Šport > Nogomet
11367 ogledov

Aleksandra Česen. "Oh, ženska, pa še blond, se je morda izgubila?"

aleksandra česen nogometna sodnica
1/10
Osebni arhiv
Nogomet že dolgo ni več izključno v moški domeni. Dokaz je slovenska nogometna sodnica Aleksandra Česen.

Aleksandra Česen je ena od samo dveh mednarodnih nogometnih sodnic v Sloveniji. Gre za prestižni naziv, ga ima poleg nje pri nas le še Tanja Subotič. Ljubezen do nogometa je v Aleksandri vzklila že v ranem otroštvu. Ob podpori nogometne družine se je preizkusila na različnih ravneh nogometnega udejstvovanja in poslanstvo našla v sojenju.

Pri delu, ki ga opravlja z velikim zanosom, jo odlikujejo poštenost, profesionalnost in korektnost, predvsem pa navdih črpa iz neizmerne ljubezni od najpomembnejše postranske dejavnosti na svetu.

"V Sloveniji sva dve mednarodni sodnici. Tanja je na Fifini listi že od leta 2005, jaz pa sem se ji pridružila leta 2014. Midve sva glavni sodnici, potem pa so tu še mednarodne pomočnice. Po celotni Sloveniji je aktivnih nekje do 30 sodnic. Število se prej zmanjšuje kot povečuje, saj ženske še vedno težje ostanejo v tem poslu, čeprav je situacija boljša kot pred leti, ko sem še sama igrala nogomet. V tem sploh ni primejave, zato verjamem, da smo na dobri poti, da bo deklet vedno več," uvodoma pove simpatična sogovornica.

aleksandra česen nogometna sodnica | Avtor: Osebni arhiv Osebni arhiv

Kaj pomeni naziv mednarodna sodnica?
To je najvišji čin, ki ga lahko dobi nogometni sodnik. V Sloveniji, denimo, republiški sodniki sodijo od tretje do prve lige. Najvišji nivo je seveda prva liga, kjer delajo izbrani in elitni sodniki. Največja nagrada za sodnika je, da te predlagajo za Fifino listo. Če si sprejet, pridobiš najvišji čin, kar ga lahko sodnik dobi. Bistvo je v tem, da lahko sodim izven naših meja pod okriljem Uefe. Uefa spada pod Fifo, tako da kot Uefina sodnica lahko sodim tudi na svetovnih prvenstvih. V tem poslu pridobivam ogromno novih izkušenj in poznanstev. Konec koncev pri svojemu delu stremiš k takšnemu priznanju. Zelo sem bila vesela in še vedno mi je v čast zastopati Slovenijo.

Kako pa sploh postaneš mednarodni sodnik?
Pri moških je pot precej težja, ker je konkurenca tako huda. Fantje se morajo kar žrtvovati. Nogomet je še vedno moški svet. Moraš biti res izjemen. Slovenija ima res zelo dobro sodniško organizacijo, od NZS do ZNSS. Delamo v dobrobit sodnikov in v njih vlagamo veliko truda. Marsikatera večja država temu ne posveča toliko pozornosti. Tudi dekleta moramo vložiti enako truda kot fantje, a ker je konkurence manj, je morda lažje. Še vedno je treba zadostiti določenim kriterijem. Sodnik moraš biti določen čas, soditi moraš toliko in toliko tekem na najvišjem nivoju. Trikrat letno moraš na fizično testiranje, treba se je udeleževati seminarjev ter opraviti vsa fizična in psihična testiranja.

Kot ste sami dejali, je nogomet še vedno moški svet. Od kje izvira vaša ljubezen do tega športa?
Oče je bil v nogometu aktiven od malih nog, jaz pa sem z njim hodila na tekme. Bil je trener in predsednik lokalnega kluba. Ko sem bila stara 12, 13 let, sem si želela igrati. Ker s fanti na dolgi rok ne bi šlo, mi je oče rekel, da si lahko poiščem ekipo in nas bo zastopal kot trener. Leta 1999 smo ustanovile ekipo in se leta 2000 pridružile prvi ligi. Naslednjih osem let smo aktivno igrale nogomet.

Torej ste ekipo sestavile na povsem neformalen način?
Povsem prijateljsko in na lokalni ravni. Povezala nas je dobra družba in šport. Fizično smo bile dobro pripravljene. Osem let sem igrala, bila sem tudi članica reprezentance, nato pa sem se preizkusila še v drugih vlogah.

aleksandra česen nogometna sodnica | Avtor: Osebni arhiv Osebni arhiv
Ali ste sanjali o tem, da bi postali profesionalna igralka?
Seveda. Vedno si želiš, da bi bil na najvišjem nivoju. Tako kot sodnica kot tudi igralka. Toda v Sloveniji je to težko, ni pa nemogoče. Nekatera dekleta so se super prodala izven naših meja, ampak v tistem času je bilo ponudb zelo malo. Če sem iskrena, sem bila nekje v zlati sredini, tudi nisem preveč izstopala. Želja je bila, a realnost je nekaj drugega.

Nogomet ste igrali, nato trenirali, zdaj imate v rokah sodniško piščalko. Katera vloga vas najbolj izpopolnjuje?
Sojenje. V tem sem že toliko časa, da si ne predstavljam življenja brez. Seveda je veliko odrekanja, a tukaj nismo zaradi denarja. Vsi sodniki smo v tem zaradi veselja, ker drugače se nam ne bi obrestovalo. Kot sodnica se počutim odlično. Sem pa zelo uživala tudi v vlogi igralke. Ko sem postala sodnica, sem zelo pogrešala, da je morala žoga mimo mene. Včasih bi kar malo vskočila v igro. A sojenje je na prvem mestu.

Kot igralka ste imeli določen odnos s sodniki, kako se je odnos do sojenja spremenil, ko ste prestopili na drugo stran?
Kot igralka sem bila zelo naporna, veliko sem govorila. Sodila nam je tudi Tanja (Subotič, op. a.) in sva se sporekli. Danes se temu smejiva. In z drugimi kolegi tudi. Skupaj se šalimo, kako sem bila sitna. Ko so se vloge zamenjale, sem dobila povsem drug pogled. Po eni strani mi je všeč, da sem bila takšna, ker zdaj lažje razumem igralce. Na igrišču so ljudje velikokrat drugačni kot zasebno. A mora obstajati meja. V žaru borbe se marsikaj izreče, malo mora biti oproščeno. Vsakemu, ki je igral, je lažje. Težko razumem, da nekdo ni igral, pa potem sodi.

Fizična priprava je eno, kako pa je s psihologijo? Ali se izobražujete, kako ohraniti mirno kri, ostati nepristranski?
Na splošno nas svarijo pred tem. Igralci svetovnega kova se na treningih učijo padcev in trikov. Učijo se tudi reakcij in klubi to podpirajo. Jaz to razumem. Sodnike pa posledično svarijo pred takšnimi primeri. Veliko se pogovarjamo o tem, kako reagirati. Jaz osebno se nikoli nisem posvetovala s terapevti, ne rečem pa, da se tega nihče ne poslužuje. Zveza nam vedno stoji ob strani, kar se mi zdi pravilno. Veliko je odvisno od posameznika. Če psihološko nisi močan, nisi za ta posel.

aleksandra česen nogometna sodnica | Avtor: Osebni arhiv Osebni arhiv
Kako ste doživeli debitantski nastop v sodniški vlogi?
Prvo tekmo sem doživela zelo slabo. Dobila sem grenak priokus. Izrečenih je bilo ogromno stvari, katerih res nisem pričakovala. Pomislila sem, da tega ne želim početi, nato pa sem si rekla 'vedela si, v kaj se spuščaš'. Vse sem usmerila v to, da bom fizično in psihološko trdna. Tudi zato punc ni prav veliko, ker nas hitreje kaj prizadene.

Ali ste bili kdaj tarča šikaniranja?
Težave sem imela samo z gledalci, z igralci nikoli. Z leti sem dobila trdo kožo. Sodnik je avtomatsko tarča. Tudi če ekipa ni izkoristila deset priložnost, je sodnik kriv za poraz. Prva izkušnja je bila negativna. Sodniki bomo vedno nekakšna črna ovca.

Ali ste imeli občutek, da se morate kot ženska bolj dokazovati?
Niti ne. Prvi odziv je ponavadi 'oh, ženska, pa še blond, kaj pa ona misli, ali se je izgubila'. Vendar sem se dokazala. Pridobila sem spoštovanje.

Kaj pa gledalci, so vas med tekmo kdaj obmetavali z žaljivkami?
Seveda. Vse sem že bila, od A do Ž. Gledalci rečejo marsikaj. Vedno se najde nekdo, ki meni, da ženska ne sodi v nogometni svet. Nimam pa občutka, da bi se morala bolj dokazovati. Včasih imam občutek, da sem deležna še več spoštovanja.

Nekoč ste dejali, da na tekme ne marate vabiti svoje družine. Zakaj?
Rada imam, če si skupaj pogledamo posnetek tekme. Oče sicer večkrat pride. Imam sedemletno hčerko, ki ne bi povsem razumela, zakaj mamico kregajo. Splošno gledano noben sodnik ne mara, da se družina udeležuje tekem. Nikoli ne veš, kje boš naletel na napačnega človeka. Ne želim, da to hčerki pokvari občutek, zakaj sem dejansko tam. Ljudem, ki te imajo radi, je težko poslušati takšne stvari.

Kako gledate na teatralnost nogometašev, ki se pritožujejo nad odločitvijo, čeprav vedo, da je bila pravilna?
Seveda me zmoti. Pogosto sodim istim ekipam, zato točno vem, kdo bo povzročal težave. Sodniki se pripravijo na tekmo. Pobrskam na internetu in se pripravim. Vem, kdo in zakaj izstopa. Ne maram kazati kartonov. Preventiva je zelo pomembna. Takšne stvari odvzamejo čar nogometu. Ni prav, da so takšne stvari že same po sebi del nogometne igre.

aleksandra česen nogometna sodnica | Avtor: Osebni arhiv Osebni arhiv

Zlobni jeziki radi rečejo 'kdor ni mogel igrati, bo pa piskal'. Ali vas moti takšen podcenjevalen odnos do sodnikov?
S tem se zagotovo ne strinjam. Delo sodnika ni lahko. Vsakomur, ki reče kaj takšnega, bi dala piščalko, da se preizkusi. Tega res ne gre podcenjevati. Vloženega je res ogromno dela...

...ko sodnik dobro opravi svoje delo, ga nihče ne hvali. Ko naredi napako, je podvržen linču...
Sodnik zmaga, če ga po koncu tekme ne omenijo. Po krivem me lahko omenjajo. Dovolj sem samokritična, da vem, če sem storila napako. Potem se sekiram in mi je hudo. Če si pošten, boš priznal napako in se nekaj naučil za naprej. Najraje imam, če se me ne omenja. Prav je tudi, da mediji znajo pohvaliti.

Kako bi moral po tekmi ravnati sodnik, kadar ve, da je storil veliko napako?
Treba je biti pošten do drugih, predvsem pa do sebe. V glavi moraš imeti razdelano, ali si naredil napako. Vsak pri sebi razčisti, kaj se je zgodilo. Kolegi se o tem pogovarjamo. Moraš pa zadržati avtoriteto. Ne moreš poklicati in se opravičevati. Velikorat se oglasi tudi zveza. Včasih ko naredimo napako, včasih pa v primerih, ko je potrebno ljudem pojasniti pravila. To se mi zdi pravilno. Pravila se spreminjajo, ljudje pa temu ne sledijo vedno.

Ali se kdaj pripeti, da se na tekmi izgubite? Ne zato, ker ne bi videli, ampak preprosto ne veste, kako odreagirati?
Seveda se. V tisti sekundi, ko so vate vprte vse oči, pride tudi do tega. Imamo tudi pomoč v komunikaciji z drugimi sodniki, Predvsem v primerih, če je nekaj izven vidnega polja. Pridejo pa situacije, ki se ne zgodijo vsako tekmo, ampak enkrat na nekaj let. V tistem trenutku nisi prepričan, vendar moraš reagirati in potem odločitev prodati. Če se zmotiš, se moraš soočiti s seboj.

Na SP 2018 v Rusiji so prvič uporabili videotehnologijo VAR za pomoč sodnikom. Kakšni so vaši vtisi?
Tehnologija gre naprej in tudi nogomet ni izjema. Razumem Fifino težnjo po čim manjšem številu napak. Na SP je bilo napak resnično malo, kar je super. Menim pa, da bi ob pretirani uporabi nogomet izgubil svoj čar. Rada imam tekočo igro brez pogostih prekinitev. Igra mora potekati nemoteno. Nisem velika pristašica, čeprav podpiram občasno pomoč. VAR je primeren za kakšno kritično situacijo, ne pa vedno in povsod.

Bi se strinjali s trditvijo, da bi nogomet s pretirano uvedbo tehnologije oropali človeškega faktorja?
Točno tako. Menim, da smo tudi sodniki čar nogometne igre in da mora tako ostati. Prav je, da se na elitni ravni pomaga sodnikom, saj se na kameri včasih vidi drugače kot v živo. Ne sme pa VAR prevladovati.

Kot ste omenili, se v nogometu pretaka ogromno denarja, v nebo gredo tudi odškodnine za igralce. Kako gledate na to, da klub samo za prestop enega igralca odšteje več kot 200 milijonov evrov?
Banalno. Tega resnično ne maram. Prestopi so postali absurd. Sama sem zelo dobrodelna in glede na vse, kar se dogaja po svetu, je to resnično grozno. V takšnem svetu se to ne bi smelo dogajati. Denar ostaja vodilo. Omejitve se že dogajajo, kar se mi zdi pravilno. Sploh nimam besed. V tem se kaže, koliko denarja je v resnici v ozadju. Za nogomet ne potrebuješ veliko, zato je tudi najbolj priljubljena igra na svetu. S takšnimi zneski se delajo norca.

aleksandra česen nogometna sodnica | Avtor: Osebni arhiv Osebni arhiv
Aleksander Čeferin je z izvolitvijo na položaj predsednika Uefe okrepil položaj Slovenije na nogometnem zemljevidu. Kako bi ocenili njegovo delo?
Mislim, da je izjemen. Človek na mestu. Ve, kaj hoče, ima vizijo in je dosleden. Pove to, kar misli. Veliko ljudi se lahko poistoveti z njim. Odkar je na položaju, se je zavzel za razvoj v pravo smer. Zelo spoštujem njegov čut za dobrodelnost. Od miselnosti do dejanj, prepričana sem, da mu še en mandat ne uide.

Ali se preživljate z opravljanjem poklica nogometne sodnice?
V Sloveniji so tarife dokaj dobre. Živeti od tega ne morem. Po večini imamo vsi tudi službo. Moji nadrejeni so na srečo zelo razumevajoči. Če bi sodila samo na elitni ravni, bi verjetno lahko živela od tega. Včasih je lahko zelo naporno, služba, sojenje, družina. Treniram petkrat na teden, tako da imam včasih občutek, da se bom nekje srečala.

Tarife se razlikujejo od lige do lige, kaj pa plačne razlike med spoloma?
Ne. Stvar je poenotena. Razlik se ne dela, kar je edino pravilno. Glede tega ni bilo nikoli nobene dileme.

Ali ste bili kdaj deležni kakšnega pritiska pred tekmo, ste morda prejeli kakšno kuverto?
Osebno nikoli. Če bi se to zgodilo, bi nemudoma javila zvezi. Ne bi niti razmišljala. Predvidevam pa, da se tudi takšne stvari dogajajo.

V nogometu prepogosto slišimo 'ne moreš tega piskati v zadnji minuti'. Ali bi se moral sodniki togo držati pravil ali bi moral presojati vsako situacijo glede na okoliščine?
Razlik se ne sme delati, ker ne bi bilo pošteno. Včasih pade karton po 20 sekundah. Tudi na SP je Damir Skomina zelo hitro pokazal rdeči karton. Seveda zabolijo odločitve v zadnjih minutah. Tako kot imajo igralci možnost doseči odločilni gol v 96. minuti, ima tudi sodnik pravico do svoje odločitve. Stremimo k doslednosti.

Maribor ali Olimpija?
Ne morem. Kot sodnica se ne bi opredeljevala. Ne želim, da bi kdo narobe razumel.

Komentarjev 2
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.