Aleš iz Poroke na prvi pogled poroča o koncu srčne zgodbe

Aleša Ciuho je Slovenija spoznala pred dvema letoma, ko je sodeloval v Planetovem ljubezenskem šovu Poroka na prvi pogled.

Lahko bi rekli, da je bil Aleš v tej sezoni tisti kandidat, ki je imel v šovu največjo smolo. Najprej so ga strokovnjaki združili z Jasmino, ki ga je pred vso Slovenijo ponižala. Na medenih tednih je sredi noči spakirala kovčke in navrgla en kup obtožb. Več o tem TUKAJ. 

 Nato je dobil novo nevesto - poduhovljeno Anno, s katero ni imel prav nič skupnega. Celo sam se je pošalil, da je mislil, da je v filmu z naslovom Kako se v desetih dneh znebiti moža. 

Kakor koli že, Aleš je imel zunaj šova že eno veliko ljubezen - nogomet, ki ji zvest ostaja tudi danes, čeprav se je pred kratkim zanj končalo eno pomembno in dolgo obdobje. 

Aleš je kar 28 let sodil tekme, sedaj pa je svojo piščal upokojil, je razkril za Žurnal24. "Ko sem začel svojo sodniško pot, je bil na tekmah od kadetov običajno le en sodnik – danes so tam trije. Časi so se spremenili, jaz pa z njimi. Po 28 sezonah sem si na igrišču še zadnjič pokazal na sredino: konec tekme," je povedal Aleš in dodal: "Po končani igralski karieri sem ostal zvest nogometu – le z druge strani žoge. Stopil sem med sodnike in kmalu ugotovil, da gre za posebno skupnost. Sodnik na igrišču sicer pogosto deluje sam, a za vsakim žvižgom stoji ekipa: ljudje, ki se med sabo podpirajo, svetujejo in skupaj rastejo. Začel sem v časih, ko so se bele črte risale ročno in ni bilo tehnologije, ki bi ti prišepnila, ali si kje preblizu ali prepočasen. Soditi sem začel pri najmlajših, nato pa deloval v vseh selekcijah – od otrok do veteranov. Vsaka tekma je bila unikatna. Otroci so me nasmejali, seniorji me naučili potrpežljivosti, vsi skupaj pa so v meni pustili zgodbe, ki jih ne bom nikoli pozabil."

Aleš pravi, da je posebej ponosen na tekme, na katerih je ostal neopažen. "To je za sodnika največja pohvala. V zadnjih letih pa me je najbolj izpolnjevalo mentorstvo mladim sodnikom. Med pomembne trenutke štejem finale mladinskega pokala, a priznam – včasih so bili lokalni derbiji še bolj napeti kot Lige prvakov. Poslovil sem se na največjem turnirju v Sloveniji z močno mednarodno udeležbo. Na odprti sceni sem ob odhodu prejel glasen aplavz s tribun in stoječe ovacije – trenutek, ki ga ne bom nikoli pozabil. Piko na i je postavila zlata piščalka, ki sem jo prejel kot simbol zahvale in priznanja."

Aleš pa nogometa ne zapušča za vedno. "Ostajam blizu – kot mentor, opazovalec in navdušenec nad igro," pravi.

In kako kaže v njegovem ljubezenskem življenju? O tem Aleš raje molči ...