V slovenskih mestih, zlasti v Ljubljani ter v turističnih krajih, je po opažanjih jezikoslovcev vse več javnih napisov v angleščini, pogosto brez ustreznega slovenskega prevoda. Čeprav tuj jezik na izložbah, tablah in oglasih sam po sebi ni sporen, zakon določa, da morajo biti javni napisi tudi v slovenščini, slovenski zapis pa mora biti praviloma vidnejši od tujega.
V Ljubljani je angleščina preplavila izložbe, zakon pa očitno spoštujejo skoraj samo še prodajalci bureka
Na to problematiko je v podkastu Jezikanje na Valu 202 opozoril raziskovalec in jezikoslovec Kozma Ahačič, zaposlen na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, ki spremlja tako imenovano jezikovno krajino slovenskih mest. Ta je po njegovih besedah postaja vse manj pregledna, vse več nezakonitih napisov v tujih jezikih pa že vpliva na podobo mestnega prostora.
Kot je poudaril Ahačič, težava ni v večjezičnosti, temveč v tem, da se angleščina vse pogosteje uporablja tam, kjer bi morala biti prisotna slovenščina oziroma vsaj slovenščina skupaj s prevodom. Posebej problematični so primeri lokalov in trgovin, kjer slovenskih napisov sploh ni več, v angleščini pa so zapisani celo oglasi v izložbah, odpiralni čas in ponudba.
Po njegovih besedah so prodajalci bureka skoraj edini, ki zgledno spoštujejo zakon: "Ker je očitno nekoga od njih doletela kazen, imajo vsi zgledno dvojezične napise."
Medtem pa številni drugi ponudniki sploh ne vedo, da z angleškimi napisi brez slovenščine kršijo zakon.
Po ugotovitvah jezikoslovcev so samo na štirih ljubljanskih ulicah našteli 136 primerov očitnih kršitev. Čeprav zakon za takšne prekrške predvideva globe v višini od 2000 do 5000 evrov, tržni inšpektorat po njihovih besedah teh kazni večinoma ne izreka.
Zakonodaja, ki dopušča, da se pravila obidejo
Težavo dodatno zapleta zakonodaja. Področje sicer urejata Zakon o javni rabi slovenščine (ZJRS) in Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1), vendar je po oceni strokovnjakov prav pri slednjem prisotna zakonska vrzel. Zakon sicer določa, da mora biti uradno ime podjetja zapisano v slovenščini, vsaj v delu, ki pove, s čim se podjetje ukvarja, in v oznaki pravne oblike. Na papirju je torej vse videti urejeno. Težava pa nastane v praksi. Za poslovne enote, torej posamezne trgovine, lokale ali druge podružnice podjetij, zakon namreč ne določa jasno, kako se smejo poimenovati. To pomeni, da lahko podjetje takšni poslovni enoti precej svobodno izbere ime, tudi v tujem jeziku. Ker obrazci na AJPES-u oziroma v sistemu SPOT to dopuščajo, se takšno ime lahko tudi uradno registrira. Čeprav je takšno poimenovanje morda v nasprotju z duhom zakona, ga "inšpektorat glede na to, da gre za registrirano ime, obravnava kot zakonito", razlaga jezikoslovka Nataša Gliha Komac.
Ahačič ob tem meni, da bi bilo poleg doslednejšega nadzora smiselno predvsem boljše ozaveščanje lastnikov poslovalnic. V pogovorih z njimi je namreč ugotovil, da se mnogi preprosto zgledujejo po sosednjih lokalih in sploh ne vedo, da ravnajo nezakonito.
"Dvojezičnost je dobrodošla"
Strokovnjaki ob tem poudarjajo, da nihče ne nasprotuje angleščini kot pomožnemu jeziku za turiste. Nasprotno, dvojezičnost je dobrodošla.
Težava nastane, ko slovenščina iz javnega prostora izgine. S tem se po njihovem ne izgubljajo le domači prebivalci, temveč tudi tuji, saj je prav jezik del identitete mesta in države.
važno da se noben ne sekira ko vsi hodimo v marcator... a nje ??
Očeš burek sa sir ili sa mjes ?
Še eden izmed stotinedebilnih aakonov z luknjami kot švicarski sir.