Peter Kauzer letos, tako kot veliko ostalih vrhunskih športnikov, še ni preizkusil svoje tekmovalne pripravljenosti. Kajakaš iz Hrastnika ima za seboj odlično kariero, v naslednjih letih pa namerava še dopolniti zbirko uspehov.
36-letnik ima v vitrinah kopico prestižnih medalj. Je večkratni svetovni in evropski prvak, do zlata se je prebil tako v posamični kot ekipni konkurenci. Skupno ima krepko več kot ducat odličij z največjih tekmovanj, med njimi tudi srebrno medaljo z zadnjih olimpijskih iger v Riu leta 2016.
Član Brodarskega društva Steklarna Hrastnik je bil v dneh pandemije primoran improvizirati v trenažnem procesu, pri tem so mu zelo pomagali v domačem klubu.
Kako ste preživljali čas med pandemijo in kako ste skrbeli za svojo pripravljenost?
Zame se ni spremenilo tako veliko kot za nekatere druge. Še vedno sem lahko šel v čoln. Drugače je bilo predvsem to, da sem bil doma, saj sem v tem času leta ponavadi kje v tujini. Tekel sem in tudi enkrat na dan veslal na Savi pod mostom v Hrastniku. Smo pa malce eksperimentirali glede ohranjanja forme, saj ob negotovosti glede tekmovanj z ekipo nismo bili čisto na jasnem, ali naj formo spustimo ali držimo na isti ravni. Težko je bilo karkoli načrtovati.
Kako so vam šli na roko v klubu?
Klubske prostore sem uporabljal bolj ali manj samo jaz. Že ob začetku karantene so bili vsi prostori razkuženi. Rekreativci se v tem času niso smeli zadrževati v fitnesu in hangarjih, tako da smo skušali zmanjšati verjetnost okužbe na minimum.
Kakšne pogoje so imeli vaši konkurenti po svetu?
Slovaki so odprli proge za trening. Čehi so imeli odprto eno progo s pogojem, da so lahko na progi naenkrat samo trije čolni. Britanci, Španci in Italijani so imeli popolno prepoved veslanja. Tudi v Avstraliji, kjer sem pozimi redno na pripravah, so zaprli proge, enako Novozelandci. Pri njih so jih nato začeli malce prej odpirati kot drugje, saj jim je uspelo dobro omejiti virus. V Sloveniji smo lahko razmeroma zadovoljni.
Kako je bilo pri nas s progami?
Pri nas je najbolj primerna proga za trening v Tacnu, ki je praktično edina, ki nudi podoben izziv kot proge na najvišjem nivoju po svetu. Proga je sicer bila odprta, a zaradi prepovedi gibanja med občinami pač nisem mogel priti tja.
V Avstraliji ste bili tudi letos, še preden se je po svetu razširil novi koronavirus. Ste bili zadovoljni z opravljenim na pripravah?
Zelo. Prav zato mi je zelo žal zaradi prekinitve. Imel sem dober trening, po prihodu domov sem se v čolnu odlično počutil. Komaj sem čakal izbirne tekme, nato pa ... Poskušam iz tega potegniti pozitivne strani, imam pač več časa za pripravo na olimpijske igre.
Kako ste reagirali, ko ste izvedeli za prestavitev olimpijskih iger v leto 2021?
V bistvu ni bil velik šok, saj smo kar malo pričakovali takšen razvoj dogodkov. Čakali smo le še na uradno informacijo. Morda bi lahko odločitev sprejeli še prej.
Kako dobro poznate olimpijsko progo v Tokiu?
Tam smo bili konec oktobra. S progo sem bil kar malce razočaran. Vložili so ogromno denarja, naredili pa še manj zahtevno progo, kot je bila tista v Riu. V bistvu je trend takšen, da so proge vse bolj lahke. V Atenah, Pekingu in Londonu so bile proge vrhunske in tudi težke. V Riu je bilo sicer nekaj tehnične zahtevnosti, a voda ni bila divja. V Tokiu je voda še bolj mirna, vse skupaj je še lažje. Bil sem malce presenečen.
Je splošen trend takšen, da so proge vse lažje?
Bo kar držalo. Morda je razlog v financah, saj za zahtevno progo potrebuješ dražjo opremo. Morda gre za to, da želijo v šport pritegniti več rekreativcev. Vsekakor pa je zares težkih prog vse manj.
Katera proga je vaša najljubša?
To je Bourg St. Maurice v Franciji. Na žalost na njej nisem nikoli tekmoval. Ko je bilo tam svetovno prvenstvo leta 2002 sem zaradi napake na zadnji tekmi svetovnega pokala izpadel iz ekipe za SP. Takrat je bil sistem izbora namreč drugačen kot zdaj. Tam sem bil nekajkrat na pripravah in proga mi je res všeč. To je naravna reka, voda je res divja, res leti dol. Poleg te pa mi je zelo ljuba proga v Bratislavi, ki jo nekako dojemam kar kot domačo progo. Tam sem tekmoval že leta 1998 na mladinskem svetovnem prvenstvu. Tam sem prvič postal evropski prvak leta 2010, tam sem osvojil svoj drugi svetovni naslov leta 2011. Tudi Slovaki so me odlično sprejeli, tam se vedno počutim odlično. So pa še nekatere druge proge, ki jih imam rad. V negativnem smislu pa zame izstopa Krakow. Mesto je prekrasno, tekmovalno pa mi tam pogosto ni šlo dobro. Te proge se enostavno ne morem navaditi.
Doslej ste bili na treh olimpijskih igrah: v Pekingu, Londonu in Riu. Kje ste se počutili najbolje?
V Pekingu je bilo vse vrhunsko organizirano. Kitajci so vse težave rešili takoj, športnikom so res šli na roko. Tudi v Londonu je bilo dobro, nekaj težav smo imeli le s prevozom iz olimpijske vasi do proge. Rio je bil pa drugačna zgodba. V vasi veliko stvari ni bilo dokončanih, med igrami so še gradili razne zadeve. Po drugi strani pa sem se tam počutil najbolj domače, najbolj sproščeno. To se je potem tudi poznalo med nastopom.
Katerega tekmeca najbolj spoštujete in ali katerega posebej ne marate?
Spoštujem vse tekmece. Vsi delamo za uspeh. Na nek način sem razočaran tudi ob neuspehih drugih. Najbolj sem ponosen na tiste tekme, kjer sem zmagal ob dobrih predstavah konkurentov. Takrat rezultat dobi večjo težo. Tako je bilo recimo na olimpijskih igrah v Riu. Tam so bile v finalu vse vožnje na vrhunskem nivoju, razlike so bile zelo majhne. Takrat smo vsi pokazali vse svoje znanje. Prepričan sem, da če bi tisto tekmo preslikali na kakšno drugo progo, bi najbrž dobili iste tekmovalce na istih pozicijah. Najbolj sladke so tiste zmage, ko ne zmagaš zaradi napak drugih, ampak zaradi svoje dobre vožnje. Z večino fantov smo prijatelji, gremo skupaj na večerjo ali pijačo. Me pa poseben odnos veže s tekmovalcema, s katerima sem skupaj stal na stopničkah v Riu. To sta Joe Clarke in Jiří Prskavec. Očitno nas je tista izkušnja nekako povezala.
Če izvzamemo olimpijsko medaljo, na kateri uspeh ste najbolj ponosni?
Ponosen sem na vse uspehe, ker vem, koliko dela stoji za tem. A prvega ne pozabiš nikoli. Moj prvi svetovni naslov v La Seu d'Urgellu je bil zame nekaj posebnega. Takrat sem celotno sezono dirkal bolje od ostalih in bilo je le vprašanje, ali bom vzdržal pritisk na svetovnem prvenstvu. Vse od kvalifikacij naprej sem bil suveren in sezono kronal na najlepši način.
Leta 2011 ste bili razglašeni za Slovenskega športnika leta. Ta naziv zdaj pripada kolesarju Primožu Rogliču, vašemu zasavskemu rojaku. Kako gledate na njegov lik in delo?
S Primožem se dobro poznava. Bila sva tudi skupaj v Riu, tekmovala sva na isti dan in nato tudi proslavila uspeh. Poznam njegovo zgodbo, prehod iz skokov v kolesarstvo. To je res krut šport, moraš biti stoodstotno pri stvari. Vsak slab dan te lahko stane uspeha, za katerega dela cela ekipa. Vesel sem, da ga poznam, da sva prijatelja. Upam, da mu bo uspelo doseči vse cilje, ki si jih je zadal. Smo pa Zasavci taki, da nas uspehi drugih motivirajo, nas ženejo naprej.
