Šport > Košarka
84 ogledov

"Pustimo Sagadina, da uživa v pokoju"

kanal a Anže Petkovšek
Nekdanji slovenski vrhunski košarkar Marko Milič v intervjuju za zurnal24.si o prihodnosti slovenske košarke, krizi v Union Olimpiji, Zmagu Sagadinu ter težko pričakovani navezi Goran Dragić/Luka Dončić.

V zadnjem obdobju smo slišali kar nekaj črnih napovedi o prihodnosti slovenske košarke. Kako vi ocenjujete stanje na reprezentačni in klubski ravni?
Nahajamo se v odličnem trenutku za slovensko košarko. Govorim predvsem o reprezentančni košarki, na klubski ravni je veliko težav. Vse mlade košarkarske reprezentance se uvrščajo na prvenstva A divizije. Članska reprezentanca se je uvrstila na evropsko prvenstvo. Tudi dekleta so se premierno uvrstila na EP ter dokazala, da so dobra ekipa in da imajo veliko srce. Obetajo se nam zanimive zgodbe, ne samo na športnem področju, ampak tudi na drugih. V reprezentanco prihaja Luka Dončić, za katerega vemo, da je najboljši mlad igralec na svetu.

Z Lukom Dončićem bo Slovenija dobila še enega vrhunskega, a mladega in neizkušenega igralca?
Osebnostno in medijsko je še nepopisan list, glede na to, da so ga do 18. leta držali v ozadju, da ne bi naredil ali rekel kakšne neumnosti. V Madridu imajo takšna pravila, kar niti ni slabo.

Gre na nek način za dobro naložbo?
Zagotovo dobra naložba. Pri 15, 16 letih, ko prideš do denarja in igraš pred takšnim občinstvom, te lahko vzdušje hitro ponese, izjaviš kakšno neumnost, ki te potem spremlja tudi v starejših letih. Glede na to, da človek takrat še ni izgrajena osebnost, lahko pa že resno igra košarko, je šlo za pametno odločitev.

Vi ste se zelo zgodaj odločili za selitev v ligo NBA (20 let). Ali kdaj obžalujete svojo odločitev? Bi lahko iztržili več, če bi še nekaj let ostali v Tivoliju?
Prav sem se odločil. Če bi vse potekalo idealno in bi se pod vodstvom Zmaga Sagadina še nekaj let razvijal v Tivoliju, bi morda postal boljši igralec. Kaj pa če bi se poškodoval? Kaj pa, če me ne bi nikoli več poklicali? Jaz sem bil prvi v Sloveniji. Pred mano ni bilo podobne zgodbe, da bi se lahko zgledoval po njej. Želja po igranju v ligi NBA je bila zelo velika, zato sem sprejel takšno odločitev. Ni mi žal. To je bila lepa izkušnja, čeprav nisem igral toliko, kot sem si želel. Potem je tu poslovni vidik. Ne gre le za to, kaj se dogaja na igrišču, ampak pogodbe, višina honorarja, agencije... Gre za bistveno večje kolesje, kot sem si jaz, nek naivnež iz Kranja, predstavljal. S selitvijo v NBA sem tudi izpolnil otroške sanje. Lahko bi bil pameten, kaj bi bilo, če bi bilo, ampak po drugi strani bi bilo lahko precej slabše in bi NBA tekme spremljal samo na televiziji.

Če se vrneva domov, pomisleke glede prihodnosti slovenske reprezentance sta javno delila tako Zmago Sagadin kot Jaka Daneu. Sagadin celo pravi, da je prihodnost slaba in kilava, ker ne ustvarjamo novih igralcev. Kakšen je vaš pogled na to?
Talenti v fizičnem, gibalnem in tehničnem smislu so skoraj tako dobri kot v naših letih. Treba se je zamisliti nad delom trenerjev. Trenerstvo ni le služba, ampak način živjenja. Tudi igralcem je treba vcepiti miselnost, da ni nič podarjeno. Če se je pojavil na treningu in ima dva metra ter mehko roko, še ne pomeni, da bo igral za reprezentanco ali Olimpijo. Talente imamo, a treba je trdo delati. Na žalost ne verjamejo v naš razvojni sistem in se zelo mladi podajajo v Španijo, Srbijo in tako naprej. S košarkarskega vidika to sicer ni narobe, saj imajo tudi drugje dobre trenerje. Reprezentanca ni na slabšem, ker nam naredijo dobre igralce, a za fante je težko. Treninge imajo zjutraj in zvečer, vmes so ogromno sami. Po svetu se dogajajo raznorazne reči v internatih, kjer so prepuščeni sami sebi. Meni ni bilo lahko, ko sem bil star 25 let, če pa greš v tujino pri 14, 15 letih... to se mi zdi malce vprašljivo. Upam, da bodo trenerji resneje zagrabili produkcijo igralcev in ne bodo lovili le rezultata. Ne rečem, da ni pomembno, ali si drugi ali sedmi, ampak če pustiš za seboj igralca, kot je Goran Dragić, ki je prišel iz Ilirije, si naredil ogromno za slovensko košarko in za naslednje generacije. Vse skupaj je zelo kompleksno.

Slovenska košarkarska reprezentanca je po dolgem času igrala kvalifikacije za nastop na EuroBasketu 2017 in dosegla popoln izkupiček šestih zmag (6-0). Ali bi to lahko pozitivno vplivalo na razplet letošnjega EP?
Škodilo zagotovo ne bo. Fantje so se bolje spoznali in postali še boljša ekipa. Nič ni bilo podarjeno. Ni se zamenjala generacija in bi novi igralci, če rečem v narekovajih, nezasluženo prišli na prvenstvo. To so si izborili sami.

Goran Dragić se po koncu prvenstva poslavlja od reprezentančnega dres. Kaj to pomeni za našo reprezentanco?
Zaenkrat tega ne bi poudarjal. Kaj pa vemo, kaj se bo zgodilo? Morda nas zajame evforija in naredimo tako dober rezultat, da bodo fantje še leta in leta igrali za reprezentanco. Lahko pa se ekipa skrega že na začetku priprav. Ta vprašanja pustimo za kasneje. Prva stvar, ki se je lahko veselimo, je evropsko prvenstvo. Potem bomo videli. 

Mislite, da bi si lahko premislil?
Če bo vzdušje takšno, kot je bilo, in nam uspe narediti resnično dober rezultat, noben igralec, ne glede na kariero, utrujenost ali pogodbe, ne bo prekinil tega občutka pripadnosti reprezentanci.

Pa menite, da bo Luka Dončić zadostna protiutež ob izgubi takšnega zvezdnika, kot je Dragić?
Zelo sem optimističen. Oba sta velika zvezdnika in dobra individualista. Bolj kot to pa je pomembno, da nimata velikega ega. Prej razmišljata o drugih. Podajata, skačeta, igrata obrambo. Njuna igra pride zelo do izraza. Ob njima imamo nekaj fantov, ki so odigrali odlične sezone, kot so Murić, Vidmar in tako naprej, obenem pa imamo nekaj fantov, kot na primer Blažič, ki so malo po krivici ostali v ozadju. Ti igralci bodo eksplodirali, ker bodo imeli toliko energije in bodo želeli na velikem odru pokazati, da so nezasluženo sedeli. Če bo zmes delovala, se lahko naredi rezultat, o katerem že dolgo sanjamo.

Slovenija je košarkarska država, a vendar so na velikih tekmovanjih v zadnjem obdobju blesteli predvsem rokometaši in odbojkarji. Zakaj (še) nimamo kolajne z velikih košarkarskih tekmovanj?
Mi nimamo takšnega nabora kot velike države. Če pri nas manjkata dva, trije, pet igralcev, vse odpove. Vse se podre. Velikokrat je bilo nepravično do Dragića ali drugih fantov, ki so za reprezentanco žrtvovali celo poletje, pa se jih je metalo v en koš, ker na koncu ni bilo rezultata. In ne po Dragićevi krivdi. Rokomet in odbojka nam lahko vlivata veliko optimizma. Vedno so govorili, da smo Slovenci čudaki; alpinizem, kolesarstvo še gre, ekipni športi pa ne. Ne želim žaliti, ampak odbojkarji in rokometaši so naredili največje rezultate takrat, ko smo najmanj pričakovali. Ko niso čutili pritiska.

Je pri košarki pritisk večji?
Vedno te sprašujejo, ali boste osvojili medaljo. Fantje so dokazali, da so pogumni, pa vendar lahko obstaneš v manjšem krču, če ti nekdo vseskozi drži nož ob vratu in ti govori, da mirno dihaj. Morda se bo zdaj, ko se to najmanj pričakuje, spisala kakšna podobna zgodba kot v drugih kolektivnih športih.

Kriza slovenske klubske košarke se najočitneje kaže v Olimpiji. Kakšen komentar na klub, kjer ste se izoblikovali v enega najboljših slovenskih košarkarjev?
Žal mi je za to. Upam, da se stvar čim prej razreši in se Olimpija ponovno dvigne. Vsi poudarjajo denar in igralce, jaz pa želim, da se znova poistovetijo s svojim okoljem. Da se gledalci vrnejo na tekme, ne pa da Green Dragonse pošljemo pod strop kot nekakšne netopirje. Treba jih je postaviti v prvo vrsto. Oni so srce kluba. Morali bodo zadržati igralce, da se lahko fantje poistovetijo z ekipo, ne pa da je to avtobusna postaja, kjer sploh ne vemo, kdo je kdo. Tudi meni je hudo. Ko smo mi igrali, sem bil povsem prenizek za centra, Zupan je bil gluh in Močnik, ki je bil pol metra manjši od naslednjega organizatorja igre. Pa smo se kljub temu borili in na terenu pustili srce. Nismo bili najboljši, a nas je občinstvo vzelo za svoje. To je eden od receptov, ki ga ne gre podcenjevati.

Neločljivo povezan z Olimpijo je seveda Zmago Sagadin. Ali menite, da bi njegova vrnitev pomenila revolucijo v ljubljanskem klubu?
On je najbolj ikoničen in najtrofejnejši slovenski trener. Dve desetletji je bil v vrhu. Ko se pojavijo težave, se vedno nostalgično spominjamo tistih z dobrimi rezultati. Treba pa se je zavedati, Zmago pred 20 leti, pa ne gre za znanje, ampak energijo, zavzetost, žar, je bil vrhunski. Ali to še vedno ima ali nima, je vprašanje. V krizi se vedno spomnimo lepih trenutkov, potem pa se to pozabi. Zmago je naredil svoje. 20 let je bil vrhunski trener, osvojil je 25 lovorik, nas je naredil v vrhunske igralce. Naj še on malo uživa v pokoju.

 
Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.