Uničevanje knjig ima dolgo brado. Številne oblasti so ga uporabile za zatiranje drugače mislečih stališč, za katera so menile, da jih ideološko ogrožajo. V novejši zgodovini gotovo izstopa leto 1933, ko so nacisti po celi Nemčiji zažigali knjige "nenemških" literatov.
A kdo bi si mislil, da bo uničevanje knjig med glavnimi novicami leta 2026? Na videz povsem neideološko, vendar pa, ko pogledamo globlje … Še vedno "gorijo" ideološko. V lovu na dobiček, v duhu hladnega korporativnega pragmatizma.
Modeli umetne inteligence se namreč učijo s pomočjo knjig. Sprva so uporabili e-knjige in ostale zapise, nato so se apetiti povečali. Današnji teksti, do katerih lahko prosto dostopajo na spletu, so namreč potencialno že »onesnaženi« z umetno inteligenco, zato jim očitno ne morejo več zaupati.
Zanimivi pa so postali zapisi iz časov, ko umetna inteligenca še ni obstajala. Zato so podjetja, ki gradijo velike jezikovne modele, začela masovno kupovati poceni rabljene izvode in jih skenirati, ob tem pa jim s hidravličnim rezalnikom odstranijo strani in uničijo hrbet. Seveda je knjiga v postopku uničena.
In čeprav obstaja manj destruktivna pot za učenje iz starejših knjig, so izbrali tisto, ki je – vsaj za bibliofile – bolj boleča. Zakaj? Najbrž že vsi poznate odgovor. Ker je cenejše.
Knjige so od nekdaj predstavljale vir znanja, modrosti, bile so medij, ki je preživel stoletja – kaj stoletja – v nekaterih primerih celo tisočletja, če so bile pravilno hranjene! Vendar pa se vse to očitno lahko precej hitro spremeni, zgolj zaradi pohlepa ustvarjalcev UI, ki si želijo čimprejšnjega razvoja in posledično čim večjega zaslužka.
Da bodo knjige izumrle, sicer ni novodobna teorija. Podobni strahovi so se razpredli med akademiki ob praktično vsakem izumu, ki je vsaj na videz ogrozil pomembnost knjig. Ob pojavu radia ali televizije, recimo. Kasneje v času digitalizacije. Vendar takrat nihče ni uničeval knjig in jih po goltanju preprosto vrgel v smeti, kakor se dogaja dandanes.
Trenutno sem v procesu selitve. Starejši par, ki se seli iz hiše, ima pravo malo domačo knjižnico. Gospo je zaskrbelo, kaj se bo zgodilo s knjigami, ki so bile še last njene matere – knjižnice jih nočejo, s seboj jih zaradi prostorske stiske ne more vzeti. S tem, da jih bo lahko pustila tam, kjer jih je doslej hranila, ji ne delam usluge, obratno – ona jo meni. Cenim jih, branila jih bom z vsem, kar imam. Dokler bom živa ali vsaj prisebna, jih ne bom prodala. Jemljem jih kot nepopisen zaklad, kot vir modrosti, ki mi jo bo nekdo predal, hkrati pa bodo te knjige (vsaj upam) preživele tako mene kot njo in tudi marsikatere druge materialne dobrine, ki jih ljudje tekom življenja tako radi kopičimo, jim po resnični vrednosti ne bodo prišle niti blizu.
Knjige so vrednota, so spomin, zakladnica znanja, osebna izpoved nekoga, ki na drugačen način ni bil slišan, vir idej, soočenje z drugačnim mnenjem. V časih, ko te algoritem namenoma zasipa z vsebinami, ki si jim že tako posvetil največ pozornosti, so neprecenljive.
Knjige so skozi zgodovino uničevali iz strahu pred idejami, iz sovraštva, zaradi oblasti in ideologije. Danes jih očitno lahko uničujemo tudi zaradi nekaj prihranjenih evrov. A kdor knjige uničuje, se bo vpisal na isto stran zgodovine. Pa najsibo to povprečen inkvizitor, nacist ali direktor podjetja, ki ustvarja umetno inteligenco.
