Slovenija
7 ogledov

"Med policajem in prijateljem je veliko prostora"

Hans Christian Michaelsen Anže Petkovšek
Z norveškim družinskim terapevtom in profesorjem Hansem Christianom Michelsenom smo se pogovarjali o podpori družini in zgodnjem odkrivanju tveganih vedenj pri otrocih in mladostnikih. A tudi o tem, kako prijazna je dežela na severu do mladih in kako na razpoloženje vpliva izmenjava polarnega dneva in noči.

Na Norveškem že 30 let uspešno prakticirajo sistemski pristop pri delu z družino na vseh področjih institucionalne obravnave. V okviru projekta Psihosocialna podpora dolgotrajno bolnim , ki ga sofinancira Norveški finančni mehanizem v sodelovanju s Splošno bolnišnico Celje in SFU Ljubljana, in pomeni prenašanje dobrih praks s severa, je Slovenijo obiskal tudi profesor družinske terapije in otroški terapevt Hans Christian Michelsen .

Raziskava nevladne mednarodne organizacije Save the Children vsako leto znova pokaže, da je Norveška na področju družinske in otroške politike na prvem mestu na svetu. Kaj vas postavlja tako visoko, kako je poskrbljeno za družine?
Zanimivo ... Na Norveškem imamo nekaj, kar je precej unikatno in čemur bi lahko rekli agencije za družinsko terapijo. Delujejo po vsej Norveški, v večini večjih mest in okrožij. Vsi državljani jih lahko obiščejo, brez napotnice. Lahko pokličejo in rečejo: "Imamo težave v naši družini, v partnerskem odnosu ali z otroci ali karkoli drugega." In pridejo na terapijo. To je popolnoma zastonj. Imajo lahko le nekaj ali več srečanj. Tudi posamezniki pridejo, če je problem povezan z družino.

Drugo je agencija za zaščito otrok, ki ima mandat za zaščito otrok do 18 leta starosti. Skrbi, da imajo otroci dovolj varno življenje, da niso zlorabljeni, da hodijo v šolo in imajo vse, kar potrebujejo. Agencija ima mandat in mora po zakonu, če učitelji, starši, sosedje, zdravstveno osebje ali kdorkoli drug izrazi skrb, raziskati primer. Pokliče starše in otroka ter naredi preiskavo. Lahko se odloči, da bo družini zagotovila pomoč, če jo le ta potrebuje. Lahko je to pomoč doma, s terapijo ali svetovanjem, pri delu z otroci ... Če starši niso zmožni zagotoviti otroku tega, kar potrebuje, se lahko agencija odloči tudi za odvzem otroka, ki ga pošlje v institucijo ali v drugo družino.

Kdaj se družine najpogosteje obračajo na to agencijo?
Različno. Pokličejo pari, ki imajo težave v komunikaciji, v čustvenem življenju. Ali če gre za nezvestobo. Ko se starši ločujejo in imajo otroke, ki so mlajši od 16 let, imajo dve obvezni srečanji s svetovalcem ali družinskim terapevtom. Tema je izključno skrb za otroka. Pogovarjajo se o tem, kako bo ločitev vplivala na otroka, kje bo živel, ali se lahko sporazumejo, kdaj bo videval očeta ali mamo. To je obvezno, če pa želijo, se lahko prostovoljno odločijo za več srečanj, kjer se pogovarjajo o tem, kako bo ločena družina delovala naprej. Nekateri pari pridejo, ker bi eden rad odšel in bi rada šla skozi proces ločitve tako, da se se ne bosta razšla kot sovražnika, ampak bosta lahko nadaljevala s svojimi življenji. Včasih so problemi pri otrocih, ki nočejo v šolo, uživajo droge, alkohol ali jih skrbi za njihovo duševno zdravje.

Koliko so stari otroci, ki imajo težave z odvisnostmi, in prihajajo k vam?
Z mladimi, ki imajo težave z odvisnostmi, sem delal 22 let, zdaj ne več, ker predavam na fakulteti. Tam imam tudi kliente, prav tako v zasebni praksi, ki pa so večinoma pari. Kjer sem delal prej, so bili ciljna skupina adolescenti, stari med 14 in 18 let. Zgodilo se je, da so bili mlajši, recimo 12 let, vendar ne manj.

Veliko delate na preventivi ter zgodnjem odkrivanju in ukrepanju pri tveganih vedenjih. Kako ob tem sodelujete s šolami, kakšno podporo imajo učitelji, ki največ delajo z mladimi?
Zelo pomembno je zgodnje odkrivanje tveganih vedenj. Imamo tudi nekaj, čemur se reče Otroška in adolescentna psihiatrična služba, ki sodeluje s šolami. Organizirajo razna predavanja o duševnem zdravju, odvisnosti od drog, motnjah hranjenja, nizki samopodobi, spolnosti, stresnem življenju, komunikaciji, predvsem s starši, medvrstniškem ustrahovanju, socialnih medijih in o vsem, kar vpliva na duševno zdravje. Redno se srečujejo z učitelji ter otroci in študenti, ki so v t. i. nevarni coni. V vsaki šoli imajo sestro, ki je prisotna en ali dva dni v tednu, pri kateri se lahko oglasijo s kakršnimi koli vprašanji ali težavami. To vse je na prostovoljni bazi, medtem ko agencija za zaščito otrok ni prostovoljna. Če te tja pokličejo, se moraš srečanja udeležiti.

Ko gre za duševno zdravje, ima Slovenija vsaj tri statistično velike probleme"- alkoholizem, visoka stopnja samomorilnosti, starajoče prebivalstvo (demenca in druge organske in duševne motnje). Kakšno je stanje na Norveškem?
Je podobno. Alkoholizem, zloraba drog, med odraslimi in adolescenti. V agenciji za družinsko terapijo nezvestoba in ločitve ter komunikacijske veščine. Med adolescenti imamo naraščajoče število adolescentov z depresijo.

Zakaj, je kriv sodoben način življenja?
Rekel bi, da je to kultura in čas, v katerem živimo, z veliko pritiska nanje, naj bodo uspešni, tako v šoli, kot s prijatelji, v izgledu, telesu, pri simbolih blagostanja, kot so drage obleke in elektronski pripomočki ter prostočasnih aktivnostih.

V Sloveniji imamo situacijo, v kateri so mladi obupani, ne vidijo perspektive in zaradi visoke brezposelnosti zapuščajo državo. So mladi pri vas zadovoljni?
Mladi nimajo želje migrirati, da bi delali drugje. Radi pa potujejo, želijo živeti eno leto v tujini, a radi živijo na Norveškem. Populacija na Norveškem narašča, še bolj populacija v Oslu. Obstaja pa tudi trend, da se mladi, ki pridejo iz okrožij z različnih koncev Norveške na študij v Oslo ali v druga večja mesta, želijo preseliti domov, k svojim koreninam. Veliko se jih vrne.

Na Norveškem imamo srečo, da nimamo velike brezposelnosti. Tudi ne med mladimi. Nekoliko sicer narašča, zaradi padcev cen nafte, saj naftna industrija na Norveškem odpušča, kar vpliva na ekonomijo, sicer pa je življenje na Norveškem lepo. Mladi in drugi uživajo v državi, ki je majhna, ima veliko narave, veliko nepozidanih površin, precej visoko stopnjo varnosti in visoke dohodke. Imamo veliko srečo.

Cene alkohola so pri vas zelo visoke. Kako to vpliva na njegovo konzumpcijo in stopnjo zasvojenosti? Je alkoholizma zaradi tega kaj manj?
Zanimivo vprašanje, ki pa ima dvojen odgovor. Imamo monopol za prodajo alkohola, ki ga ne morete kupiti v kateri koli trgovini, ampak le v nekaterih, ki so v lasti države. V t. i. Wine Monopoly (nor. Vinmonopolet, trgovine za prodajo alkoholnih pijač) je mogoče kupiti vino ali liker, ki je zelo drag, saj so takse zelo visoke. Takšen sistem je bil oblikovan s preventivnim namenom, da bi zmanjšali porabo alkohola. Ob nizkih cenah alkohola je le ta bolj dostopen ranljivim skupinam. Poveča se stopnja alkoholizma in bolezni, povezanih z alkoholom. Politika visokih taks vzdržuje nizko porabo alkohola.

A obstaja še drug trend, ki gre v nasprotno smer. Tradicionalna uporaba alkohola na Norveškem je bila "nobenega alkohola med tednom, in veliko alkohola med vikendom". Politika je preprečila, da bi prebivalstvo porabljalo ekscesne količine alkohola, a pijejo ves čas po malo. Dobili so mediteranske navade, ki pomenijo kontinuirano pitje alkohola, recimo vina ob obroku vsak dan. Tega na Norveškem prej ni bilo. Bile so zabave za vikend. Poraba vina se zvišuje, tudi med mladimi in tudi med dekleti in ženskami. Slednje prej niso veliko pile, sedaj pijejo največ. Enako je s kajenjem. Dekleta kadijo enako kot fantje. Trend ženske osvoboditve, ki jim je prinesel enake možnosti kot moški, ima tudi negativno plat. Ni jim prinesel le privilegijev, ampak tudi negativne razvade. Več pijejo, bolj so pod stresom, bolj so depresivne.

To verjetno spreminja tudi mortaliteto žensk v primerjavi z moškimi?
Posebej srčni napadi prizadenejo vse več žensk. Ker se bolezen pozno odkrije.

Delate individualno, z družinami, izkušnje pa imate tudi s t. i. multifamily groups, to je terapevtskimi srečanji večih družin, na katerih sodeluje tudi do sto ljudi. Ali lahko razložite, za kaj gre, komu so namenjena in kako učinkovita so?
Začeli smo v agenciji, kjer sem delal leta 1986. Navdih smo dobili v ZDA. Nato smo supervizirali druge institucije, ki še sedaj uporabljajo ta model. Prav tako nekatere agencije, ki so v lasti države, in se ukvarjajo z anoreksijo, motnjami hranjenja, psihiatričnimi problemi, zlorabo drog, alkohola oz. odvisnostmi. Uporaba teh skupin narašča, saj so zelo učinkovite. Rezultati študije 50 družin, ki so obiskovale t. i. multifamilies groups, v primerjavi s 50 drugimi, ki so se udeleževali drugih oblik terapije, so pokazali številne pozitivne učinke v prvi skupini. Najbolj učinkovite so v zadevah, kjer ljudje občutijo krivdo in sram. V družinah, ki imajo psihiatrične bolnike ali se soočajo z odvisnostjo od drog, je veliko sramu, skrivnosti, osamljenosti, "občutkov, da ni tako slabih družin, kot so oni". V velikih skupinah ljudje spoznajo, da niso sami. Ko jih vprašajo, ali so izkusili sram oz. storili nekaj slabega, in drugi dvignejo roko, spoznajo, da se tudi drugi soočajo s podobnim. Poleg tega deljenje zgodb daje upanje. To je eden od zdravilnih učinkov. Individualna terapija vzdržuje problem v zasebnosti, skupina pa ljudem daje moč, da se odprejo.

Kako na razpoloženje ljudi vpliva izmenjava polarne noči in polarnega dneva?
Imate v zvezi s tem kakšne fantazije, hipoteze?

Da ljudje, ko je svetlo, ne morejo spati, oziroma so ob pomanjkanju sonca bolj depresivni ...

Norveška je zelo dolga dežela. Če bi jo prijeli v Oslu in jo obrnili proti jugu, bi prišli do Italije. Polarni krog je na polovici. V Oslu, kjer gre sonce za horizont, sicer le za eno uro, poleti nikoli ni popolne teme in je vso noč svetlo. Bolj kot gremo proti severu, bolj sonce sije tudi ponoči. Ljudje, ki so izpostavljeni nepredvidljivemu vremenu, so, ko je sonce, pokonci. Ponoči delajo vse mogoče stvari. Gredo kolesarit, na izlete s čolnom, na kavo, na zabavo, obešajo perilo ... Dnevno svetlobo in sonce izkoristijo za rekreacijo, saj je že naslednji dan vreme lahko slabo. Življenje je takrat zelo lahko, optimistično. Svetloba vpliva na nevrone.

Pozimi pa obstaja nekaj takega, čemur rečemo zimska depresija, posebej na severu Norveške, kjer je temno noč in dan. Zaradi tega je več depresije, a ljudje se tudi prilagodijo in najdejo pozitivne učinke polarne noči. Življenje se upočasni, je bolj intimno, ljudje iščejo družbo, toplino doma.

Pri nas se je pravkar končalo šolsko leto. Kakšen je vaš nasvet staršem pred počitnicami?
Ne vem, kaj skrbi starše v Sloveniji. Vem pa, kaj skrbi starše na Norveškem. Skrbijo jih zabave, nevarnosti, ki so jim izpostavljeni adolescenti, ko potujejo oz. počnejo različne stvari, predvsem v povezavi z alkoholom. Moj nasvet je, naj ohranijo stik z otrokom. Naj bodo radovedni, a ne vsiljivi. Otrokom naj dajo vedeti "tukaj sem, če me boš potreboval". Vsaj nekaj časa naj preživijo z otroci. Če bi otroci radi kaj počeli z njimi, naj se odzovejo. Otroke naj tudi vprašajo, naj oni kaj počnejo z njimi. Seveda je odvisno od tega, koliko so stari. To je vedno stvar pogajanj. Starši naj izrazijo skrb, pokažejo zanimanje in radovednost - to je zelo pomembno. Naj ne bodo le policisti, a tudi ne zgolj prijatelji. Naj bodo fleksibilni med obema ekstremoma. Včasih so policaji, včasih so prijatelji, a med obema vlogama je še veliko prostora.

Komentarjev 11
  • allstarr111 21:03 28.junij 2015.

    zdej bom verjetno oz. sigurno deležen, en kup negativnih komentarjev.ampak zadeva je zogdovinska, treba te ljudi sterat od tukaj kjer jim NI mestoborili smo se skupaj 500 let nazaj proti istemuse pravi da treba ...prikaži več biti zdaj edinstven in mogoče uspemoNe vem če bomo zmagali, ampak probat ni grehzdej bom verjetno oz. sigurno deležen, en kup negativnih komentarjev

  • allstarr111 20:50 28.junij 2015.

    Komunajzerji niso tukaj merilo, ne glede na state religionm, je v igri socijalni transfer, ki je v teh državah NAJMOČNEJŠI, zakaj ne Zambija, Romunija, Češka, Slovaška, Ukrajina nima tega problema ???? ja zato ker tja nihče noče, ker ...prikaži več imajo svojih problemov preveč, v USA in AU pa je zelo težko priti, in tja se gre na gotovo, se pravi da morš imet vsaj 1 mio nekje na računu da lahko prideš tja, al pa bit res VISOKO izobražen kader iz Irana, pol ni zime.obični pa gredo v severo-vzodno evropo, in so bogato za to poplačani, čakajo jih že zgrajene džamije, in centri. od koder lahko nemudoma začnejo svoj BOJ proti nevernikom. Ironija pa je da ta multi kuti plačujemo VSI.

  • encijan 19:39 28.junij 2015.

    Samo eno USPEŠNO državo mi povej, ki jo ali so jo vodili komunajci?!?