Slovenija
456 ogledov

"Družbi bi rada povedala, da je hudičevo zašla!"

Anita Ogulin Saša Despot
Anita Ogulin. Odlikovanj ni želela naštevati, a ve na pamet imena staršev in otrok, ki potrkajo na vrata ZPM v ljubljanskih Mostah.

(Preden smo začele intervju, naju je Anita Ogulin vprašala: “Saj se ne bomo pogovarjale o politiki?”)
 Če govorimo o splošnem stanju v državi, se je politiki težko izogniti.
Ker je takšno stanje povzročila.

(Vmes ljudje prihajajo po hrano, obleke. Gospa sprašuje, kdaj bodo znova prejeli obleke, ker potrebuje ženske čevlje; op. p.) 
Če imamo doma obleke, računalnik, ki ga ne potrebujemo več. Lahko to prinesemo k vam?
Lahko. Mamice si dobesedno trgajo iz rok, nimajo za oblačila, ne za otroke ne zase. Ne morem verjeti, kolikšno je pomanjkanje zimskih oblačil. Na taborih in letovanjih smo celo videli, da imajo otroci zaradi premajhnih čeveljcev okvarjena stopala. Ni prav, da otrokom Slovenije povzročamo take travme.

Kje se je v zadnjih 20 letih izgubila socialna država?
Med vladajočo strukturo. Kaj je rekel naš predsednik države, ko smo se osamosvojili? Tukaj imate certifikate, Slovenija bo živela pošteno, varno, socialno, to bo blaginja, ker ne bo več tistih, ki izčrpavajo slovenski proračun. Videli smo, kaj se je zgodilo kmalu po osamosvojitvi. Certifikate so pokupili tisti, ki so imeli znanje, veze. Vse je šlo v neko materialno sfero, človek je naenkrat izgubil vrednost. Naenkrat smo se razdelili na tiste, ki so znali iti v materialni svet, in tiste, ki tega niso zmogli in so takoj postali drugorazredni. Kot družba smo se razšli, razdelili smo se na tiste, ki so želeli vsem dobro, in na tiste, ki so želeli sebi dobro.

Na ljudi, ki niso bili pripravljeni na materializem, nekateri gledajo, kot da so sami krivi, nesposobni. In da niso dolžni skrbeti zanje.
Družba je kot družina. Otroku pomagaš, ga vodiš, mu daješ vzorce. Družba je enaka. Tistim, ki ne zmorejo sami, so dolžni pomagati tisti, ki zmorejo in znajo. Ko otroke sprejmemo v skupino, so skupaj ne glede na status, se spodbujajo, povezujejo. Otroci so tisti, ki nam lahko spet pokažejo čisto družbo. Iz otrok naša razslojena družba gradi otroke, ki bodo imeli vsega preveč. Pazili bomo, s kom se bodo družili; da se ne bodo družili s tistimi, ki nimajo. In gradimo otroke, ki dobijo sporočilo “ti si revež in ostal boš revež”. To je nevarno. Vsak dan imamo opravka z vse več jeznimi otroki. Otroci, ki ne morejo uresničevati svojih potencialov, so jezni. Hitro padejo v odvisnosti, so nasilni. Ne moremo obsojati, kakšno mladino imamo. Vse smo naredili mi, odrasli.

Zadnji primer nepravičnosti so šolske malice. Koliko denarja bi bilo dovolj, da bi imel en otrok vse leto malico?
Ena malica stane 0,80 centa, cena kosila je 2,80 evra. V prvi triadi osnovne šole sta dve malici, torej potrebujemo za te otroke 4,4 evra na dan oziroma okrog sto evrov na mesec. Za družino s 600 evri plače in petimi družinskimi člani je povsem razumljivo, da na zmore plačila šolskih malic, saj še za osnovno preživetje nima. Država bi morala ohraniti vsaj subvencijo za šolsko prehrano. Otroci so lačni doma, lačni v šoli. Verjamem, da ima težave s prehrano že vsak drugi otrok. Velik problem je v mestih, ker ljudje nimajo možnosti samooskrbe.

Imate kakšne podatke, koliko jih ni plačalo šolske malice, kosil? Koliko učencem so ugodili prošnjo za subvencionirano šolsko hrano?
Ne, ker še ni odločb.

Govorila sem z mamo otroka, ki ni zmogla plačati položnice za šolsko hrano. V šoli so ji zagrozili, da otrok ne bo dobil hrane, mati pa še čaka na odgovor na svojo prošnjo za subvencionirano prehrano.
Dnevno se soočamo z vse več podobnimi primeri. Eden od teh je oče sedmih otrok. Mamica je umrla, dva otroka sta s posebnimi potrebami. Humanitarno pomagamo skrbnemu očetu, kolikor zmoremo. Tej družini so v prihodke šteli prav vse humanitarne pomoči. Zato je prejel odločbo o zmanjšanju otroških dodatkov in socialnih podpor. Otroci nimajo več možnosti brezplačne šolske prehrane.

Kako je to mogoče?
Na centru za socialno delo (CSD) so mu pojasnili, da je imel prevelik prihodek za leto 2010, ker so znižali cenzus. Tudi ena mama samohranilka s tremi otroki, ki ji je umrl partner, mora zaradi humanitarne pomoči vračati otroški dodatek. Preprosto je mogoče. Vedno se jemlje tistim, ki že tako nič nimajo. Država je padla najnižje v vsem obdobju, ker dobesedno varčuje na tistih, ki ne zmorejo osnovnega preživetja.

Je veliko staršev, ki zapustijo otroke?
Dnevno se soočamo s sporočili – poskrbite za otroke, ne zmoremo več. Dogaja se, da mamice otroke zapustijo očetom, očetje pa zapuščajo probleme.

Največji grehi države, s katerimi se trenutno soočate, so nastali zaradi nove socialne zakonodaje, ki naj bi pomoč razdelila pravičneje in bolj urejeno.
Novi zakon je razplamtil revščino, ki ni evidentirana. Država je prilila olja na ogenj zato, ker je ljudem, ki so še pred letom ali dvema delali, onemogočila preživetje. To se mi zdi najbolj krivično. Varčujejo tam, kjer je bilo do zdaj dostojanstvo ljudi vsaj malo zaščiteno. Ko so ta zakon sprejemali, so natanko vedeli, da ne bo boljše in da ne bo novih delovnih mest ter da bodo socialno ogroženi dolgotrajni prejemniki socialnih transferjev, saj nimajo možnosti zaposlitve. Ker zaposlitev ni. Se kdo ta trenutek trudi za nove zaposlitve? Jaz tega ne vidim.

Pomagate brezposelnim s pogovori, da se uredijo, da lažje dobijo službo, jim pomagate z urejenostjo in nasveti, kako se vesti pri delodajalcu?
Služb in dela ljudem seveda ne moremo priskrbeti, čeprav bi ga zelo radi, zato razmišljamo o humanitarni borzi dela. Vsak, ki pride do nas po pomoč in jo prejme, želi vrniti z lastnim delom. Ko dobijo pomoč, se že pokažejo prvi znaki njihovega zadovoljstva. In so opogumljeni, da iščejo kakršnokoli delo. Nam je čisto vseeno, ali na črno ali na sivo, samo da zmorejo. Delati hočejo ne le zdravi, ampak tudi onkološki in drugi hudi bolniki.

Ljudje so socialne transferje izgubili zaradi humanitarnosti. Ni to skregano z logiko? Nekdo, ki ni nič imel, je zato nekaj dobil in zdaj se mu bo še to odvzelo.
Lahko navedem še en primer. Očka je invalid, hudo bolan, umirajoč. Ima štiri otroke. Tri leta je bil v postopku za invalidsko upokojitev. Lani je dobil nakazilo za ta leta za nazaj in je zato izgubil vse socialne pravice, vse otroške dodatke. S pokojnino pa je samo deloma poplačal kredite, ki jih je v vmesnem času najemal, da so preživeli. Zdaj nima ničesar. Nima niti za plačljiva zdravila. Žena in mama otrok ga neguje in so brez prihodkov.

Kolikšna je vsota, ki pri nas odloča, ali bo človek sit ali lačen?
600 evrov. A ne gre samo za to, da so revni ljudje, ki nimajo dela. Revni so ljudje, ki imajo delo. Imajo plače od 450 do 700 evrov. S tem ne morejo preživeti družine. Diplomirana ekonomistka, ki ni dobila dela v svojem poklicu, dela kot čistilka, s plačo pa ne zmore preživeti svojih treh otrok.

V projektu botrstva za enega otroka daruješ 30 evrov na mesec. Koliko se s temi 30 evri otroku pomaga?
Izračunali smo, da 30 evrov na mesec predstavlja liter mleka in kilogram kruha na dan. Botrstvo je bilo pred skoraj tremi leti v čas in prostor postavljeno zato, da bi lahko otrokom omogočili dodatne dejavnosti, razvoj talentov, da bi jim omogočili tisto, česar jim starši ne morejo. Po nekaj mesecih smo ugotovili, da s tem denarjem plačujemo dietno prehrano otrok in zdaj že osnovno prehrano. Teh 30 evrov ni veliko, kljub temu pa marsikateri boter kmalu ugotovi, da ne zmore botrstva, da je tudi 30 evrov na mesec zanj preveč.

Kako zagotavljate, da so sredstva namenska?
Ko dobimo predlog za določenega otroka, nas predlagatelj usmeri, kam naj nakazujemo sredstva. V veliko primerih so to šola, vrtec in druge ustanove pa tudi družine otrok, ko gre za zdravila, dietno prehrano in podobno. Zaupanje porabe sredstev se ne izrablja, ga tudi spremljamo, da je namensko.

Že pred nekaj leti ste ganljive zgodbe otrok stresali iz rokava. Se je do danes kaj spremenilo?
Ko so še pred leti hodili ljudje po pomoč, niso imeli denarja za kakšno od položnic, letovanja otrok. Otrokom niso mogli omogočiti dodatnih dejavnosti, razvoja talentov pa zdravstvenih in invalidskih pripomočkov. Danes se je revščina podeseterila. Sploh ne štejemo, ne moremo govoriti v odstotkih, ampak gre za drastično povečanje, vendar to ni povečanje v smislu statistik in evidenc. Povečanje revščine ugotavljamo pri ljudeh, ki niso upravičeni do pomoči države.

Pravite, da so otroci barometer revščine?
Odrasli znamo skriti revščino, tudi otrok sam ne reče, da je reven. A vidiš, da se razveseli koščka mesa na počitnicah. Nima zobne ščetke, ne zna si umivati zob, nima spodnjega perila, brisač, nima ničesar. Vprašaš ga, kje je tvoja potovalka, pa pravi, da je nima, čeprav so ga pripeljali na morje za deset dni.

Se stiska otrok med počitnicami poveča?
Izjemno. Dneve, ko smo skupaj, se imajo otroci nepredstavljivo lepo. So na varnem, sproščeni, vključeni v dejavnosti in v družbi vrstnikov. Potem pa je treba domov. In tedaj se soočamo s tako velikimi stiskami, ki otroke marsikdaj privedejo tudi do poskusov samomora. Seveda smo ves čas z njimi in to preprečimo, vendar je že sama pojavnost alarm, da je v družini nekaj hudo narobe. Velikokrat nam že vmes zaupajo težave. Zato poskušamo, ko se vrnemo, povezati vse odgovorne, da bi pomagali otrokom iz ogrožajočih družinskih okolij. V začetku svojega udejstvovanja sem srečala fantka, ki sta prišla v počitniško bazo. Bila sta nasilna do vrstnikov. Tisti trenutek, ko sem ju objela in vprašala, kaj sta naredila, sta že iskala koruzo, da gresta klečat. Nismo mogli verjeti, pogledali smo njuna kolena, komaj sta hodila. Trpinčena sta bila od rojstva, imela sta 10 in 12 let, kolena pa razmesarjena. Bila sta pretepana, nič nista naredila prav in kar naprej sta morala klečati na koruzi. Zato sta se takrat želela samokaznovati.

Kaj država naredi v teh primerih?
Premalo, veliko premalo. Imeli smo zgodbe otrok, ki smo jih peljali od CSD do varuha človekovih pravic; in še danes so v isti zgodbi.

Veliko družin v stiski ima po več otrok. Ljudje si pogosto mislijo – zakaj morajo imeti toliko otrok; če bi imeli enega, bi lahko zanj poskrbeli.
Vam povem kar na konkretnem primeru. Prišel je očka, ki ni bil zavarovan, s tem pa tudi njegova družina ne. Imel je tri otroke, ni imel zaposlitve, žena pa je četrtič zanosila. Nosečnost sta želela prekiniti, saj je vedel, da že treh otrok ne moreta preživeti. Nikoli ni bila na pregledu, saj nista imela sredstev za plačilo zdravnika. V sedmem mesecu nosečnosti je žena začela krvaveti. Povedal je, da se žena strahotno slabo počuti, da bi morala k zdravniku, vendar nima denarja. Prosil je samo za sredstva, s katerimi bi poravnal zdravstveno zavarovanje. Poklicali smo na zdravstveno zavarovalnico. Tam so povedali, da mora plačati 480 evrov in da ne bo zavarovan, dokler tega dolga ne bo poravnal. Plačali smo zavarovanje. Še isti večer so mamico sprejeli v porodnišnico življenjsko ogroženo. Otrok v njej je že umrl. Tudi ona bi lahko tisto noč umrla. To se dogaja. V imenu koga in česa?

Komentarjev 11
  • KritiK 18:06 17.november 2012.

    http://kritik-blog.blogspot.com/2012/11/protest-17112012.html

  • bralecxx 22:11 14.november 2012.

    Naša družba je hudičevo zašla, ko se je ob osamosvojitvi odločila za demokracijo - beri vladavino kapitala, vse ostalo je bilo samo še vprašanje časa. Poučen je film Zeitgeist, ki nakazuje tudi kako se bodo stvari naprej odvijale. Ali pa ...prikaži veča razmišljanje znanega psihologa:http://www.s12.si/odnosi/pisan-svet-odnosov/1540-aleksander-zadel-koliko-smo-v-resnici-svobodni.html

  • Duška Maglica 11:38 12.november 2012.

    Družbo smo si oblikovali tako, da je danes denar vreden več od človeškega življenja... Prva najbolj učinkovita rešitev na poti do življenja je tu: http://equalmoney.org/?locale=sl. Kar je potrebno, je samo še naša podpora.