Šport
661 ogledov

Drakšič in nekdanji trener ne komunicirata

Rok Drakšič EPA
Slovenski judoist o podrobnostih za zdaj molči.

Eden najboljših slovenskih judoistov vseh časov, Rok Drakšič, je v letu 2018 prevzel delo trenerja pri ljubljanskem Bežigradu. Sam pravi, da je na tekmovanjih pritisk ob blazini prav tako velik kot na njej.

"Zelo podobno je z napetostjo in pritiskom za tekmovalca in trenerja," pravi 31-letni Drakšič, dolgoletni varovanec Marjana Fabjana pri celjskem Sankakuju. Zorni kot trenerja pa je še bolj izpostavljen, saj še bolje vidi, kaj bi bilo treba med borbo spremeniti, kot to vidi tekmovalec sam.

Vloga trenerja ob blazini je tudi za Drakšiča še nova, a po številnih nastopih in uspehih, v karieri je na evropskih prvenstvih osvojil šest kolajn, leta 2013 tudi zlato, se je nabralo dovolj izkušenj, da lahko brez večjih težav vodi svoje varovance z roba tekmovališča.

"Pred tekmo se dogovoriš stvari s tekmovalcem, veš pa, da se taktika lahko spremeni. Kot trener se odzoveš in tekmovalcu sporočiš, kaj je treba popraviti," razlaga športnik iz Žalca.

Del taktike pa tekmovalci in trenerji pripravijo že med letom. "Tekmovalci se dobro poznajo, zato vsak od njih na skupnih pripravah ne pokaže katere od tehnik ter jo skuša uporabiti kot presenečenje. Najboljši tekmovalci pa se po dolgih letih vendarle dobro poznajo, morda predobro, in potem odločajo malenkosti. To se je na SP zgodilo Adrianu Gombocu v dvoboju z Izraelcem Talom Flickerjem."

Rok Drakšič | Avtor: Stanko Gruden/STA Stanko Gruden/STA

Ob Gombocu je Drakšič na SP spremljal še Kajo Kajzer, Andrejo Leški in Martina Hojaka. Gre za mlado ekipo, ki ima priložnost za uspeh čez šest let na olimpijskih igrah v Parizu, Leškijeva in Gomboc že v Tokiu 2020.

"Vsi imajo veliko prostora za napredek. A to pot je treba prehoditi in za to potrebujejo čas. Važno je, da imajo rezerve in da ne stagnirajo, saj že zdaj napredujejo," še razmišlja nekdanji slovenski olimpijec, ki skuša v Ljubljano prenesti predvsem svoje dolgoletne treninge v Celju in pridobljene izkušnje.

Tudi Drakšič na treningih s svojimi varovanci še vedno sparira. "Prav v sparingu najbolj opaziš napake in jih lahko popraviš." In prav zaradi dela z veliko ekipo Drakšiču zmanjkuje časa, da bi se tudi sam še pripravil za katero od tekmovanj.

"Imel sem načrt za nastop v novembru, a sem si poškodoval koleno. Najprej moram na pregled, potem pa bomo videli, ali bom potoval v Senegal ali ne. Želja po tekmovanjih še vedno obstaja, tudi tukaj na prvenstvu, ko na blazini spet vidiš tekmovalce, s katerimi si se že boril in jih premagoval. A pravega časa za pripravo ni, saj sem v prvi vrsti zdaj trener in skrbim za svoje tekmovalce."

Zanimiva je tudi pot tekmovalca iz celjskega Sankakuja v Ljubljano. Dolgo se je ugibalo, ali bo ostal v Celju v vlogi tekmovalca ali trenerja, govorilo se je tudi o odhodu v Slovensko Bistrico in Maribor, pot pa ga je zanesla v Ljubljano.

"V Sloveniji primanjkuje trenerjev, zato sem imel na mizi več ponudb. Težko sem se odločil, a najbolj primerna se mi je zdela ta pri Bežigradu. Tukaj sem videl priložnost, da napredujem sam in da delam z dobrimi tekmovalci. To je bil tudi velik izziv. Nato je k nam prišel še Adrian Gomboc."

Povsem brez zamere pa s starim klubom očitno ni šlo, saj Drakšič priznava, da z nekdanjim trenerjem Fabjanom trenutno ne komunicirata. O ozadju sicer molči, za pravo sliko pa bi bilo treba slišati dve zgodbi.

mihael žgank Mihael Žgank Šport Razloga za menjavo državljanstva ne skriva
Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.