Globina transa hipnoze znanstvenike vznemirja že več desetletij. Njeni privrženci pravijo, da se lahko človek v stanju globoke telesne sproščenosti bolje spopade z intelektualnimi izzivi, da se lahko prebije v zadnji kot svoje podzavesti in da lahko razvije strategije za premagovanje vsakdanjih problemov. Že oče psihoanalize Sigmund Freud je z omenjeno metodo poskušal pomagati svojim pacientom. Zdaj pa nevrologi na ženevski univerzi v Švici trdijo, da so s hipnoze odgrnili zadnjo tančico skrivnosti.
Njihov uspeh je bil plod raziskav, v okviru katerih jih je zanimalo, kaj se v možganih dogaja v stanju globoke zamaknjenosti in kateri geni odločajo o tem, v kolikšni meri je določen človek dojemljiv za hipnozo. Kot so strokovnjaki zapisali v znanstveni publikaciji Neuron, so s pomočjo funkcionalne magnetne resonančne tomografije ugotovili, kako delujejo živčne celice človeka, ki je pod hipnozo.
"Testirali smo, ali je stanje globoke sproščenosti pod hipnozo drugačno, kot pa če se človek sprošča brez hipnoze," je zapisal vodja raziskave Yann Cojan. Poskusne osebe so razdelili v dve skupini: ena je bila hipnotizirana, druga je bila normalno budna. Člani obeh skupin so si morali predstavljati, da na že prej domenjeni akustični signal premaknejo svojo roko. Znanstveniki so med oddajanjem signala primerjali možganske dejavnosti obeh skupin.
Blokada med možgani in celicami na "terenu"
"Naši poskusi so pokazali, da stanje hipnoze krepi samoopazovalne procese možganov,"
ugotavlja Cojan. Živčne celice, ki uravnavajajo premikanje roke, so bile enako aktivne tako pri
hipnotiziranih kot pri budnih ljudeh. Zaradi tega znanstveniki sklepajo, da svojevrstne paralize,
ki nastopi pri hipnotiziranih ljudeh, ne moremo enačiti z blokado motonevronov (to so živčne
celice, ki po nareku možganskih živčnih celic stimulirajo mišice). Hipnotizirani ljudje ostanejo
aktivni, je pa res, da se povezava med "ukazujočimi" živčnimi celicami v možganih in motonevroni,
ki mišicam predajajo ukaze, prekine.
Ravno prekinitev povezave, ki onemogoči celice, ki izvajajo ukaze v zvezi z motoriko, naj bi človeku, ki je hipnotiziran, omogočila, da se poglobi vase. Dojemanje zunanjega sveta je izklopljeno, vendar možgani ostanejo aktivni. To naj bi pojasnjevalo, zakaj hipnotiziranci po vrnitvi v vsakdan poročajo o intenzivnih barvnih občutkih.
Poleg tega je pri hipnotiziranih ljudeh še posebej aktiven tisti del možganov, ki se imenuje precuneus. Ta del možganov je znan šele dobrih deset let in naj bi igral posebno pomembno vlogo v "omrežju zavesti", oziroma naj bi človeku omogočal, da se zaveda sveta okoli sebe. Ker je precuneus med spanjem malo aktiven, je znanstvenikom uspelo tudi dokazati, da hipnoza in spanje nimata dosti skupnega.
