Slovenija > Komentarji in kolumne
2370 ogledov

"Poglej se vendar!"

zivljenje 14.02.13. Tehtnica, dieta, foto. shutterstock zivljenje 14.02.13. Tehtnica, dieta, foto. shutterstock
Težava, ki večini predstavlja blagoslov, je lahko tudi vsakodnevni boj.

Barbara Barbič | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek
Ta težava lahko preraste v boj za vsako žlico. Dobesedno. A takšni boji so zvečine prezrti, ne opazi se jih, pomoč je težje dostopna. Boji ljudi, ki imajo premalo kilogramov.

Gotovo imate v svoji okolici koga, ki ima kak kilogram preveč; gotovo tudi kakšnega, ki jih ima preveč deset, morda dvajset. A vam je kdaj prišlo na misel, da bi mu rekli: "Daj, poglej se vendar v ogledalo, manj jej!" Vprašanje, seveda, v kakšnem odnosu ste s to osebo, a da bi prekomerno težkemu povsem naravnost in brez zadržkov pripomnili kaj takšnega, je prej izjema, kot pravilo. V kolikor njegova ali njena teža res ne vpliva neposredno na zdravje, si takšnih pripomb pač ne dovolimo; še če je ogroženo zdravje, smo v primeru prekomerno težkih silno pazljivi, na kakšen način bomo opazko izrekli. (V mislih imam seveda zrele ljudi, otroci so glede tega vedno brutalno direktni.)

Od kod torej pravica, da človeku, ki ima kakšen kilogram, dva, pet ali več premalo, naravnost in brez zadržkov komentiramo njegov izgled? Ničkolikorat v življenju sem slišala pripombe, kot so: "Pa daj jej kaj, no!" Ali pa: "Si se kaj pogledala v ogledalo v zadnjem času? Daj kaj pojej!" Saj ne da bi me takšne besede kaj silno prizadele, niti malo, a sprašujem se, od kod pravica.

Že kot osnovnošolki so mi v zdravstveni karton pripisali, da sem 'podhranjena'. Za mojo mamo, živi primer slovenske matere s podeželja, ki bi bila za štedilnikom rajši dodatne dve uri dnevno, samo da bi bili vsi člani družine (pa še pol soseske, če smo že pri tem) zadovoljno siti, je bila to klofuta, ki jo je silno težko prenesela. In seveda takoj skovala plan, kako bomo oznako iz kartona zradirali.

"Vsakič, ko te pogledam, imaš več na krožniku!" Očetove besede, ki mi jih je kot otroku izrekel ob skoraj vsakem družinskem obroku. Včasih celo nisem smela od mize, če nisem pojedla količine, ki se je mami zdela potrebna za mojo starost in višino, potrebna za moj zdravi razvoj. Moje suhljatosti pri najboljši volji z vsemi kuharskimi in materinskimi veščinami ni mogla povsem odpraviti; me je pa z neomajno vztrajnostjo poredila vsaj do te mere, da suhljatost ni posegala v moje zdravje. Skozi leta sem imela nekaj kilogramov več kot danes, nato pa so različne življenjske preizkušnje in stres naredile svoje. Ja, stres lahko tudi jemlje kilograme!

Danes sem na točki, ko iščem pomoč. Bojim se, da bi moja težava lahko vplivala na zdravje; pred časom sem bila priča bolezni pri kolegici, močno je shujšala in oslabela. Če takšna bolezen nastopi pri meni, bom zagotovo končala na infuziji, česar si seveda niti ne želim niti ne morem privoščiti.

Moj cilj je pridobiti vsaj štiri kilograme, pri čemer bi se večina - sploh žensk - najbrž glasno nasmejala. Vsak, ki mu omenim težavo, v hipu iz rokava strese nekaj predlogov, predvsem pa se ljudem to ne zdi ravno neka resna težava. Nisem anoreksična, marsikdo mi reče, da sem srečnica, ker imam "manekensko postavo", karkoli to že pomeni. Ljudje takšnih, kot sem jaz, enostavno ne jemljejo resno. Takšnih, ki nimamo apetita, ki ne občutimo lakote, na hrano pozabimo, včasih s težavo po ves dan spravimo vase vsaj nekaj grižljajev.

Prekomerna teža ljudi globalno gledano seveda v resnici predstavlja večjo težavo; po raziskavah se je število predebelih od leta 1975 več kot podvojilo, do leta 2025 bo menda prekomerno težak vsak peti človek na svetu. Tisti s prenizko težo so zvečine z območij, kjer vlada lakota, takšni v razvitem svetu ne predstavljamo ravno problema, vrednega širše obravnave. Pomoči za nas je bistveno manj, težje je dostopna, naše težave se v vsakodnevnih pogovorih ljudem zdijo blagoslov.

A te težave so ravno tako resne, ravno tako lahko posegajo v zdravje, ravno tako so lahko frustrirajoče kot težave pri ljudeh, ki se bodejo s previsokimi številkami na tehtnici. A o tem se pač ne govori. Naše težave niso tako zelo prisotne kot težave prekomerno težkih. Naše težave ne vplivajo v tolikšni meri in neposredno na zdravje. Naše težave niso tako "očitne". Osebno podpiram kakršnekoli načine, da se tudi o naših težavah govori, da ljudje prej najdejo ustrezno pomoč in da si tudi okolica preneha jemati pravico, da nam mirno podaja komentarje na naš suhljati izgled. Ker nihče ne ve, kako je lahko tudi boj za vsako žlico težak.

barbara.barbic@zurnal24.si

Komentarjev 5
  • smejka 15:28 12.november 2017.

    Ko bi se lahko uskladili, bi bili obe zadovoljni.Drži, opaznejša je debelost in o njej se zraven reklame za čokolado govori.Kolegica, ki pa je presuha(želi si nekaj kg pridobiti), pa je naletela na gluha ušesa celo tam, kjer je pomoč ...prikaži več pričakovala.Nobenemu ni lahko, če se ne počuti dobro.

  • carolina1 18:08 09.november 2017.

    Če je res, da iščete pomoč, vam že samo zaradi spomina na čudovito gospo Božo želim vse najboljše!

  • Žirafa 16:48 09.november 2017.

    Bravo, Barbara!