Prebujena rokometna Slovenija

Marsikdo je letošnjo reprezentančno odpravo v Srbijo pospremil s skepso, večina tudi ne z velikimi pričakovanji, potem ko v ekipi ni (več) Aleša Pajoviča, Renata Vugrinca, Vida Kavtičnika, potem ko sta se poškodovala Nenad Bilbija in Jure Natek. Dejstvo je, da je bila ekipa bolj spremenjena kot pomlajena, saj debitante, ki se počasi bližajo 30. rojstnemu dnevu, težko okarakteriziramo za mlade. To pa brez dvoma so še najstnik Borut Mačkovšek, 20-letnik Matej Gaber in 23-letni Jure Dolenec.

V nasprotju s kakim svojim predhodnikom selektor Boris Denič, sloveč kot človek, ki ne želi iskati nikakršnih izgovorov, ni omahoval pri podeljevanju vabil na turnir za te mlade upe. Že pred časom je javnosti odprl oči s prepričanjem, da slovenski rokomet ne sme obtičati v letu 2004, ko je Slovenija osvojila svojo edino kolajno na velikih tekmovanjih. In letošnje šesto mesto je najboljša uvrstitev na evropskem prvenstvu po srebrnem lesku pred osmimi leti.

Le kdo iz rokometno bolj površno poznavalskih krogov je pred tekmo s Poljsko podrobneje poznal Gabra? Od debitanta do stebra slovenske obrambe in prekvalificiranja iz levega zunanjega igralca v krožnega napadalca je Ločan potreboval manj kot leto. Njegov someščan iz žal, paradoksalno, propadle Loke Dolenec je v polnosti pograbil minute, ki mu jih je namenila poškodba njegovega soimenjaka Jureta Natka. Po začetni tremi proti Norvežanom se je povsem sprostil in bil s 30 goli na sedmih tekmah deseti strelec prvenstva, predvsem v napadu pa je pokazal obetajočo raznovrstnost. Svoje minute in prve gole na velikih tekmovanjih je dočakal tudi Mačkovšek, kar 204 centimetrov visoki Primorec, ki bi v prihodnje utegnil biti slovenski adut za rušenje plitkih obramb. Pa ne bomo le o novincih, okostje ekipe so tvorili izkušeni rokometaši, na čelu z izjemnim Urošem Zormanom, najboljšim srednjim zunanjim prvenstva, na katerem igra Slovenije še vedno sloni, vendar ima v Sebastianu Skubetu, Marku Bezjaku in tudi Deanu Bombaču potenciale za ustrezne naslednike. Strelsko se je razcvetel Dragan Gajić, ki je bil celo drugi golgeter prvenstva.

Iskalci dlake v jajcu bodo znova dejali, kako si lahko šesti s petimi porazi in le dvema zmagama. Ampak takšen je pač sistem, ki mu ni vseeno, ali premagaš najboljšo ali najslabšo ekipo v skupini. Poraz se od poraza razlikuje, zato je predvsem pomembno, da Slovencev noben tekmec ni nadigral – niti tretji Hrvati niti svetovni prvaki Francozi. Igra Slovenije je ugajala zaradi ritma in hitrosti, Deničeva obljuba o pomembnosti prehodov iz obrambe v napad in obratno se je uresničila. Slovenci z nikomer od tekmecev, z izjemo Špancev, ki so slavili za tri, niso izgubili za več kot dva gola. Mladi so dobili izkušnje, izkušenejši pa še zdaleč niso prestari za nadaljevanje reprezentančne poti. Ob poškodovanih Bilbiji in Natku na priliko čaka že naslednji mladi val, Denič pa je za Delo potrdil tudi, da bo znova poklical Vida Kavtičnika. Po letih zablod, ko Sloveniji dvakrat ni uspelo igrati na svetovnem prvenstvu, se znova zdi, da je reprezentanca – čeprav olimpijskih iger ne bo videla in čeprav bodo odslej pričakovanja znatno večja – na dobri poti. S pravim duhom, kakovostjo in brezkompromisnim selektorjem. Nasprotnik v kvalifikacijah za SP 2013 je Portugalska. Ob podobnem ozračju v ekipi, kot je vladalo v Srbiji, smo lahko optimisti, čeprav so Portugalci vse prej kot naiven tekmec.