Boris Kobal po šestih letih povedal, kako kruti so bili celo prijatelji

Poudarek konference je bil na moških, pogovori na okroglih mizah pa so tekli na temo izgorelosti, duševnega zdravja in osamljenosti. Slednji je še posebej veliko besed namenil Boris Kobal. 

Javno je razkril globoko osamljenost, ki ga je zajela ob javnem linču. "Posledice te izkušnje bom nosil za vedno," je povedal in opisal, kako grozljivo je bilo v obdobju, ki je sledilo. Sredi noči so klicali njegovo mamo v Trst, ob treh zjutraj pa še njegove otroke. Kot je povedal, si je bil za medijski masaker sam kriv, a kljub vsemu si je na koncu rekel: "Poglej, uspelo ti je. Uspelo ti je preživeti, čeprav si ostal popolnoma sam." 

Želel in pričakoval je, da ga bo kdo poklical, pa ne za to, da bi ga potolažil, ampak da bi z njim iskreno spregovoril kakšno besedo. Četudi bi mu rekel 'Kaj si naredil? Nočem več slišati zate!', bi Boris (lažje) sprejel. Težko pa mu je bilo sprejeti tisti tipični slovenski molk, ki zavlada, ko življenje postane težko. "Tako radi se obrnemo stran," je povedal. In to je mislil (tudi) dobesedno - spomnil se je dneva, ko ga je prijatelj in sodelavec, s katerim je delal dolga tri desetletja, popolnoma ignoriral, ko ga je srečal na cesti. Hitro se je obrnil in prečkal na drugo stran, samo da mu ga ne bi bilo treba pogledati v oči.

Plagiat komedije Profesionalci espe, duhovite črne komedije o družini poklicnih hudodelcev, je Borisu Kobalu popolnoma spremenil življenje. Številne prisotne na konferenci je ganil s priznanjem, da za svet ni več obstajal in da tudi danes še vedno ne obstaja. Vse, kar obstaja, je popolna tišina. Za STA je zapisal: "Občutek imaš, da si izbrisan. Vse življenje sem posvetil temu poklicu, tudi za ceno najbližjih. A vse to naenkrat nič več ne šteje. In v tej stiski sem naredil največjo neumnost v življenju -podpisal sem se pod delo nekoga drugega. V tem pogledu ni opravičila in za to bom nosil vse posledice." Več o tem si preberite TUKAJ.

Kot je povedal na konferenci MEN-TAL, so bile posledice tudi za njegovo duševno zdravje izjemno hude. Vsi so izginili iz njegovega življenja, samo otroka in morda še dva prijatelja sta ostala.

Za STA je nato spisal javno opravičilo in priznal, da je naredil veliko neumnost. Pismo je začel z besedami: "Slovenski javnosti se želim opravičiti, ker sem ravnal narobe. To, da sem prevedel delo drugega avtorja in se podpisal s svojim imenom, ni bilo prav. Narobe sem tudi ravnal, ker sem se zavil v molk in slovenski javnosti nisem pojasnil, kaj se dogaja. Se sprašujete, zakaj sem pri svojih 63 letih storil tako nesprejemljivo dejanje? Razlog je huda osebna stiska, v kateri sem se znašel. Gledališče kot tako mi je dalo nekaj zadoščenja, a ko se ozrem nazaj, vidim, da mi je povsem pobralo zasebnost. V imenu 'boga teatra' sem zanemaril velik del svojega življenja in pristal v osamljenosti in zagrenjenosti. Pred leti sem padel v težko depresivno stanje, moral sem si poiskati pomoč. Depresija se je kljub strokovni pomoči v zadnjih letih le še poglabljala."

Boris pa ni edini, ki je depresiven. Duševne stiske v poslovnem svetu žal niso več izjema – postajajo pravilo. Statistike kažejo, da je vsak tretji zaposleni v Sloveniji izpostavljen tveganju za duševne bolezni.

Veseli smo, da smo bili letos priča prvi slovenski MEN-TAL konferenci, ki želi spremeniti to žalostno statistiko in življenje ljudi obrniti na bolje.