Na letošnjem Festivalu za ljubitelje živali v Novi Gorici je veliko pozornosti pritegnil Ivo Boscarol – podjetnik, inovator in nekdanji vodja Pipistrela. Tokrat ni govoril o letalih, temveč o svoji ljubezni do živali in o projektih, ki se jih loteva na številnih področjih, med drugim tudi o kultiviranem mesu.
Veseli ga tudi, da je v zadnjih letih Nova Gorica, ki je letos skupaj z Gorico Evropska prestolnica kulture, oživela z različnimi dogodki, kar je prineslo svežino celotni dolini. "Sem velik pristaš druženja, izmenjave izkušenj, rušenja mej – tudi simbolnih. Meje so še vedno v glavah, čeprav jih že dolgo ni več. Zato so čezmejna sodelovanja ključna – tudi, če gre za dogodke z živalmi," je prepričan.
Še posebej mu je všeč povezovanje Gorice in Nove Gorice – da ne govorimo več o dveh mestih, enem v Italiji in enem v Sloveniji, ampak o skupni Evropi. "Evropa je na veliki preizkušnji. In verjeli ali ne – Trump je bil za Evropo ena najboljših stvari, kar se nam je lahko zgodila. Pokazal nam je, da nismo več v prvi ligi. Prebudil nas je. Zdaj pa moramo znova razmišljati, kako bomo postali močni in konkurenčni v tem novem svetu," verjame sogovornik.
Ste eden prvih javno prepoznavnih podpornikov kultiviranega mesa. Kaj vas je prepričalo, da gre za pravo smer in ste ustanovili podjetje Tech4Meat? Ali se tudi sicer izogibate mesnim obrokom?
Jem meso, če je nujno. Nisem vegetarijanec, vendar se mi živali smilijo – predvsem zaradi načina, kako pridemo do mesa. Vzrejamo jih samo zato, da jih nato ubijemo, ker potrebujemo hrano. To je eden od glavnih razlogov, zakaj sem se odločil podpreti razvoj mesa, ki ne vključuje klasične živinoreje.
Drugi razlog pa je nekoliko bolj globalen. V času vodenja Pipistrela sem prepotoval več kot 150 držav in videl popolnoma drugačne razmere, kot jih imamo v Sloveniji. 70 odstotkov naše države je pokrite z gozdovi, imamo izjemne pogoje za pridelavo hrane. Že precej blizu nas pa so razmere popolnoma drugačne. Velik del Španije in Portugalske je že brez zelenja. Puščave, denimo nam najbližja Sahara, se širi v Evropi v Španiji in na Portugalskem s hitrostjo 15 kilometrov na leto. Na Daljnem in Bližnjem vzhodu ponekod ni več možno pridelati dovolj krme za živali.
Potreb po hrani pa je vsak dan več – število svetovne populacije namreč neprestano narašča. Vzemimo za primer Šanghaj, kjer prebiva 33 milijonov ljudi. Če vsak poje tri obroke dnevno, je to skoraj 100 milijonov obrokov na dan. In če Kitajska, Indonezija ali druge države v Oceaniji ne bi imele možnosti uvažati hrane iz Avstralije ali Južne Amerike, bi se že danes soočale z množično lakoto.
Ivo Boscarol.
Zato moramo razmišljati o tem, kako prehraniti človeštvo. Ne gre za uničevanje kmetijstva, gre za alternativo – bolj humano pridelano meso. Ko bo dosežena masovna proizvodnja, bo to meso tudi bistveno cenejše in dostopnejše. Danes se izvorne celice še vedno včasih jemljejo iz nerojenih teličkov, vendar to kmalu ne bo več potrebno – že zdaj lahko celice vzamemo na način, da žival tega sploh ne občuti. Energija, potrebna za rast celic, se že pridobiva iz trajnostnih virov. Tudi serumi, v katerih celice rastejo, niso več kemični, temveč biološki. Celoten postopek gre v smer popolne trajnosti.
In ko bo tehnološki razvoj omogočil, da bomo imeli bioreaktorje doma – poleg pomivalnega stroja in hladilnika – bomo meso lahko pridelovali kar sami.
Zveni zanimivo, vendar imam občutek, da smo Slovenci precej zadržani do takih sprememb – gensko spremenjeni organizmi, užitne žuželke, tudi kultivirano meso … Kakšni so prvi odzivi?
Slovenija je hvala bogu še vedno zelena, čista in butična. Imamo naravne danosti, ki jih marsikje po svetu ni več – lahko pijemo vodo iz rek, imamo čist zrak, naravo. Zaradi tega si težko predstavljamo, kako je drugje in zakaj bi morali karkoli spreminjati. Ljudje v velemestih, kjer brez maske ne moreš dihati, imajo popolnoma drugačno perspektivo. Slovenci smo skeptični do sprememb, ker živimo v idealnih naravnih pogojih. Če bi živeli sredi Daljnega vzhoda, bi razmišljali popolnoma drugače. Zakonodajo za proizvodnjo in prodajo mesa iz bioreaktorjev so že spremenile države, ki imajo težave s prehrano prebivalstva. Slovenija in večina Evrope bo najbrž med zadnjimi, čeprav je denimo Nizozemska že naredila korak naprej.
Najbolj pa me preseneča pozitiven odziv mladih kmetov. Razumejo, s kakšnimi izzivi se sooča kmetijstvo – od podnebnih sprememb do ekstremnih vremenskih dogodkov. Mladi razmišljajo drugače. Zanimajo jih možnosti neodvisnosti pridelave hrane od neurij, klimatskih sprememb itd. Vidijo preveliko odvisnost v načinu pridelave hrane, kot so se ga posluževali njihovi starši, ko toča uniči vso krmo, in razumejo pridelavo mesa v bioreaktorjih kot dopolnitev tradicionalne živinoreje, ne pa grožnje za kmetijstvo.
Kakšnega preboja si želite s podjetjem Tech4Meat v naslednjih petih letih?
Razen Odiseje. Ki pa je precej drugačen projekt …
Res je. Odiseja je storitev, ne produkt. Namenjena je drugačnim kupcem in ima drugačen namen. Ne gre za prelomno tehnologijo, temveč za izkušnjo.
Pogosto opozarjate, da si Slovenci sami postavljamo meje. Katere največje vidite danes in kako jih lahko presežemo?
V naši naravi je, da se držimo cone udobja in smo skeptični do sprememb. To je del preživetvenega mehanizma – če si v tujini, ne veš, katera kača je strupena ali katera riba nevarna. Skepticizem nam je pomagal preživeti, ampak v današnjem svetu globalne konkurence nas lahko omejuje. Mladi to spreminjajo. Vedo, da lahko, če tukaj ne dobijo priložnosti, gredo drugam. Slovenija je ena redkih držav, kjer se izobražujemo praktično brezplačno, nato pa brez omejitev odhajamo v tujino. To je svoboda, ki jo mnogi izkoristijo – kar je povsem legitimno. A problem ostaja: tisti, ki ostanejo, pogosto nosijo breme sistema, ki izobražuje za izvoz.
Kaj bi lahko kot družba naredili drugače?
Najprej moramo postati ponosni na to, kar smo in kar znamo. Imamo kulturo povprečnosti – dolgo smo bili narod hlapcev, vajeni delati za druge in ne razmišljati s svojo glavo. Danes pa je to nujno. Pogosto tudi ne znamo sprejeti uspeha. Če nekdo uspe, rečemo, da se "ven meče" ali da je kopiral ideje. Francozi, na primer, se z uspehom identificirajo: "To smo mi naredili." Mi pa uspešne posameznike pogosto ignoriramo ali celo zatiramo. To moramo preseči.
Prepotovali ste velik del sveta in srečali mnoge izjemne ljudi. Bi lahko izpostavili tri posameznike, ki so se vam najbolj vtisnili v spomin?
Najbolj me je impresionirala in presenetila pokojna angleška kraljica Elizabeta II. Britanska. Po zmagi na najprestižnejšem letalskem tekmovanju v ZDA sem bil povabljen na kosilo, kjer je bilo sicer veliko eminentnih gostov, a smo se večinoma pogovarjali o meni in mojih dosežkih. Presenetilo me je, kako dobro je bila informirana – o meni, tekmovanju, o vsem, skratka. Pogovor z njo je bil podoben temu, kot da se pogovarjam z vami, Slovenci, ki poznate moje delo. Takšni trenutki ti pokažejo, koliko se imamo še za naučiti. To srečanje si bom zapomnil za vse življenje.
Zelo velik vtis je name naredil tudi Larry Page, soustanovitelj Googla in – zanimivo – moj velik oboževalec. Obiskal me je v Sloveniji in ko vidiš človeka, ki je z iskalnikom spremenil način razmišljanja in zgodovino civilizacije, kako preprost je, kako se z njim lahko pogovarjaš ob navadnem sendviču – ne rabiš niti restavracije – to name naredi močan vtis. Kako miren je, z žarom pripoveduje o projektih, koliko energije ima ... Čeprav se nikjer ne izpostavlja, dejansko spreminja svet.
Če ostanem pri Sloveniji, pa bi izpostavil profesorico dr. Metko Zorc, ustanoviteljico in direktorico Medicorja. Ne glede na to, kako jo mediji prikazujejo, gre za izjemno osebo. Že vse življenje živi za druge, pohvali se lahko s svetovno pomembnimi dosežki v zdravstvu, a ostaja preprosta. Ima več kot 15.000 pacientov, pa jo lahko vsak pokliče in se mu bo posvetila. Sem velik zagovornik javnega zdravstva in v to tudi vlagam. In dejstvo, da kljub vsem oviram, ki jih doživlja, vztraja – zato, da lahko pomaga ljudem – me res fascinira.
Bili ste tudi na Trumpovi inavguraciji. Ste ga imeli priložnost osebno spoznati?
Kateri izmed vaših trenutnih projektov vam je najbližje?
Trenutno me najbolj navdušuje projekt podjetja Adiposs. Gre sicer za slovenski start-up s sedežem v Švici – ker je tam testiranje enostavnejše in je birokracije občutno manj kot tukaj. Razvili so kontrastno sredstvo, ki se vbrizga med preiskavo (npr. PET-CT ali magnetno resonanco) in omogoča, da se rjava maščoba v telesu obarva drugače. S tem lahko zdravniki ugotovijo, ali je pacient dovzeten za kemoterapijo. Danes je namreč tako, da mora bolnik prejeti več doz kemoterapije, da sploh ugotovijo, če ta učinkuje – kar je velik šok za telo. Ta rešitev pa bi omogočila hitro, neinvazivno in učinkovito presojo. Gre za velik preboj v medicini, in to je vsekakor investicija, v katero zelo verjamem.
Na podlagi česa se odločate za investicije, glede na to, da so si vaši projekti precej različni?
Tedensko prejmemo več kot 10 ponudb za investicije. Ni enostavno izbrati – sveta ne moreš rešiti sam. Imamo svojo ekipo, a če bi se vključili v preveč projektov, bi bilo to neodgovorno. Delamo skrbne preglede, vendar priznam: odločam se zelo čustveno. Denar mi nikoli ni bil prva motivacija. Pomembno mi je, da me zgodba pritegne, da je v njej izziv, da ni nekaj vsakdanjega. Da ima ekipa žar v očeh in energijo. Tako da so moji kriteriji precej subjektivni.
Se je kdaj zgodilo, da ste verjeli v projekt, pa se ni izšel po pričakovanjih?
Do zdaj nisem izstopil iz nobenega razvojnega projekta. Nekateri napredujejo hitreje, drugi počasneje, a povsod vidim potencial. Ne verjamem v strategijo '100 investicij, pa bodo 2 ali 3 uspele'. To ni moj način. Rad sem zraven, s svojo ekipo, znanjem, izkušnjami in povezavami. Ne vlagam zato, da bi bil tihi družbenik – to me ne zanima.
Veljate za človeka z vizijo, a tudi s konkretnimi dejanji. Če bi vi pisali vizijo prihodnosti Slovenije – katero vrednoto bi postavili na prvo mesto?
Lahko je biti vizionar, lahko je biti tudi praktičen. Težko pa je združiti oboje. Zato vedno pravim, da mora imeti vsaka družba – podjetje, družina, država – nekoga, ki ima glavo v oblakih, a tudi ekipo, ki stoji trdno na tleh. To sem hitro ugotovil. Nikoli nisem delal sam – razen prvih nekaj mesecev, pred več kot 40 leti. Vedno sem si okrog sebe zgradil dobro ekipo. Oni so verjeli v mojo vizijo, jaz pa v njihove sposobnosti za realizacijo. In to še vedno drži.
Moram reči tudi to: zelo dobre izkušnje imam z ženskami na vodilnih mestih. So bolj prizemljene kot moški, bolj tolerantne, manj vzkipljive, imajo boljši občutek za presojo. Moški pogosto "plavamo med oblaki", imamo ideje – kar ni slabo – a znamo tudi hitro kaj uničiti. Z uravnoteženo ekipo, kjer so tudi ženske, lahko dosežemo veliko več.
Poleg tega sem že zgodaj ugotovil, da Slovenija ni Amerika. Pri nas ni pomembno, koliko zaslužiš – pomembno je, koliko zasluži tvoj sodelavec. In to lahko povzroča težave. Zato smo v mojih podjetjih vedno skrbeli, da razlike v plačah niso bile velike. V Pipistrelu je bila največja razlika med najnižjo in najvišjo plačo 1 proti 2,5. Vsi smo bili v območju ugodja – od snažilk do inženirjev. Če smo delili božičnice, smo jih, kolikor je bilo mogoče, v enakih zneskih. Verjamem, da danes nihče več ne more uspeti sam – niti Elon Musk, niti Ivo Boscarol. Potrebuješ ekipo. In če to razumeš, ti bo ekipa vedno stala ob strani. To je tudi moj odgovor na vprašanje, kaj moramo storiti, da bo v Sloveniji bolje: sprejeti ljudi takšne, kot so.
