Slovenija
36915 ogledov

"Mož od rejne mame je bil isti kot očko, le manj pogosto je prihajal."

Profimedia
"Ko sem imela 16 let, sem zbežala od njih. Nisem nič imela. Samo za vlak. Sem nekaj tednov spala po železniški, potem pa sem našla gostilničarja. Me je k sebi vzel. Samo za ženo sem mogla bit. To sem bila že vajena. Če nisem bila, me je pretepel. Rad me je tepel, se mi zdi. Prav smejal se je."

Lenka, pa ne skrajšano od Alenke ampak od Lenči.
Imela sem 4 sestre in enega brata, velika družina smo bili. Takih danes ni več. Mamca je delala po hišah, na polju. Domov je prinesla malo denarja, ampak je pa kdaj kak priboljšek. Sploh kako čokolado od bližnje kmetije. Pet kilometrov km je hodila peš domov. In čeprav se je čokolada stopila, smo je bili veseli. Ata nismo imeli svojega, mamca je rekla, da je umrl od krnenga raka, ko sem bila še mala. Jaz sem bila najmlajša.

Mamca je bila pridna ženička, ampak s šest otroci je težko. Že zelo hitro smo mogli hodit delat. Ko sem bila še dojenček, me je s seboj na polje nesla. Ali pa brat grozdje. Vsi smo delali, za šolo ni bilo časa. Ko sem imela šest let, sem že pobirala krompir, težko je bilo. Zelo vroče. Tako sem si želela malinovec, ki so ga pili “domači otroci”. Tako lepe barve je bil... ko je bilo poldne, sem se izmuznila... natočila sem si kozarec. Ko sem začela piti, me je videla “domača gospa”. Zlasala me je, mi polila z mrzlo vodo in pretepla. Mami pa za tisti dan ni plačala. “Da sem nehvaležna, da kradem”. Jaz pa sem hotela samo mali glažek malinovčka. Mamca je dolgo vekala... slišala sem ko je ponoči vekala. Zjutraj mi je dala zajtrk. Ni bilo za polno šalico mleka, včeraj tem nam ga sosedje niso dali... vem, da ona ni pila nič... je rekla - Lenka, mi smo revni, ne smeš pa krast.

No, hodili smo v šolo. A nam ni šla. Pred šolo smo hodili z mamco pomagat rihtat štale, po šoli delat na polje. Mamca pa je delala celi dan. Smrdeli smo po gnoju, so nas vse klicali “gnojšeki”.

Mamca je samo sanjala, da bi se dobro poročile, da bi imele lepo življenje. Da bi pa Tone pripeljal kako tamlado, dobro po duši domov. Da bi bili vnučeki. Veselila se jih je, čeprav bi bilo še več lačnih ust. Rada je imela otroke, ta moja mamca. Učiteljica je hotela bit.

Mamca je bila vedno suha, grčave žuljave roke je imela. Pa zelene oči in dolgo kito. Če je skrila roke, je bila lepa. Ali pa ko si je razpletla lase... ko sem bila stara 9l et, je domov pripeljala “novega očkota, da nam bo boljše” Bil je velik gospod, tam iz mesta. Avto je imel, lepe čevlje. Na začetku nam je ob nedeljah nosil hrano. Pečene kure, pa golaž. Začel je ostajat čez vikende... Mamca pa je še vedno delat hodila. Takrat so se brat, pa dve sestri že odselili. Ana in Tonka.

Tudi me smo hodile delat z njo, za vikend ni bilo šole. Jera je ostala doma enkrat, vročino je imela. Očko je bil doma z njo. Ko sva z mamco prišli, je bila res slabo. Še bruhala je, jokala. Naslednjič je šla z nama na polje, čeprav še ni bila zdrava. Komaj je vlekla košaro, ampak je bila na polju. Ni hotela doma ostat.

Čez nekaj mesecev je skuhalo mene. Sem se malo veselila, da se bom spočila. Pa da bom lahko malo brala. Učiteljica mi je dala knjigo, rada sem brala. A doma ni bilo časa. Zvečer pa sem bila zmatrana. Mamca me je petkrat vprašala, če ne bi raje z njo in Jero delat šla. Pa sem raje ostala... okrog poldne je očko prišel v mojo sobo. Sem bila vesela. Sem mu želela povedat za knjigo, pa da bi za učiteljico šla. Če bi mi pomagal... bi to mamci za rojstni dan povedal. Ampak on je smrdel po šnopsu. Takrat mi je naredil to “kar se dela ženskam”. Bolelo je. Je rekel, da če mamci povem, jo bo pretepel. “Gobec ji bo razbil, pa meni tudi”.

Nikoli mu nisem povedala za knjigo. Tudi učiteljica nisem postala. Mamca me je spraševala, če je bilo kaj narobe doma. Nisem povedala. Tako suha je bila, očko bi jo z eno klofuto ubil.

Potem je začel živet pri nas. V mojo sobo je hodil, čim ni bilo mamce doma. Po šoli, po maši. Bolelo je. Ampak me je bilo strah za mamco. Vedno bolj suha je bila.

Ko sem imela 12 let, ni več mogla nest niti košare. Sosedi je niso več na polje jemali. Je hodila samo še plet. Kašljala je. Tudi kri. Je rekla vedno, da zato ker je peso jedla, ali pa da zato, ker toliko pese opleje. Očko je takrat tudi po dvakrat na teden prišel k meni... enkrat je mamca prišla prej domov... našla naju je. S ponvo ga je hotela odgnati, pa jo je vrgel v steno. Zaprla je oči, dihala pa je še. Očko je šel. Jaz pa sem kričala in kričala. Sosedje so mamco peljali v bolnico. Umrla je čez nekaj dni, so rekli, da od raka.

Dali so me v rejo. Ni bilo lepo. Jero so dali drugam. Na Primorsko. Nisva se nikoli več videli. Umrla je zaradi krvnega raka, kot najin pravi ata, ko je imela 18 let. Župnik mi je povedal čez leta.

Mene so v reji tepli. Bila sem navajena delat, ampak premalo za njih. Lačna sem bila, še bolj kot doma. Niti nisem smela na grob od mamce, niso me hoteli peljati. Mož od rejne mame je bil isti kot očko, le manj pogosto je prihajal. Če me je fejst bolelo, sem mislila na mamco. Kako nam je za rojstne dneve vedno pletla venčke iz “vanjšk” (ivanjščice) in nam sešila novo “kiklo”. Pa je minila bolečina v telesu. Samo v duši ne.

Ko sem imela 16 let, sem zbežala od njih. Nisem nič imela. Samo za vlak. Sem nekaj tednov spala po železniški, potem pa sem našla gostilničarja. Me je k sebi vzel. Samo za ženo sem mogla bit. To sem bila že vajena. Če nisem bila, me je pretepel. Rad me je tepel, se mi zdi. Prav smejal se je.

Rodila sem mu sineka. Malega Jožija. Sem mislila, da bo potem boljše. Ampak je tudi njega udaril, ko je enkrat jokal, ker ga trebušček bolel. Zjutraj sem vzela “kofer”, pa sva šla. Sem si rekla - Lenko lahko gajžvajo, Jožija pa ne! Sva se kar na vlak usedla, pa šla v drugo mesto!

Tam sva šla v dom od nun. So nama pomagale, za prvo silo. Veliko sva se selila, da sem ga do kruha spravila. Fejst fant je bil. Me je klical “mamca”. Zlat je bil moj fantek. Nikoli ni žensk udaril.
Sem mu pri šoli pomagala, da bi učitelj bil. Raje nisem jedla, da je ob imel. Da je možgane hranil...

Res je bil priden. Jaz sem pucala po hišah. Že nama je dobro šlo, je zaslužil boljše. Je rekel - mamca, zdaj boš pa v penzion lahko šla. Sva se skupaj v stanovanje selila. Z balkonom, na njem sem rože posadila. Lepe, rdeče. Mi jih je kupil. Res so bile lepe. In rekel, da je to stanovanje za naju. Da ne bova več kot “potepuške mačke”.

Potem pa je spoznal Ano Marijo, tamlado. Iz mesta. Ni ga imela rada, ampak jaz sem imela njo. Saj pa je bila Jožijeva. Sem ji šivala cunje, pa se jih je sramovala. Sramovala se me je.... Kmetice v mestu. Sta mi dala dva vnuka, lepa ampak po tamladi. Skupaj smo živeli... pedenala sem jih. Ona je delala na banki. Veliko je dala za parfume, pa obleke. Kadila je. Ni marala mojih rož, je rekla, da samo “gnar žrem”. Jedla sem naprej, da jih nisem motila. Jožiju sem rekla, da mi tako paše... vnučka sta imela raje drugo babico. Je bila bolj mestna. Kmalu sta se odselila...

Ko je imel Joži 50, je postal kot mama. Vedno bolj suhi. Vedno bolj. Sem vedela, da to je naše prekletstvo. Krvni rak. Isto leto sem ga pokopala. Še shladil se ni, pa je tamlada šla z bankirjem iz službe. Je odnesla televizor, pa zlatnino. Samo sliko mi je pustila.

Ni več Jožija. Ni več niti njegovega denarja. Jaz dobim pa 298 evro. Šla bi kam na manjše, ampak ne vem kako. S tem denarjem ne morem niti vseh položnic pozimi pokrit. Jem juho, ono za par centov. Razredčim jo za par dni. Pa kak kruh. Pri 78 ne rabim več. Duša me boli. Ponoči sanjam očkota, pa rejnika. Če se spomnim, me boli.

Mogoče pa me naš kostni rak le pokliče k Jožiju, k mamci, k Jeri. Za ostale sestre tako ne vem, kje so.

Ps: Za Lenko nam je povedala študentka, ki jo je v okviru vaj obiskala na domu s patronažno. Gospa je živela v 1,5 sobnem stanovanju, brez elektrike. Imela je knjige, ki jih je prebirala in tranzistorček. A ga je poslušala le dve uri na dan, da je prihranila baterije. 15. v mesecu je imela doma le dve konzervi fižola, nekaj kock argo juhe in nekaj vrečk instant juhe. S tem je preživela do konca meseca. Ob sobotah je hodila po znižan kruh. Kolikor je dobila za 0.8 evra.

Samo jokala je, ko smo ji poskušali pomagat. Nikamor ni hotela. Vse, kar si je želela je bilo “rože”, da jih nese na Jožijev in mamcin grob. Na kmetiji, kjer je odraščala, je vse propadlo, zato tja ni mogla iti, čeprav smo si zelo želeli. Med vso to logistiko, smo spoznali gospo Majdo. Poznala je Lenkino zgodbo kot otrok... njena mama je bila Lenčkina učiteljica. umrl ji je mož, čez dan je pazila na 3 vnuke. Popoldne pa ji je bil dolgčas v veliki hiši. Po dolgem prigovarjanju je Lenka odšla živet k njej. Ima svojo sobico, povsem ločen vhod in NOOOORO lepe rože. Celo zredila se je. Rada se ukvarja z vnučki gospe Majde - neizmerno potrpežljiva je. Celo Bineta je naučila brat. In si pustila takšno kito, kot jo je imela mamca.

Bravo, Lenka.
Poznate kakšno? Nikoli ne vemo, kaj se skriva za očmi starke, ki čaka na avtobus...

#projektVida: http://www.humanitarcek.org/projektVida

Lunch paketki: https://galerijakreativnih.si/trgovina/

Zgodba je objavljena z dovoljenjem, ime je tokrat resnično po dogovoru z gospo.  Ne zeli pa gospa Lenka nadaljnega razkritja identitete.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Vida je glasbeni, družbeno odgovoren projekt, ki opozarja na pozabljene starostnike. Ki odkriva njihove zgodbe. V dogovoru z društvom Humanitarček, nekatere objavljamo tudi na Žurnalu24.
Želimo namreč, da usode zapostavljenih upokojencev in ostarelih ljudi dosežejo čim več ljudi.   Projekt, ko združuje generacije, zvrsti. Projekt, ki motivira k spremembam. Ki aktivira - posameznike, podjetja, starostnike, družbo ... in kritizira sistem, ki pozablja nanje. Ugotovili smo namreč ... da starostniki nimajo glasu. Nimajo Facebooka, da bi zapisali tegobe, še telefona marsikje ne. In četudi smo na tu mi, pa Up-ornik, Rdeči kriz, Karitas in številna druga društva ... to ne bo rešilo problema.

Nenazadnje - vsak dan smo tudi mi sami bližje starostništvu. In zakaj Vida? Vida je bila prva gospa, ki smo ji z društvom pomagali. Preminula je leta 2015. Nikoli ji nismo uspeli urediti do konca hišice. Umrla je zaradi pljučnice, ko smo jo poznali manj kot mesec.

V Sloveniji je 37.000 starostnikov, ki prejemajo 300 evrov pokojnine, 18.000 ljudi prejema varstveni dodatek. V to številko so vključeni vsi invalidi in trajno nezaposljivi. Kako torej preživijo ti starostniki? Komajda! #projektVida je nastal na pobudo društva Humanitarček, ki od leta 2012 poleg brezdomcev skrbi tudi za starostnike. V letih dela z njimi so ugotovili, da jih je vedno več. Tudi če bi imeli nekaj 10.000 evrov, ne bi mogli poskrbeti zanje, saj vseh ne najdejo. Revščina je še vedno največja stigma. #projektVida je tako družbeno odgovoren, na trenutke kritičen projekt, pri katerem so z objavljanjem zgodb (z dovoljenjem starostnikov) začeli odkrivati bedo slovenskih starostnikov ter jim na tak način dali glas. Ker je ena izmed glavnih težav pomanjkanje motivacije, socialna izključenost, so "svoje" starostnike aktivirali.Skupaj s koordinatorkami tako pripravljajo lične ročne izdelke, ki jih bodo dodali t.i. "lunch packu".
Starostnikom sta glas posodila Tinkara Kovač in socialni delavec, raper Amo Socialec, ki sta v pesmi #vida upodobila vse tegobe slovenskih starostnikov. 13.11. na mednarodni dan prijaznost pa bo luč sveta ugledal videospot.

Namen #projekVida je predvsem zavedanje, da ima vsak od nas v okolici svojo Milko, Tončko, Francija ali Lojza, ki potrebuje malo pomoči. Le z aktivno vključenostjo lokalnih skupnosti, predvsem pa posameznikov, bomo te starostnike lahko našli. Včasih potrebujejo le pomoč pri ureditvi varstvenega dodatka (le kako si ga naj natisnejo s spleta?), včasih pomoč pri nošnji stvari iz trgovine ali nedeljsko kavico v družbi. Poiščimo torej v svoji okolici Vido.

AKTIVNO LAHKO POMAGATE
1. Z izpolnjevanjem dejanj na portalu Dobrodelko, kjer so objavljene aktualne potrebe starostnikov, brezdomcev: http://www.humanitarcek.org/DOBRODELKO
2. z nakupom Albuma #projektVida in ročnega izdelka starostnikov z življenjsko zgodbo, združenim v "lunch bag" od 1.11. 2019 na spletni strani Galerija Kreativnih ali osebno na Gosposki 5, Maribor. Z 10 evrov boste pomagali do 3 toplih obrokov, pa še luštno darilo je. 3. s širjenjem zavedanja, da so povsod okoli nas starostniki in malo pomočjo vsem Vidam v okolici.

 

 

Komentarjev 5
  • jakec42 08:19 11.november 2019.

    Čedalje več je teh ki na tak način pobirajo denar,ali je zares za revne ljudi je pa vprašanje.

  • ode 07:24 11.november 2019.

    Vsak dan objavljena nova, IZMIŠLJENA jokava zgodba, objavljena v prvem planu tega portala, proti plačilu naročnika, seveda, namenjena naivnim ljudem, da bi nakazali denar na naslov, objavljen proti koncu teksta. Gre za zavajanje in izkoriščanje in goljufijo. Policija?

  • Avatar Zala
    Zala 01:40 11.november 2019.

    Kako smo zmogle vse to prenašati? Vsi so te ženske teptali, kot žensko in kot človeško bitje. Moj poklon našim babicam za katere niti ne vemo, kako težko je marskatera med njimi živela.