Slovenija > Komentarji in kolumne
5389 ogledov

S flomastrom nad neprimerno ali surovo ravnanje

Zloraba Profimedias
Posnetki, ki so nastali v zasebnem varstvu Kengurujčki, so se te dni dotaknili številnih Slovenk in Slovencev.

Barbara Barbič | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek
Posneti prizori dokazujejo oziroma naj bi dokazovali surovo ravnanje nad nemočnimi otroci; 'naj bi' je menda korektno uporabljati vse do takrat, ko bo na sodišču izdana pravnomočna sodba v imenu ljudstva. V kolikor seveda ne bo spet kakšnih procesnih napak, do katerih - se zdi - v našem pravosodnem sistemu tako rado pride.

Glavni inšpektor na Inšpektoratu RS za šolstvo in šport je na vprašanje, kako nadzirati delovanje vrtcev in varstev, odgovoril, da glede na število inšpektorjev v tej državi težko pričakujemo, da bi izvajali nadzor in da so prvi inšpektor lahko starši.

Aja? Spomnila sem se primera znanke, ki je otroku pred odhodom v varstvo s flomastrom označevala pleničke; prepričana je bila, da ga v varstvu ure puščajo v isti plenički in dejansko se je domneva z njeno detektivsko domislico potrdila. Opravila je torej nalogo 'prvega inšpektorja'.

Seveda njen primer ni tako mejen, ne priča o takšni surovosti, do kakršne je prihajalo v varstvu Kengurujčki. Ali pač? Kdo ji lahko jamči, da usposobljen človek za delo z malčki (v tem primeru ni šlo za lastnico varstva, ki nima ustrezne izobrazbe, pač pa za to delo usposobljene ljudi), ki lahko pusti otroka ure v mokri plenički, ne bi bil zmožen še česa drugega? Pri znankinih drugih domnevah, da se v vrtcu dogajajo nepravilnosti, pač ni bilo moč uporabiti flomastra in zadeve potrditi.

Tudi sicer - kaj je sploh lahko s to svojo potrditvijo storila? Nič. Ko je varstvu predložila svoje ugotovitve, si je le nakopala njihovo sveto jezo in etiketo 'siten starš'.

Ste dobili kdaj takšno etiketo? Če ste jo, potem veste, kako se je boriti s sistemom. S sistemom, kjer je nadzor kakršen pač je, da dovoljuje primere, ko nemočnega in jokajočega otroka povijejo čez glavo in čezenj položijo vzmetnico, ali pa mu tlačijo hrano v usta, da jo revček v krčevitem joku nemočno izbruha.

Koliko kengurujčkov še imamo?

Ko gledamo posnetke surovega ravnanja nad otrokom gotovo najbolj zaboli, a tu so še številne druge ranljive skupine; v prvi vrsti je tu na tisoče starostnikov, za katere dandanes skrbi sistem. Vam lahko kdo jamči, da z vašo dementno babico, obnemoglim očetom ali hendikepirano teto ravnajo v skladu z osnovnimi načeli človečnosti? Babica povedati ne more, preležanine pa so menda logična posledica nepokretnosti, kajne?

Koliko je še takšnih primerov surovega ravnanja s šibkejšimi, pa jih ne izvemo, ker se ne znajde slučajno v bližini neka čuteča človeška duša, ki se odloči dogajanje posneti in ga spraviti v javnost in odgovornim pod nos?

Slišim, sistem je kriv. Seveda, a sistem smo ljudje. In v tem sistemu se zaradi različnih okoliščin, v prvi vrsti seveda potrebe po preživetju, očitno oprijemajo različnih opravil tudi takšni, ki so bodisi zaradi pomanjkanja znanja, spretnosti, tudi empatije, za določeno delo pač neustrezni. Lahko bi bili izvrstni na nekem drugem področju ...

zavod Kengurujčki Zloraba otrok Slovenija Zasebni zavod Kengurujčki: Je sistem zatajil?

Klic poslanstva ali statusa?

Imam prijateljico, katere hčerka v tujini študira medicino. V tretjem letniku je, izpite opravlja redno, z vso resnostjo se pripravlja na svoje poslanstvo zdravnice. Študira v angleškem jeziku; v domovini na izbrano fakulteto najverjetneje ne bi bila sprejeta, saj ni zbrala ustreznega povprečja ocen. Željo, da bo vendarle lahko opravljala željeno poslanstvo (ne le poklica, poslanstvo!) ji k sreči starša lahko finančno omogočita. In zadeva ni poceni.

Po drugi strani pa se doma za študij medicine odločajo tudi ljudje, ki jih ne vodi v prvi vrsti želja po opravljanju tega poslanstva, pač pa želja po statusu, ki ga ta poklic pač prinese s seboj. Pustimo to, da jih poslanstvo kot tako niti ne zanima. Na ta problem je pred časom opozarjal eden izmed slovenskih upokojenih zdravnikov.

Mešam hruške in jabolka? Morda. A sistem bi moral - poleg tega, da zagotovi potreben nadzor - že v štartu v največji možni meri neustreznim preprečiti delovanje na področjih, kjer imajo opravka s šibkejšimi ali ranljivimi skupinami. Še enkrat, nemara bi bili lahko izvrstni nekje drugje. Sprašujem se, če vendarle ne bi bili na mestu osebnostni testi za primer nekaterih poklicev. In študijev, nenazadnje.

V primeru varstva Kengurujčki sicer ni šlo za surovo ravnanje s strani vzgojiteljice, v primeru znanke z detektivsko žilico pač.

Glede na to, da je menda med mlado generacijo vse več takšnih, katerih zmožnosti moralnega delovanja so zaradi številnih dejavnikov in pojavov moderne družbe enake nič (na kar med drugim opozarja doktorica socioloških znanosti in antropologinja Vesna V. Godina), si lahko najbrž le pripravimo čim več flomastrov ali podobnih 'detektivskih' pripomočkov. Pa čeprav si s pridobljenimi 'dokazi' neprimernega, celo surovega ravnanja najbrž ne bomo mogli ravno pomagati. Bomo vsaj šli mirneje spat, da smo 'opravili vlogo prvega nadzornika'.

Zloraba Kengurujček Slovenija Bodo posnetki vzgojiteljice sploh lahko uporabljeni na sodišču?

barbara.barbic@zurnal24.si

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.