Danes mineva natanko leto dni, odkar nas je zapustila draga Anita Ogulin, ki je bila več kot humanitarka, več kot vplivnica, več kot predsednica njene ljube zveze, kjer je živela svoje poslanstvo. Od nje smo se lahko vsi veliko naučili, zelo jo pogrešajo v Zvezi Anita Ogulin, kjer njeno energijo čutimo še danes, tako med ljudmi kot v samem prostoru ...
Ob obletnici boleče izgube smo se pogovarjali z njeno dolgoletno sodelavko in dolgoletno sekretarko organizacije Tanjo Petek. Organizacija, ki se je nekoč imenovala Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje, so lani, še v času Anitinega življenja, preimenovali v Zvezo Anita Ogulin in ZPM. Organizacija dela s polno paro naprej in prav v tem trenutku »živi« najlepši del leta.
Danes pomoč najbolj potrebujejo družine, kjer so starši zaposleni za minimalno plačo.
Tanja Petek, Zveza Anita Ogulin
Tanja nam je namreč zaupala, da jim ravno poletni meseci predstavljajo najlepši čas v letu. Čas, ko otrokom, tudi tistim iz socialno ogroženih okolij, omogočajo brezskrbne in varne počitnice. Na letovanjih se otrokom zelo radi pridružijo tudi sodelavci, saj tam vedno znova najdejo odgovor, zakaj delajo to, kar delajo.
Poleg pedagoških vodij in spremljevalcev so na letovanjih večkrat prisotni tudi terapevti. Kot je pojasnila Tanja, so bili včasih terapevti prisotni samo na humanitarnih letovanjih, zdaj pa jih imajo tudi v ostalih izmenah.
Kdaj se je pojavila potreba, da ste začeli širiti njihovo prisotnost na letovanjih?
Vedno imamo v mislih, da so za nas vsi otroci preprosto otroci in jim na letovanjih ponudimo priložnost, da so vsi enakovredni. Letovanja so za otroke zelo koristna, saj jih tam učimo spoštovati sebe, druge in okolje pa tudi odgovornosti in delovanja v skupini.
Se pa iz leta v leto bolj vidi, kako so otroci res odraz družbe, in to nam predstavlja izziv pri pripravah na letovanja, ker nikoli ne moreš vsega predvideti. Vedno več je otrok s posebnostmi, pa tudi otrok z alergijami, kar pomeni dodatne prilagoditve v kuhinji in v sami organizaciji letovanj.
Zato za letovanja iščemo vzgojitelje z več kompetencami, ki so močni na več področjih, da lahko z otroki kakovostno delajo ter se v času letovanj odzivajo in prilagajajo njihovim potrebam. Da pa se nekatere izzive pri tem naslovi, so v nekatere izmene letovanj vključeni tudi spremljevalci terapevti kot podpora ekipi na letovanju pri soočanju s težjimi izzivi.
Tanja Petek
Vedno pridejo tudi otroci, ki nimajo vseh stvari s seboj. Včasih kaj pozabijo doma, v nekaterih primerih pa starši tega ne morejo kupiti. Pred odhodom staršem vedno pošljemo seznam vseh potrebščin, ampak tudi mi na letovanju poskrbimo za otroka, če mu kaj manjka.
Staršem vedno svetujemo, naj otroci s sabo prinesejo stvari, ki jih že poznajo in so jim domače. Nikakor ni treba, da je vse novo in popolno, nasprotno, to lahko otroka celo dodatno obremeni.
Naša družba je zelo usmerjena v materialno, zato si želimo, da otroci pri nas začutijo, da niso pomembne stvari, temveč druženje in doživetja.
Pa je družba vse bolj materialna, se to še poglablja, ali je tega vseeno manj?
Družba je danes vse bolj materialna, in to se močno odraža že med otroki. Razlike med njimi so vedno večje. Ko sem bila majhna, smo imeli vsi enake kratke hlače, razen če ni mama komu posebej šivala. Pa vsi smo imeli podobne dnevne sobe, otroške sobe so bile ali zelene ali rdeče. Zdaj pa imamo neskončno izbire, hkrati pa tudi vedno več socialne izključenosti, sploh med otroki.
Nekateri otroci ne hodijo na rojstne dneve od prijateljev, ker jih tudi sami ne prirejajo in ne vabijo, saj si doma tega ne morejo privoščiti. Ne morejo povabiti prijatelja v kino, ker nimajo niti za svojo vstopnico. Žal se dogaja tudi to, da so otroci izključeni iz družbe, ker nimajo »pravih« superg. Ti otroci so izrinjeni, v njih pa potiho, potiho tli občutek manjvrednosti, osamljenosti in tudi jeze.
Na naših letovanjih zato zelo zavestno ustvarjamo okolje, kjer je vsak viden in sprejet. Vsakega otroka se pohvali za prijazno gesto, kako je dobro plaval, ker pospravil pladenj … Vzgojitelji skrbijo, da se otroci, ki prihajajo iz zelo različnih okolij, spoznajo in povežejo, da se vsi vključujejo v aktivnosti in da skupinska dinamika teče. In tako bi po mojem mnenju morali delovati tudi učitelji, ker otroci vendarle večji del dneva preživijo v šoli.
Se učitelji in vzgojitelji v šolah ter vrtcih dovolj trudijo?
Zelo različno. Tudi učitelji so samo ljudje. Nekateri se zelo trudijo, se pa tudi oni pogosto počutijo nemočne, saj so pritiski zunanjih dejavnikov na njih veliki.
Mineva eno leto, odkar nas je Anita zapustila. Kaj danes najbolj pogrešate, kar je imela Anita?
Najbolj pogrešamo njene tople besede. Kako je srčno delovala tudi na nas, sodelavce. Vlekla nas je naprej. Za vsakega je vedno našla pravo besedo, to pogrešam. To, neko varnost, ker se življenje kar spremeni ... Anita je bila taka, da je vedno VSE razumela, poslušala ... redko najdeš takega človeka.
Kaj bi rekla, če bi danes vstopila v vašo pisarno?
Počitnice! Najprej bi vprašala, kdaj gremo na počitnice z otroki. Bila bi že en teden v Kranjski Gori, med skupinami, z vzgojitelji. Ona je vedno uživala med otroki. Poleti je vedno zaživela in se veselila na letovanjih.
Bi bila zadovoljna z vašim delom?
Jaz mislim, da bi bila. Ker nam je tudi takrat, ko je zaradi bolezni več delala od doma, vedno poudarjala, kako zelo nam zaupa in da naj gremo samo naprej.
Tanja Petek
Pošljite SMS sporočilo ANITA10 na številko 1919 in prispevali boste 10 EUR v Anitin sklad, ki je namenjen hitri pomoči otrokom in družinam pri najnujnejših stroških.
Prispevajo lahko uporabniki mobilnih storitev Telekoma Slovenije, A1, T-2 in Telemach. Na dnu članka so opisani izdelki, ki jih lahko prinesete v skladišče in s tem olajšate življenje otrokom ter mladostnikom.
Zveza Anita Ogulin torej dela s polno paro naprej. Kateri programi so nastali zaradi njene vizije in živijo še danes?
Vsi naši humanitarni programi. Zato smo tudi preimenovali našo organizacijo v Zvezo Anita Ogulin, ker je bila Anita res pionirka teh humanitarnih programov. Znala je pristopiti do socialno ogroženih otrok in družin. Znala je prepoznati njihovo stisko in zaradi vseh dolgoletnih izkušenj tudi dobro vedela, kakšno pomoč potrebujejo.
Najbolj prežeta z njeno vizijo je zagotovo "Veriga dobrih ljudi" – celostna pomoč družinam v stiski. Tega si je Anita vedno želela in vedno je poudarjala: celostna pomoč družinam v stiski, vse na enem mestu.
Najbrž je tudi vedno več družin, ki potrebuje pomoč, so izgubljeni in ne vedo, na koga se obrniti, kajne?
Točno to. Bistvo delovanja naše organizacije je pomoč otrokom, ampak kmalu ugotoviš, da otroku težko pomagaš, če ne pomagaš tudi njegovi matični celici – družini. To je temelj otrokovega razvoja, in če temelji niso stabilni, bo to vplivalo tudi na otrokove odnose, šolo, zdravje in osebno življenje. In tako je iz več majhnih projektov nastal velik humanitarni program Veriga dobrih ljudi.
Lahko naštejete, kaj vse zajema?
Celostna pomoč Verige dobrih ljudi je razdeljena v štiri stebre. Najbolj osnovni sta seveda materialna in finančna pomoč. Družine oskrbimo s hrano in higienskimi izdelki, oblačili, šolskimi potrebščinami, tudi s kakšnim pohištvom, ker nekatere družine živijo v res skromno opremljenih stanovanjih. Včasih se zgodi, da cela družina spi v eni postelji.
Potem pa nudimo tudi brezplačno pravno pomoč, kjer ljudem pokažemo, do kakšnih oblik socialne pomoči so upravičeni in kako za njih zaprositi, jim svetujemo pri raznih pravnih in birokratskih zapletih. Pomemben del podpore je terapevtska pomoč, tako za otroke kot za starše. Vedno več ljudi potrebuje terapevtsko pomoč in na te naraščajoče potrebe se skušamo čim bolj odzivati. Trenutno imamo že 15 terapevtov in supervizorjev.
Izjemno pomembno vlogo pri naši celostni podpori imata strokovno vodenje in informiranje. O tem se morda najmanj govori, bi si pa upala trditi, da je dejansko najbolj pomembno. Vsak, ki se znajde v stiski, postane vsaj za kratek čas nebogljen in potrebuje nekoga, ki gre z njim v 'štric'. Nekoga, ki ga prime za roko in dvigne, da lahko začne znova hoditi po svoji poti. In to je naša naloga.
Mi smo za mnoge izjemno pomembna informativna točka. Ljudem povemo, kam vse se lahko obrnejo. To so informacije, ki marsikomu odprejo pot. Nudimo jim skupinska izobraževanja o vzgoji, o tem, kako napisati prošnje za službo, kako se znajti v stikih z državnimi organi, o finančni pismenosti, vodenju gospodinjstva …
Zelo veliko pa ljudem pomeni že samo to, da jih pokličemo in preverimo, kako jim gre. Da lahko nekomu zaupajo svoje breme in da jim ta nekdo pove, da bo vse v redu in z njimi naredi konkreten plan, kako bodo rešili svojo situacijo.
Tanja Petek
Seveda. Idejna začetnica Botrstva je bila gospa Milena Štular. Ona je razvila koncept botra, ki z mesečnimi nakazili podpira otroka v stiski in tudi spremlja, kako ta otrok napreduje. Z Anito sta potem skupaj dodelali celoten koncept in tako je zaživela zgodba, ki letos praznuje že 15 let obstoja.
Začeli smo z eno Excel tabelico, štirimi botri in nekaj otroki, ki so potrebovali pomoč, danes pa je v ta humanitarni program vključenih več kot 5.000 otrok in podobno število botrov.
Kdo danes najbolj potrebuje pomoč?
Danes pomoč najbolj potrebujejo družine, kjer so starši zaposleni za minimalno plačo. Življenjski stroški so postali tako visoki, da jih z minimalno plačo ali dohodki tik nad minimalno plačo družine ne morejo poravnati, hkrati pa se lahko zgodi, da s svojim dohodkom za par centov presežejo pogoje za subvencijo najemnine, subvencijo kosila …
Gre za starše, ki vsak dan zgodaj vstajajo, delajo v izmenah, skrbijo za svoje otroke, so v rednem stiku z vrtcem, šolo. So res skrbni, trudijo se na vseh področjih, a ko poravnajo položnice, jim ne ostane praktično nič. Takšnih družin je vedno več in prav te najbolj potrebujejo pomoč.
Kam konkretno gredo torej sredstva?
Največ sredstev gre za položnice in najemnino. Potem so tu še visoki stroški za prehrano, pozimi pa nas udarijo še izredno visoki stroški za ogrevanje. Najemnina je, že če imaš subvencijo, lahko hitro čez 400 evrov, kaj šele pri tistih, ki niso upravičeni do subvencije najemnine.
Še posebej je težko za enostarševske družine ali družine, v katerih je prisotna bolezen.
Pogosto delamo z družinami, ki so prej za las normalno shajale, potem pa se zgodi še kakšna izredna situacija, recimo dolgotrajna bolniška. Čeprav je uradno zaposlen, ta starš prejema bistveno nižjo plačo, dodatki odpadejo, stroški pa ostanejo. To ljudi še dodatno obremeni.
Šola je pa tudi draga, kajne?
Naša šola naj bi bila brezplačna, ampak žal je to daleč od resnice. Res je, da je sama šolnina brezplačna, in to moramo čuvati, da tako tudi ostane. Ampak potem pridejo delovni zvezki, ekskurzije, izleti, valete ... In to je daleč od brezplačnega.
Tako na primer pride športni dan in tisti, ki si ne morejo privoščiti aktivnosti, ostanejo doma ali pa gredo na brezplačen pohod, medtem ko gredo ostali v adrenalinske parke, smučat, plavat ...
Namesto da bi šolsko okolje zmanjševalo neenakosti med otroki, jim omogočalo nova znanja in priložnosti za boljšo prihodnost, je žal to prostor, kjer se vse bolj reproducira neenakost.
Kaj pa šolski sklad, ki ga imajo številne šole? Ali pomaga tudi pri ekskurzijah oziroma ali plača deleže stroškov šole v naravi kajne?
To je zelo različno od šole do šole. Šolski sklad upravlja vsaka šola posebej in sama določa, za kaj se porabijo sredstva. V sklad se običajno zbirajo sredstva prek novoletnih bazarjev, različnih akcij in podobno. Starši potem ob obvestilu o izletu ali ekskurziji dobijo dopis, da lahko, če ne zmorejo plačila, zaprosijo za pomoč iz šolskega sklada.
Ampak tudi šolski sklad ima omejena sredstva, nenazadnje pa so to prispevki staršev. S tem, ko je financiranje plačljivih obveznih vsebin in dejavnosti prepuščeno presoji ravnateljev in ravnateljic ali obstoju in zmožnostim šolskega sklada, država dopušča, da otroci nimajo enakega dostopa do znanja in izkušenj.
Kaj pa starši, ki ne zmorejo več? Opažate, da je veliko takih, ki kar obupajo?
Opažamo, da starši še vedno zelo težko prosijo za pomoč. Še vedno je prisotna stigma. Velikokrat si rečejo: »Ah, bomo že. Še malo bomo zdržali.« Potem pa kolobarijo s položnicami, prestavljajo plačila, prikrivajo stisko in upajo, da bo nekako šlo.
Stigma je tako močna v naši družbi, da jo zaznavajo tudi otroci. Tako že oni včasih nočejo, da bi šli starši v šolo in prosili za pomoč, ker jih strah, da bodo še bolj izključeni iz družbe vrstnikov.
Ampak slej ko prej pride trenutek, ko se vse sesuje. In takrat, ko je stiska tako globoka, da ne vidijo nobenega izhoda več, šele takrat družine zaprosijo za pomoč. Ko recimo pride do izklopa elektrike, ker račun ni bil plačan. In to je velik šok za družino.
Takrat je družini veliko težje pomagati, traja veliko dlje časa in zahteva veliko več napora, da se družina pobere. Zato res polagam na srce vsakemu, ki ima težave, da se čim prej obrne po pomoč. Ne čakajte, da vam odklopijo elektriko ali da se vam nabere dolg z ogromnimi obrestmi. Čim prej poiščite pomoč, da sploh ne pride to take stiske.
Koliko pa je takih primerov, ko gre zares že za odklop ali resen finančni zlom?
Takšnih primerov ni malo. V primerih, ko se zgodi odklop elektrike ali kaj podobnega, družine potrebujejo pomoč isti hip in za take primere je nastal Anitin sklad.
Z našimi humanitarnimi programi temeljito preverimo vse okoliščine in res celostno pristopimo k situaciji družine, a nekatere stroške je treba poravnati takoj. Anitin sklad smo ustanovili lani spomladi, ko je bila Anita še z nami – bila je res vesela, da je nastalo nekaj, kar bo takoj pomagalo tam, kjer je najbolj nujno.
Je pa Slovenija zelo raznolika dežela, tako da se že na geografsko lego življenja ljudi precej razlikujejo. Življenje nekje na vasi je lahko veliko cenejše od življenja v mestu, ljudje imajo več možnosti za lastno pridelavo hrane, medtem ko so v mestih bolj vezani na trgovine. Po drugi strani pa v mestih lažje dostopajo do javnega prevoza, medtem ko so na podeželju odvisni od svojih avtomobilov. Tako da vsekakor se življenja in stiske ljudi precej razlikujejo.
Tanja Petek
So v Sloveniji danes res velike stiske glede hrane?
Živimo v dobi obilja, zato si morda ne predstavljamo, kako velike stiske ekonomsko šibkejšim družinam predstavlja nakup hrane. Koliko staršev nam danes pove, da ostanejo brez večerje, da dajo vsaj otrokom. Hrana je danes res draga, hkrati pa nujna.
Kako je z donacijami hrane?
V primerjavi z nekaj leti nazaj je donacij hrane zagotovo manj. In to nas skrbi, saj je naše skladišče popolnoma odvisno od tega.
Zelo smo hvaležni za vsa dolgotrajna sodelovanja, vendar takih skoraj ni več. Res smo hvaležni, da trenutno sodelujemo z Ljubljanskimi mlekarnami, ki nam vsak mesec dostavijo paleto mleka. To pomeni res ogromno, da vemo, da lahko vsak mesec družine oskrbimo z mlekom.
Kako skrbite za svojo ekipo pri Zvezi, da ne izgorijo?
Naša ekipa je kar velika, kar nam omogoča vseslovensko delovanje. Najbolj naporen čas za nas je zagotovo december, takrat je res veliko stisk. Podoben pritisk občutimo tudi junija, ko se začenjajo počitnice. Zato je pomembno, da vodje ekip pazimo na svoje ljudi, jim omogočamo izobraževanja, skrbimo za počitek in spodbujamo zdravo ravnovesje.
Zato imamo tudi redne supervizije, ki so pri našem delu zelo pomembne. Kajti ne moreš pomagati drugim, če najprej ne poskrbiš zase. Saj veste, najprej moraš sebi nadeti masko, da lahko potem pomagaš še ostalim.
Kaj vam daje moč, ko pridete domov po dnevu, polnem stisk?
Vsako jutro grem res z veseljem v službo, ampak priznam – včasih bi že ob enajstih najraje kar ušla (smeh). Hkrati pa čutim, da je to naš privilegij. Da lahko opravljamo delo, ki prinaša dobro družbi. In zdaj, poleti, ko smo z otroki na letovanjih, je to naš najlepši čas.
Je Slovenija še vedno država, ki zna poskrbeti za najšibkejše?
Nimamo dovolj sistemskih rešitev, predvsem pa sistem ni pripravljen odreagirati na vse stiske, s katerimi se ljudje soočajo danes.
Družbena klima se je spremenila in danes smo veliko bolj individualizirani. Včasih je cela vas ali pa v mestu cela ulica vzgajala otroke, danes pa nam manjka pozornosti za druge. Morali bi vzgajati družbo, ki zna delovati s srcem, ki je pozorna na druge, in to se začne že z vzgojo otrok.
Kaj lahko starši naredimo za to?
Mislim, da se moramo najprej vsi zavedati svoje vloge in odgovornosti, da kot starši dajemo dober vzgled svojim otrokom in jih pripravimo na vstop v svet. Že na roditeljskih sestanki vidiš, kako težko se je včasih karkoli skupnega dogovoriti, pa je v razredu 28 otrok.
Doma bi morali vsi skupaj otroke učiti spoštovanja, tudi do starejših, do učiteljev, do kuharice v šoli, kogarkoli. Učitelji nimajo več avtoritete, ker jim jo jemljemo mi, starši. In potem imamo pri 16-letnikih to, da mislijo, da lahko vstanejo sredi ure in gredo, kot da jim nihče nič ne more. Starši moramo otroke naučiti, da spoštujejo pravila in ljudi okoli sebe.
Je veliko takih otrok, mladostnikov, ki res nimajo ničesar, ki so res sami?
Mladostnikov, ki so sami zaradi različnih družinskih situacij, vsem pa je skupno, da družinske razmere niso primerne za razvoj mladostnika, je precej.
Zdaj se srečujemo tudi z novo skupino, z mladimi brezdomci. To je brezdomstvo med dijaki, med mladoletnimi. So otroci, ki jim poskušamo urediti bivanje v dijaških domovih, da se sploh lahko še naprej šolajo. Ampak problem je, da se med vikendi dijaški domovi zaprejo, ti otroci pa ne morejo domov, ker sta v njihovih družinah prisotna nasilje, alkoholizem ali pa so povsem nefunkcionalni.
Ti otroci so ranljivi, s čim vse se soočajo. Mene je prav strah, koliko takšnih mladostnikov bomo izgubili čez počitnice. Počitnice trajajo devet tednov. Mi jim lahko ponudimo 10 dni, pa še to ni samoumevno. Koliko jih bo res prišlo nazaj v šole?
Kaj pa bi bilo treba narediti?
Mladostnike v takih stiskah bi bilo treba sistemsko drugače obravnavati. Resda so nekateri že polnoletni, ampak so še vedno otroci, ki obiskujejo srednjo šolo.
Mi si želimo, da bi imeli možnost nekaterih odprtih dijaških domov za te otroke, da bi jim ponudili varno okolje.
Če bi imeli eno minuto v parlamentu – kaj bi povedali poslancem?
Da je treba družbo graditi s srcem. Treba je resnično poskrbeti za otroke, ker so naša prihodnost, in spoštovati starejše, ker so pisali našo zgodovino. To sta dve ranljivi skupini – otroci in starejši – in država mora nujno poskrbeti za obe.
Zagotovo bi povedala tudi to, da je treba odpreti dijaške domove za vikende. In da moramo začeti reševati težave družin sistematično – enako povsod po državi. Potrebno je delo na terenu. Socialni delavci morajo iti med ljudi. Prav tako moramo ustvarjati učitelje, ki bodo opolnomočeni in srčni, in poskrbeti, da bodo imeli podporo.
Žal mi je tudi, da se v družbi ustvarja občutek, da so včasih družine, ki se res trudijo, celo »kaznovane« s strani sistema. Recimo, ko starejši otroci opravljajo poletno študentsko delo, da družina lažje preživi mesec, potem pa to vpliva na družinski dohodek in lahko izgubijo subvencijo za najemnino ali se jim zniža otroški dodatek.
Tanja Petek
Kje in kako lahko pomagajo bralke in bralci?
Vabljeni, da se pridružite veliki akciji srčnosti, ki jo pripravljamo v spomin na Anito. Med 17. in 25. julijem v našem humanitarnem skladišču v Mostah zbiramo hrano in higienske izdelke za družine v stiski, ker se police vztrajno praznijo, potrebe po pomoči pa iz dneva dan naraščajo.
Anita je vedno govorila, da smo vsi ljudje odgovorni drug za drugega in da družba brez medsebojne podpore preprosto ne more delovati. Že en paket testenin, en gel za tuširanje lahko nekomu olajša dan. Če nas ne morete fizično obiskati, pa lahko pomagate tudi s poslanim SMS sporočilom ANITA10 na 1919.
Predvsem pa bi rada poudarila, da dajmo graditi srčno in vključujočo družbo, kjer je vsak otrok, vsak človek, viden in sprejet. Bodimo mi ta sprememba, ki si jo vsi želimo.
Pošljite SMS sporočilo ANITA10 na številko 1919 in prispevali boste 10 EUR v Anitin sklad, ki je namenjen hitri pomoči otrokom in družinam pri najnujnejših stroških.
Prispevajo lahko uporabniki mobilnih storitev Telekoma Slovenije, A1, T-2 in Telemach.
Materialne donacije hrane in higienskih izdelkov lahko prinesete v skladišče Zveze Anita Ogulin na naslovu Zaloška 54 v Ljubljani v času uradnih ur.
V času velike akcije srčnosti, med 17. in 25. julijem, bo skladišče odprto vsak delovnik od 8. do 18. ure.
Seznam prehranskih in higienskih izdelkov za zbiranje:
- Hrana z daljšim rokom trajanja:
- Žita (riž, ječmen, pira, ajda ...)
- Kis
- Pšenični zdrob
- Moka (polnozrnata, pšenična bela, pirina, ajdova …)
- Konzerve (fižol, grah, koruza, ribe)
- Čokoladni/marmeladni namaz
- Kosmiči
- Kava in čaj
- Sladkor in sol
- Mleko in mlečni napitki
- Juhe in jušne osnove
- Čokolino
- Med
- Higienski pripomočki:
- Zobne ščetke za odrasle in otroke
- Zobna pasta za odrasle in otroke
- Šamponi in balzami za lase
- Šamponi proti ušem za otroke in odrasle
- Otroške kreme in baby olje
- Milo za telo in milo za roke
- Damski vložki
- Pleničke
- Mokri robčki
- Palčke za ušesa
- Vata
- Mleko za telo, dezodoranti
Če bi želeli stopiti v stik z Zvezo Anita Ogulin pišite na: info@dobri-ljudje.si ali pokličite na: 0820 570 16.
