Denar za pomoč pred samomori je skrit

Kako kot strokovnjakinja gledate na primer samomora slovenske vojakinje na Kosovu?
Iskanje krivde, tudi v medijih, kot je bilo v primeru samomora vojakinje, ne pomaga. Samomor je vedno večplasten problem, ena razlaga samomora ne obstaja.

Kaj svetujete ljudem, ki ne vidijo izhoda iz stiske?
Ljudje premalo poznajo krizne telefone, pa imajo kup prednosti in so odlična stvar, saj so anonimni, hitro dostopni; lahko se pogovarjajo s prostovoljci ali strokovnjaki. Krizni telefon Klic v duševni stiski v sklopu naše klinike bo januarja praznoval 30 let. Pomembno je, da že 30 let neprekinjeno delamo od 19. do 7. ure, saj se največ samomorov zgodi ponoči. Drugi, ki lahko pomaga, je lečeči zdravnik, obstajajo tudi različne svetovalnice, pa strokovne službe (psihiatrija). Kot sem dejala: pomemben je pogovor.

Imate morda tudi lastno izkušnjo s samomorom?
Ker delam v psihiatriji že 32 let, poznam kar nekaj nesrečnih primerov, ki so prizadeli tudi nas, strokovnjake. Prav zato sem se pred leti začela ukvarjati s težavo, kako pomagati osebju, ki je zdravilo pacienta, ki je potem napravil samomor. Izdali smo tudi knjižico, kako ukrepati v takih okoliščinah.

Ali drži, da so ljudje med prazniki še posebno občutljivi, ker se denimo ob novem letu naredi nek presek, ali so izpolnili svoja pričakovanja. Veliko jih je tudi osamljenih ...
Vsak prosti čas, ne le praznik, prinese pričakovanja, da bo nekaj drugače, pa ni. To je provokacija za ljudi, ki imajo težave. Seveda je ob praznikih več nevarnosti, saj imamo več časa za razmišljanje, razočaranja pa so večja. Enako je denimo s ponedeljkom, ki pride po koncu tedna; takrat je največ samomorov.

V katerem letnem obdobju je največ samomorov? Pozimi?
Ne, največ samomorov je spomladi, ko je razlika med zadovoljstvom drugih ljudi in lastnim občutkom nesreče največja. A če se za trenutek vrnem na praznike: težava je, ker so prazniki povezani z alkoholom, ki pogosto spremeni doživljanje samega sebe in sveta, pa tudi nadzor samomorilnih impulzov je v opitem stanju slabši.

Kaj pa gospodarska kriza? Veliko ljudi je brez službe. Ali takšna obdobja sprožajo več samomorov?
To bo pokazal čas, saj spremembe takšnih kompleksnih pojavov prihajajo z zamikom. Zgodovina sicer kaže, da so ekonomske krize v preteklosti že povzročile več samomorov, predvsem pri moških. Ti tudi težje sprejmejo pomoč, odzivajo pa se hitreje in odločneje. Zato je izjemno pomembno, da jih vprašamo, kaj jih teži, saj sami ne bodo spregovorili. Dejstvo je, da neugodni življenjski pogoji posledično vedno vplivajo tudi na družino in odnose znotraj nje. Na težave se odzivajo vsi družinski člani, družina pa lahko celo razpade.

Lahko ocenite, koliko ljudem ste že pomagali, v smislu, da ste preprečili najhujše?
Večina ljudi, ki se v stiski obrne na nas, se ob pogovoru razbremeni. To so ljudje, ki so pripravljeni sprejeti pomoč.

Kakšni so znaki? Na kaj moramo biti pozorni, da bi lahko človeka odvrnili od črnih misli?
Bistvena je vsaka sprememba, ki ni značilna za človeka. Lahko se umakne, zapre, se ne pogovarja, lahko je raztresen, se zanemari, vseeno mu je, kako je videti. Svojci lahko doma opazijo nespečnost, neješčnost, pretirano razburljivost. Takrat se moramo odzvati! A težava Slovencev je, da si ne upamo. Pri stikih smo preveč previdni; mislimo si, zakaj bi rinil vanj, saj bo že povedal, ko bo hotel. Tako težko vprašamo, zagrizemo v nekaj. A to je bistveno. Ključno za razrešitev težave je, da o njej spregovoriš. Težave v glavi so mnogo hujše, kot pa če so ubesedene – če jih izrečemo na glas. Saj človeka ne moremo prisiliti k temu, da spregovori, lahko pa mu damo možnost. Ljudje v stiski namreč ne vedo, na koga naj se obrnejo. Najbolj idealistična možnost je seveda ta, da se zaupaš družini, a včasih je tudi družina vir težav ali 
pa je ni.

Kakšni so najpogostejši vzroki, da si ljudje vzamejo življenje?
Samomor je dokončna rešitev trenutnih težav, ki jih sicer lahko z ustrezno pomočjo človek reši. Vsak poskus ali samomor pa skriva mnogo vzrokov, nikoli ni v ozadju en sam razlog. Ta zadnji je le povod, kaplja čez rob vsega, kar se človeku dogaja. Gre za sklop partnerskih in ekonomskih težav, kar je v kombinaciji z zlorabo alkohola oziroma drugih substanc zelo nevarno.

Naj razčistimo enkrat za vselej: ali smo Slovenci samomorilski narod?
Temu stereotipu se suicidologi odločno upiramo. Taka trditev ljudi še bolj potlači. Drži, da smo v nekem obdobju imeli veliko samomorov, a zgodovina kaže drugače. V obdobju Avstro-Ogrske po številu samomorov nismo izstopali. Trend naraščanja se je začel po prvi svetovni vojni, vrh pa je dosegel v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V primerjavi z državami nekdanje skupne države smo izstopali, saj bolj ko greš proti jugu, manj samomorov je. Potem je krivulja nekaj časa mirovala, po letu 2005 pa se je počasi začela spuščati. Zadnja tri leta se je število z okoli 600 znižalo na okoli 450.

Torej nismo več v samem vrhu po številu samomorov v Evropi?
Zdaj smo nekje v zlati sredini. Nekaj zaslug za to pripisujem tudi ukrepom za zmanjševanje števila samomorov oziroma njihovo preprečevanje. Če bo šlo tako naprej, smo na dobri poti.

Kakšni so ti ukrepi? Je vanje vključena tudi država?
V psihiatriji in zdravstvu na splošno že dolgo delujemo zelo preventivno. Gre za izobraževanje ljudi, ki se pri svojem delu ukvarjajo z rizičnimi skupinami – zdravnikov, šolnikov, svetovalcev v zaporih. Ti se morajo najprej naučiti prepoznati znake, ki bi lahko kazali na suicidalnost (samomorilno ogroženost). Pripravljen je nacionalni program v okviru programa za duševno zdravje. Če bo sprejet, bo država morala sprejeti svoj del odgovornosti. Dokler ostaja problematika zaprta za vrati klinike, smo mi lahko le gasilci, ki gasimo požar. Pomembno pa je, da se ukrepa pred požarom. S samomorom se namreč težave ne rešijo.

Kako to mislite?
Prizadeti so člani družine, prijatelji, vse do najširšega kroga znancev, ki ne vedo, kam v stiski, se pretvarjajo, da ni nič narobe. Med njimi so tudi denimo zdravniki, psihologi, psihiatri, ki so samomorilca zdravili.

Koliko denarja država namenja preventivi?
Nimam tega podatka, saj je to za zdaj skrito v projektih, razpisih in terciarni dejavnosti v zdravstvu. Ko bo zaživel nacionalni program, bo ta vložek preglednejši.

Kaj bo določal nacionalni program?
Nacionalni program pomeni skupna prizadevanja države in stroke, da se v vseh segmentih družbe poskrbi, da razmišljanja o samomoru kot rešitvi sploh ni, temveč imajo ljudje na voljo drugačne načine reševanja težav. Če pa se tovrstno vedenje pojavi, mora biti poskrbljeno za zgodnjo in uspešno detekcijo in zdravljenje. Da bi se pokazali učinki nacionalnega programa, bo potrebno daljše časovno obdobje. Na Finskem, ki je prva država v Evropi z delujočim nacionalnim programom, so določili za prve rezultate 20 let od začetka leta 1989.