Veste, kako nesrečno se je zaključilo življenje legendarne Šerbi?

Ko pomislimo na Barbaro Šerbec - Šerbi, se nam pred očmi nariše dobrovoljna debeluška, vedno nasmejana in polna življenja. Bila je srce in duša skupine Agropop, ki je s svojo toplino in neposrednostjo povezovala ljudi – na odru in izven njega. Njeno veseljačenje pa se je končalo veliko bolj grenko, kot bi si zaslužila.

Njen dolgoletni prijatelj in kolega iz skupine, Polde Poljanšek, je odkrito spregovoril o tem, kako se je življenje Šerbi po koncu glasbene kariere zasukalo v povsem drugo smer.

Po letih na odru je Šerbi poskusila srečo v gostinstvu. V središču Ljubljane, na Kersnikovi ulici, je odprla svoj lokal – kraj, kjer se je vedno nekaj dogajalo. Tam so se zbirali različni glasbeniki in drugi veseljaki, med drugim tudi člani Društva ljubiteljev praženega krompirja. Prostor je hitro postal prepoznaven po svoji sproščeni, skoraj domači atmosferi. A čeprav je imela Šerbi občutek za ljudi in dober namen, se njen gostinski poskus ni izšel tako uspešno, kot je načrtovala - to, kar je sprva delovalo kot svež začetek, je bilo v resnici le začetek konca. "Gostinstvo je nekaj najtežjega. Ona je mislila, da bo lahko, da je to tako, kot da bi kuhal doma. Hkrati je tudi ogromno žurala – sicer ‘ga je nesla’ bolj, kot marsikdo od nas. Včasih je celo moške kolege, ki so omagali od pijanosti, dobesedno ‘odnesla’ domov. Zasluge za to gredo tudi konzervam rib, polnim olja, ki jih je pojedla, preden smo ga začeli piti. Zaradi mastnih rib je lahko resnično dolgo zdržala. Ampak naslednji dan je pa tudi ona omagala pod težo mačka. Tako je v oštarijo pogosto prišla šele okoli 12h. Seveda, da ni šlo."

Kot pravi Polde, je bila Šerbi vedno ognjevita – vsega se je lotila z vsem srcem, a v svetu gostinstva, kjer delo ne pozna odmorov, tak temperament pogosto ne zadostuje. Posel je začel propadati in nato je šlo vse le še navzdol. "Potem ji je še zdravje začelo nagajati … Stanje se ji je tako poslabšalo, da je morala v bolnico Petra Držaja. Takrat me je njena mama rotila: ‘Na kolenih te prosim, prepričaj jo, da gre v dom.’ Šerbi pa ni in ni hotela podpisati papirjev. Mama je bila takrat stara že okoli 80 let. Rekla mi je, da ne more več skrbeti zanjo in jo previjati. Pri svojih letih pač ni mogla biti več skrbnica invalida. Šerbi so namreč noge rezali večkrat, vsakič višje – najprej pri prstih, potem do kolen, na koncu še višje. Na koncu je bila popoln invalid, brez nog."

Šerbi je tako počasi postajala le še senca same sebe – ujeta je bila v telo, ki jo je izdalo, in v življenje, ki se mu ni hotela vdati, čeprav jo je od odrskih luči vodilo v temne bolnišnične hodnike. Polde je povedal, da je bil konec neizogiben, a kljub vsemu vse do zadnjega dne ni bila nikoli sama. "Na koncu smo jo prepričali, da gre v dom v Radencih. Vsak teden sem bil dvakrat tam."

Šerbi je umrla februarja 2019. Več o tem si preberite TUKAJ.