Zmanjšanje javnofinančnega primanjkljaja na 1,6 odstotka BDP v letu 2013 le z zmanjšanjem odhodkov je vprašljivo, zaveza za odpravljanje protikriznih ukrepov že v letih 2010 in 2011 ter vnaprejšnja odpoved posegom v prihodke pa vsaj prezgodnja, ocenjuje ekonomist Jože Mencinger vladni program stabilnosti.
Mencinger v publikaciji Ekonomskega inštituta ljubljanske pravne fakultete Gospodarska gibanja ugotavlja, da se s protikriznimi ukrepi mešajo raznovrstne "strukturne" reforme, posodobitve posameznih delov socialnega sistema in trga dela, leporečja iz časov prevlade ekonomike ponudbe ter neslanosti o tem, kako kriza ustvarja priložnosti in kako bomo iz nje izšli kot zmagovalci.
˝Odvečne˝ učiteljice bi lahko zmanjšale povpraševanje
Mencinger ob tem opozarja, da lahko varčevanje s krčenjem socialnih pravic, "odvečnimi" učiteljicami, vzgojiteljicami in državnimi uradniki, ki bi prenehali "ustvarjati delo", krizo le poglobi. Zmanjša se namreč domače povpraševanje, ne zagotavlja pa povečanja tujega.
Slovenija se po Mencingerjevi oceni zaradi vpetosti v EU in svetovno gospodarstvo ni mogla izogniti krizi, zapuščina "hazarderskega" razdobja 2005-2008 pa je še zmanjšala možnosti za omilitev učinkov krize.
Vse zapravili v treh letih
V samo omenjenih treh letih je Slovenija zakockala vsa narodnogospodarska ravnotežja: primanjkljaj na tekočem računu je močno porasel, ob visoki gospodarski rasti je beležila proračunski primanjkljaj, zadolženost se je povečala.
Program stabilnosti, ki je bolj kot domači javnosti namenjen Evropski komisiji, je po Mencingerjevi oceni sicer solidno napisan dokument, ki mu je po analitični plati težko kaj očitati.
To pa ne pomeni, da je v njem predvidena finančna konsolidacija s ciljem znižanja javnofinančnega primanjkljaja v letu 2013 na samo 1,6 odstotka BDP tudi realistična, dodaja.
Bo res varčevanje spodbudilo gospodarsko rast?
"Normalen" javnofinančni primanjkljaj bi lahko v Sloveniji po njegovi oceni dosegel 5,54 odstotka BDP, približno kolikršen je tudi bil. Ni odveč dodati, da je Slovenija tako po padcu BDP, velikosti primanjkljaja pa tudi deležu javnega sektorja v BDP povsem normalna "regija" EU.
Zmanjševanje javnofinančnega primanjkljaja z zmanjšanjem odhodkov v javnem sektorju se mu zdi razumljivo, povsem iluzorna pa so po njegovem mnenju pričakovanja, da bo "varčevanje" spodbudilo gospodarsko rast.
Odpuščeni oz. upokojeni bodo namreč samo prenehali "ustvarjati delo" ter prešli na financiranje iz drugih javnih blagajn, ki jih bo prav tako treba napajati.
Reforme prej škodljive za javne finance
Strukturne reforme, ki jih napoveduje vlada, so po Mencingerjevi oceni za konsolidacijo javnih financ prej ko ne povsem irelevantne, če že ne škodljive.
Ob tem se avtor še sprašuje, kaj ima z ukrepi za konsolidacijo javnih financ zadnji del programa stabilnosti, ki se ukvarja z letom 2060, takratno strukturo prebivalstva in vzdržnostjo javnih financ.
