'Pravi antifašisti in prepričani domoljubi'

	Strpnost je temelj demokracije in napredka, zato se je treba obsoditi vsako obliko totalitarizma. Ljubica Jelušič

Obrambna ministrica Ljubica Jelušič je dejala, da 79 let po ustrelitvi bazoviških junakov stojimo na kraju njihove smrti združeni v EU in Natu. "Združujeta nas skupna usoda in skupna odgovornost, medtem ko sta v preteklosti tu trčili dve veliki kulturi, romanska in slovanska, in dve veliki ideji, fašizem in domoljubje, ki se je zoperstavilo fasističnim raznarodovalnim težnjam," je dejala ministrica.

"Pravi antifašisti in prepričani domoljubi"
Osrednja govornika sta bila poslanec v DZ Franco Juri in kulturna delavka iz Rezije Luigia Negro. Juri, ki je kot pripadnik italijanske manjšine v Sloveniji govoril v italijanščini, je dejal, da so bili bazoviški junaki plemeniti možje, pravi antifašisti in prepričani domoljubi, ki so se uprli fašizmu, s katerim se je uveljavljala nestrpna diktatura oziroma režim, osnovan na institucionaliziranem umoru in sloneč na državnem terorizmu.

"Prav je, da se opozarja na vse to tiste, ki se spogledujejo z zanikanjem in relativiziranjem fašizma ali celo z demonizacijo odporništva," je dejal Juri in opozoril na nezadostno osveščenost in površnost, kjer najdejo podlago klice novega fašizma.

Luigia Negro pa se je osredotočila na pomen zaščitnih zakonov, ki ščitijo slovensko manjšino v Italiji s posebnim ozirom na Videmsko pokrajino. "Z njimi so Slovenci priznana manjšina, ki mora biti deležna zaščite," je poudarila.

Spomin na pogumne može
6. septembra 1930 so bili na gmajni v bližini vasi Bazovica pri Trstu ustreljeni štirje primorski rodoljubi, člani protifašistične narodnoobrambne organizacije Tigr, ki se je upirala fašistični raznarodovalni politiki na Primorskem in v Istri med prvo in drugo svetovno vojno, ko je to območje pripadalo Italiji.

Gre za Slovence Ferda Bidovca, Franja Marušiča in Alojza Valenčiča ter za Hrvata Zvonimirja Miloša, ki so bili leta 1930 obsojeni zaradi izvedbe bombnega napada na uredništvo tržaškega fašističnega časopisa Il Popolo di Trieste, v katerem je bil - sicer nenamerno, saj je bila akcija mišljena kot dejanje demonstrativnega značaja - ubit eden od urednikov.

Fašistično posebno sodišče za zaščito države jih je na tako imenovanem prvem tržaškem procesu obsodilo na smrt, gmajna pri Bazovici, kjer so bili ustreljeni, pa je nato postala simbol primorskega upora proti fašizmu. Tam so kmalu po koncu druge svetovne vojne postavili spomenik.