Pa ni tako – metodo se izplača prakticirati tudi delno, na primer za nekaj ur na dan, mogoče samo ob koncih tedna, ko je življenje bolj umirjeno,” pravijo v Naravnih začetkih. Tudi pri tej metodi so plenice različnih tipov in oblik uporabljane vsaj občasno, bolj kot to, da je otrok brez plenice, pa je pomembno, da je plenica, če jo otrok ima, večinoma suha, saj mu omogočimo, da lula in kaka nekam drugam.

Tudi otroci, ki že obiskujejo vrtec in tam še nosijo plenice, se velikokrat navadijo, da so doma brez plenice, in dajo staršem vedeti, če jih tišči. Koncept brez plenic je tako primeren za vse, ki si to želijo ter so pripravljeni sprejeti izzive in prednosti, ki jih ponuja takšno življenje.

Povezanost z otrokom

Najbolj pozitivni posledici koncepta brez plenic sta zagotovo boljša komunikacija in povezanost z otrokom, ki se kažeta na vseh ravneh življenja, in to tudi takrat, ko so plenice že zgodovina,” poudarjajo v Naravnih začetkih. Kadar dojenčka tišči, ta spremeni svoje vedenje, zato starši, ki otroka opazujejo, izboljšajo tako prepoznavanje njegovih sporočil kot svojo potrpežljivost. Pri otroku pa takšno privajanje na higieno spodbuja zavedanje lastnega telesa in procesov v njem. Pomemben je tudi ekološki vidik – zmanjševanje količine smeti in varčevanje. “Negativne posledice so možne takrat, kadar staršem suhost otroka oziroma njegovo izločanje postane stvar ponosa in otrokove potrebe niso več na prvem mestu,” meni Koširjeva.

Dojenček prepozna položaj in geslo, ki ga spodbudita k izločanju. Strokovnjaki priporočajo naslednje:

  • Začnite kadarkoli. Najugodnejši čas za začetek komunikacije je do približno šestih mesecev otrokove starosti; sporazumevanja o izločanju se lahko lotite pravzaprav kadarkoli.
  • Najdite svoj znak. Opazujte otrokovo mimiko, kretnje, glasovne znake in časovni vzorec izločanja. Kadar dojenček lula ali kaka, uporabite znak, ki ga boste uporabljali kot geslo za lulanje oziroma kakanje. Uporabite ga vsakič, kadar opazite, da otrok izloča. Pustite mu, da izloča v miru, tudi če je morda na vam neljubem mestu, po opravljeni potrebi pa brez negativnih pripomb počistite. Isto geslo uporabite, kadar otroku sami ponudite priložnost za izločanje.
  • Časovni vzorec. Ob neverbalni govorici upoštevajte časovni vzorec. Začnite ponujati priložnosti za izločanje nad straniščem, umivalnikom, kadjo ali plastično posodo, ki jo imate nekje pri roki, da vam ni treba hoditi do kopalnice, ali pa otroka pustite, da lula na plenico, ki jo namestite v svoje naročje, v naravi in podobno.
Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.