Slovenija
75 ogledov

"V končni fazi je golota svoboda"

Marko Mandić
1/5
Anže Petkovšek
Marko Mandić. Ljubljenec občinstva in kritikov. Igralec, ki so ga označili za gledališkega ekstremista. In ki veliko vlog odigra kar gol. Na odru Drame bo v vlogi Hamleta.

Če bi lahko izmed vseh vlog, ki ste jih odigrali, izbrali eno, kdo bi želeli biti?
Nihče (smeh).

Zakaj ne?
Ker je to vedno fiktivni svet, ki ga namenoma delamo ekstremnejšega. Ko poskušamo priti do likov, zasledujemo njihove najbolj čudne strani. Teater je zato, da išče dramatične situacije, v življenju pa ne stremimo nujno k temu, da je vse harmonično, a iščemo uravnoteženost, zdravo jedro, ki ga liki ne potrebujejo.

Hamlet je ena najpogosteje uprizorjenih dram na svetu. Je za igralca zato naslovna vloga še toliko večji izziv, ker se ne želite ponavljati s prejšnjimi uprizoritvami?
Največja past, na katero vsi naletimo pri uprizarjanju takšnega teksta, je, da se ulovimo v domneve, ki jih imamo v glavi, kaj Hamlet je in kako naj bi se ga uprizarjalo. Je odlično napisan tekst, ki nosi paleto najrazličnejših stvari. Pomembno je, da ga pravilno in intenzivno preberemo z današnjega zornega kota.

Kako bo vaša uprizoritev Hamleta odgovarjala na izzive našega časa?
Žanina Mirčevska, ki je naredila adaptacijo, je zelo dobro poudarila stvari, ki govorijo o današnjem človeku in stiski, v kakršni se znajdemo. Postavljeni smo pred veliko vprašanje odgovornosti za vsa svoja dejanja in pred zagato, da imamo informacije o večini dogajanj okoli nas, a smo vedno v razkoraku s tem, ali bomo intervenirali, kaj res izvedli, šli v določenih stvareh, tudi v samem izrekanju, do konca. Ali pa bomo le ostali varno zleknjeni v svojem varnem, majhnem intimnem krogu ali domovanju in bomo vse le opazovali.

Uprizoritev prihaja v času, ko je Slovenija v primežu množične vstaje. Menite, da tudi zato, ker je v tej državi, kot bi rekel Hamlet, nekaj gnilega?
Da. Čar takega dela je, da v tekstih vedno prepoznavamo stične točke s sedanjostjo. Pri Hamletu pa določeni stavki padejo prav črno na belo, kot mama na ata. Recimo stavki: Lopovi smo vsi; Nikomur ne verjemi; Nekaj je gnilega v danski državi; Svet se maje, jaz pa rojen da mu ravnam tečaje; Misel, zgani se! Mislim, da je vsak posameznik poklican na odgovornost; da je tudi on rojen zato, da malo uravna magnetne silnice sveta in zravna tečaje teh gnilih vrat.

Opažate pri protestnikih, ki so v zadnjem mesecu na ulicah, da imajo pogum, ki ga Hamlet nima?
Seveda imajo pogum. Tudi v drami Hamlet so, ko se Laert vrne iz Pariza in izve za smrt svojega očeta, za njim množice ljudi, ki vpijejo gesla proti trenutni situaciji. Klavdij, Hamlet, Laert vsak ima svoje privržence. Ljudje so na Hamletovi strani, on pa je zaradi psihičnega stanja in dvanajstletne odsotnosti iz države postavljen v situacijo, kjer se mora soočiti s situacijo, v katero je njegov oče pripeljal državo. Hamlet je ambiciozen, domišljav, stremuški in maščevalen tip človeka, ki pričakuje, da bi bil lahko on tisti, ki bo na prestolu. Pa ni, saj je med njegove želje in cilje stopil Klavdij, ki se je poleg tega, da je postal kralj, še poročil z njegovo materjo.

Hamlet ima ogromno materiala za svoje maščevanje. Žanina in režiser Eduard Miler sta super osmislila lik duha, ki je tudi Hamletov alter ego oziroma glas, ki kljuva, kljuva, kljuva. Da bi začel delovati, potrebuješ male signale in vzgibe. V tebi se razrašča črv, ki rije po tebi in potem pač želiš izvesti akcijo. Mislim, da Hamlet ni nekdo, ki ni aktivna oseba, a ga razmišljanje, misel pri delovanju, ves čas ustavlja. Sprašuje se, kaj bo, če bo. Spremlja ga konstantni dvom in možnost, da stvar pogleda s te ali one strani, ki je prejšnji povsem nasprotna in podre vse, kar je mislil pred eno sekundo. Od tu izhaja njegova neodločnost, iskanje nenehnih izgovorov, zakaj zdaj še ni pravi trenutek, da nekaj naredim, ker morda rabim še nek večji dokaz ali možnost, priložnost, da nekaj izvedem drugače. Morda lahko Klavdija ubijem, ne ko moli, ampak ko bo na moji mami.

Ste bili na kakšnem izmed zadnjih protestov?
Da, na enem sem bil službeno. Množične stvari me totalno ganejo. Mnogi ventili v telesu se samodejno odprejo in v takih trenutkih sem zelo emotiven. Znotraj množice smo snemali nekaj scen iz filma Inferno Vinka Möderndorferja. Neslužbeno sem bil na protestu v petek 21. 12. Prej ne. Ne da nisem zbral poguma, le časa ni bilo.

Kako je bilo igrati borca za delavske pravice, pomešan med ljudi, ki to zares počnejo na protestu?
V filmu igram Mareta, ki ima dva otroka, ženo, oba sva brez službe. Ona umre zelo tragično, saj se zažge v stanovanju sredi deložacije. Moj lik se bori do zadnjega, želi si najti delo, da bi preživeli, pogreza se, otroka, ki sta stara štiri in pet let, vlači s sabo, ne ve,  kako bi jima povedal, da mamice ni več... Demonstracije so prišle prav, da smo imeli množico, znotraj katere sem eden izmed demonstrantov. V totalni stiski se v tistem vrvežu zaupam prijatelju, medtem pa se otroka izgubita, jaz pa ju nato besno iščem. Bila je izjemna izkušnja. Množica te sili, da je vse bolj dokumentarno. Tudi če bi pretirano igral, te v taki situaciji drugi jemljejo takšnega, kot si in sprejmejo, da se to resnično dogaja. Ko sem vpil Marko, Andrejka so ljudje prihajali k meni in mi svetovali, naj grem na oder in tam povem na mikrofon. Ker smo sceno ponavljali, ljudi pa sem odrival, da pridem do odra, so postali nestrpni in govorili, da sem provokator in da hočem, da se stepejo. To povsem razumem.

Lahko umetnost v času krize odgovarja na temeljna družbena vprašanja?
Prepričan sem, da lahko in je pomembno, da odgovarja nanje; da jih sproža, poudarja. Vinko je napisal scenarij pred petimi leti, ampak zdaj se film dogaja pred našimi očmi.

Kaj je po vašem mnenju ta hip zaradi vsesplošnega varčevanja največja težava v sferi kulture?
Vsesplošno razpihovanje in govorjenje, da smo v popolni krizi, da moramo varčevati do zadnjega, da smo na dnu. Saj smo res, ampak ta vlada ustvarja atmosfero strahu in zdi se mi, da z vsem krčenjem privede samo do tega, da si ljudje upajo vedno manj. Bojijo se posledic, zato nič ne rečejo, rečemo in to se mi zdi grozno. Vrednost umetnosti in kulturnega udejstvovanja je, da si upa svobodno delati stvari in v takih časih se še toliko bolj ne sme ustavljati. Katastrofalno je, da se vse finančno krči ne le v kulturi, ampak tudi v šolstvu, zdravstvu. Pri nekaterih stvareh, ki so bile zelo dobro organizirane, se vračamo ne vem koliko let nazaj. To, kar hočejo zdaj narediti z normativi v vrtcih, da si nekateri župani dovolijo izjavljati, da je vrtec hotel z ne vem koliko zvezdicami, to so preprosto nebuloze. Namesto, da bi se ukvarjali s tem, koga sprejemamo na vzgojiteljske šole in pedagoške fakultete, se ukvarjamo le s formalnimi stvarmi, koliko otrok naj bo v skupini. Povečevati obveznosti učiteljem se mi zdi nedopustno. To so ljudje, ki so z našimi otroki v največji bližini pol dneva in jim na vse kriplje poskušajo posredovati svet na dlani, jim nekaj dati. To terja veliko napora, energije in angažmaja. Družba pa jih ne spoštuje več dovolj in to je katastrofa.

Nastopate tako v Drami kot manjših neodvisnih gledaliških projektih. Je igranje zunaj institucij za igralca izziv?
Jaz dolgo časa nisem nič oziroma le malo delal zunaj Drame. Via negativa z Bojanom Jablanovcem je bila pred desetimi leti prvi zunanji projekt. Tega nisem nikoli namenoma iskal, a se je zgodilo samo od sebe. Enkrat sem nastopal v Gleju v režiji Ivane Djilas, leta 2003 pa sem prvič delal z Ivico Buljanom v Mini teatru in sodelovanje še vedno poteka. V matični hiši delam veliko. Imam pa k sreči tudi veliko priložnosti za snemanja. Stvari gredo same od sebe po neki poti, s katero sem zelo zadovoljen. 

Nikoli niste delali v komercialnih gledališčih, kjer se zabava na prvo žogo. Zakaj?
Predvsem ker nimam časa. Kdaj pa bi igral vse te ponovitve. Moram tudi priznati, da nisem bil nikoli povabljen. V Drami imam toliko zanimivega dela, da to komaj kombiniram z vsem, kar že imam meni zanimivega izven gledališča.  Nimam pa predsodkov do tega, vse se vedno  začne in konča pri: kako, kaj in s kom.

Kakšna razlika je med delom na velikem odru in v bolj intimnih uprizoritvah?
Največja razlika je v tem, kakšni smo, kakšni so ljudje, s katerimi delamo in kako režiserji, ki so največji motor projekta, zastavijo stvar. Na velikem odru moraš biti glasnejši, da te slišijo v zadnjo vrsto, ampak to so tehnične stvari. Pri samem pristopu k delu pa deluješ na določen način v manjši ali večji ekipi. So igralci, ki recimo dlje časa nalagajo stvari v sebi in potem izvedejo določeno stvar, eni takoj na začetku pokažejo, eni se, kot mi rečemo, vržejo noter in nekaj naredijo kar na pamet.

Kakšen tip igralca ste vi?
Jaz sem med temi, ki se včasih kar vržejo notri (smeh). Ravno zato je užitek biti v različnih ekipah, da se mreže sodelovanj vedno na novo vzpostavijo. Z isto osebo imaš vedno podoben dialog. A je užitek, ko greš z eno osebo več krogov, narediš določeno stvar in se hkrati nikoli ne vrneš na točko nič. S komer si že delal, pri naslednji predstavi le nadaljuješ, kjer si končal pri prejšnji.

Obstaja soigralec, s katerim se niste mogli ujeti?
Ne.

Kaj pa režiser?
Tudi ne.

Kdo je vaš najljubši soigralec ali režiser?
Ne morem povedati. Tudi jaz bi bil užaljen, če me kdo ne bi naštel.

Seks in golota znotraj galerij in gledališč je gesta, ki preizprašuje pozicijo umetniške institucije in njene zaprtosti, pa tudi družbo, v kateri živimo. Ali to v našem prostoru sploh šokira oziroma je to sploh funkcija te geste?
Mislim, da ne šokira, tudi ni funkcija te geste, da šokira. Enostavno doda neko dodano vrednost. Določenemu prizoru, podobi. Jaz za svoja slačenja do zdaj mislim, da so vsa imela podlago in da so učinkovala zelo dobro. Se mi pa zdi, da imajo z goloto vedno več problemov tisti, ki tega ne vidijo. Če se o nečem le govori, si predstavljaš drugače in ne veš, zakaj se to dela, ker tega nisi videl. Kaj se spodobi in kaj ne, je malomeščanska pozicija. Upam, da naša družba ne bo šla v smer, kjer bi cenzura postajala vedno močnejša. Če se to zgodi, bodo tovrstna udejstvovanja še toliko pomembnejša. V končni fazi je golota svoboda. Spomnim se naslovnic revij iz konca sedemdesetih, kjer telesa niso imela diktata našminkanosti, popolnosti, zdizajniranosti, ampak je bilo tam prisotno svobodno, razpuščeno, aktivno, naravno golo telo. In je bilo to nekaj popolnoma vsakdanjega. Človek se vpraša, kam smo prišli.

Smo zdaj torej v bolj konzervativni družbi? Se to odraža pri reakciji občinstva na goloto?
Po odzivih sodeč ljudje s tem nimajo problemov. Mogoče kdaj, ampak to je njihova pravica. Od publike ne zahtevam, da vsi mislijo enako in imajo radi naše predstave. Petdeset odstotkov možnosti je, da bodo na naši strani, petdeset da ne. Čudno bi bilo delati predstavo, ki bi bila vsem všeč, to je nemogoče, ker smo različni. Super je, če so odzivi izjemni, a je predvsem treba iskati iskrenost pri sebi in ljudeh znotraj ekipe. Ta iskrenost vedno najde svojega naslovnika, svojega gledalca in poslušalca.

Obstaja na odru kaj, kar ne bi nikoli počeli? Ali ste poskusili že vse?
Definitivno nisem, ampak mislim, da vsega ni treba poizkusiti. Tako tudi nikoli nisem imel seznama vlog, ki bi jih želel igrati. S tem se soočiš, ko pride pred tebe. Verjetno so igralci, ki bi radi igrali prav Hamleta, jaz pa si tega nikoli nisem želel. Zdaj, ko je to pred mano, pa me zelo veseli, da sem dobil to priložnost, zanjo sem hvaležen in mi predstavlja izziv.

Ta hip v Drami igrate šest različnih vlog, med drugim tudi predstavo MandićStroj, kjer skozi svoje telo poženete skoraj vse pretekle vloge. Imate težave s prehajanjem iz vloge v vlogo?
V MandićStroju težav pri prehodih nimam, ker je predstava delana prav na njih in so vsi naštudirani in obrtniško opravljeni. Več težav je, ko si tik pred premiero, ko se poglabljaš v materijo, ki te takrat spremlja ves dan, hkrati pa igraš druge predstave. Seveda tistih vlog ne izgubiš, saj te določa vse, od kostumov, situacij do partnerjev in zgodb. A vseeno nehote nalepiš vlogi poteze iz tiste, ki jo še študiraš. Včasih je to dobro, ker z vsako novo vlogo stara zraste, dobi nova znanja in izkušnje. Včasih pa si malo v krčih, se iščeš. Jo izvedeš, a v sebi čutiš, da ni čisto tako, kot je bilo ali pa ni odigrano iz pravih vzgibov.

Veliko delate tudi v tujini, predvsem pri nanizankah in v filmih. Zakaj se odločate za te projekte?
Ker imamo igralci radi film in snemanje.

Bolj kot gledališče?
Drugače kot gledališče. Ker v Sloveniji manj snemamo, je nemogoče, da bi igralec živel le od filmov, saj je tudi vlog premalo. V gledališču urimo atletske sposobnosti, smo v nenehni kondiciji. Pri filmu pa te izkušnje uporabiš. 

So snemanja v tujini drugačna od naših?
Snemanja se razlikujejo predvsem po tem, koliko denarja ima kakšen film. Pa tudi od tega, kako hitro se dela. Odvisno je od režiserja in ekipe. Eni snemajo hitro, drugi ne. Zdi pa se mi, kot da bi imela vsaka filmska ekipa določen profil ljudi v posameznih sektorjih. Kot da so si na zunaj in po karakterju podobni in te tako spomnijo na tvoje domače.

Ste v tujini obsojeni na vloge vzhodnoevropskih negativcev ali je mogoče navkljub jezikovnim oviram dobiti tudi druge vloge?
Letos sem imel to možnost pri filmu Gold Thomasa Arslana, saj igram potomca staršev iz Avstro-Ogrske, ki sta se izselila v Ameriko. Zaželeno je bilo, da imam čim manj naglasa oziroma da vsaj ni slovanski. Upam, da mi je to uspelo.  A to je sreča, da mi je nekdo zaupal.

Za svoje delo ste že zgodaj začeli prejemati nagrade. Je to lahko tudi obremenitev?
Nagrade ti godijo. So pa tudi velika odgovornost. Nehote misliš, da jo moraš upravičiti ne le za nazaj, ampak tudi za naprej. Občutek imaš, da moraš pokazati da si jo res zaslužiš. Super bi bilo pri vsakem projektu, ki ga delaš na novo, odmisliti vse, kar so ti naložili do zdaj. Da si enostavno rečeš, če bo propad, bo pa propad. Vsakič moraš biti pripravljen propasti in delati slabo, da lahko nekaj nastane. Je pa to včasih težko, ker te je strah, ali boš dobro naredil in upravičil, da so ti dali tako vlogo. Pogosto rečemo, da moramo biti igralci nepopisan list papirja.

To je verjetno težko?
Včasih sem mislil, da moram vsakič delati nekaj novega, drugače kot do zdaj. V tem primeru hočeš porezati velik del sebe. Nekatere moje prejšnje vloge so v bistvu različne permutacije Hamleta: Platonov, Leone... Najprej sem mislil, da mora biti Hamlet nekaj drugega, ne na primer živčna razvalina. Potem pa sem si rekel ne. Pri zadnji predstavi, Glembajevih, sem  z Leoneom prišel do neke točke. In na tej točki je treba začeti Hamleta oziroma naslednjo vlogo. Kakršen je Leone na koncu, je Hamlet na začetku. To je ta čistina papirja, ki jo  omogoča tudi prepričevanje samega sebe, da ne bo nič narobe, če sem kdaj čisto brez veze, da mi kdaj enostavno ne uspe.

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.