Šport
8432 ogledov

Veslanje proti toku

Iztok Čop Profimedia
O vrednotenju športnih uspehov v Sloveniji ali o posledicah izkrivljenih pogledov.

Iztok Čop je zlomil internet. Z izjavo o športnikih, ki prinašajo oziroma ne prinašajo slave Sloveniji, je postal tarča številnih športnih asov in predmet vročih debat na socialnih omrežjih, v medijih in za šankom. Veslač, izven Slovenije znan le sila redkim, je zaveslal v prazno. To je spoznal tudi sam in se nekaj dni kasneje opravičil.

Čopova izjava, njegova splošna naravnanost in vrednotenje uspehov, so zgolj simptom večdesetletnega zavajanja javnosti in zgrešenega pojmovanja športnih dosežkov. Čop ni vzrok, je posledica. Da je človek s takšnim načinom razmišljanja zlezel tako visoko v športno funkcionarskih krogih, je plod nenavadnega pogleda na šport, že dolgo prisotnega na sončni strani Alp.

V Sloveniji imamo velike težave z (ne)upoštevanjem glavne stvari pri vrednotenju športnih uspehov - KONKURENCE. Slednja je povezana z množičnostjo. Tu ločnice ne velja preprosto risati med individualnimi in kolektivnimi športi. Več ljudi se ukvarja z neko panogo, bolj izostrena je konkurenca, težje je priti povsem na vrh. Tako pač je v športu, kjer za vse veljajo ista pravila igre. Šport ni umetnost, kjer vsak sebe izraža na sebi popolnoma lasten način, športniki se pač dogovorimo o pravilih igre in si nato prizadevamo za iste cilje na igrišču, progi, ledu, stezi ... Za nekatere neumen koncept, a na žalost le-teh še kako razširjen. Tekmovalnost je človeku prirojena, pri nekaterih je izražena bolj, pri drugih manj. Šport in igre privabljajo množice, v aktivni ali navijaški vlogi. Šport kanalizira primarna človeška čustva in bogati življenje številnih Zemljanov. O socialnem, zdravstvenem in kulturnem pomenu športa ne gre izgubljati besed. Bolj razširjena je panoga, bolj cenjeni so najboljši v njej. Vsaj tako bi moralo biti.

Finale Eurobasket, Slavje Škandal Šport Dragić zaprl usta Čopu, Kavtičnik in Prepelič ogorčena

Če živite v Ljubljani in imate doma mladega nogometaša, se slej kot prej zavedate, da poleg vašega otroka samo v prestolnici in samo med otroci njegovega letnika nekaj sto fantov deli njegove sanje. Lahko bi rekli, da so njegovi konkurenti. Če bo želel veljati za najboljšega nogometaša svoje generacije v Ljubljani, potem bo moral biti boljši od mnogih vrstnikov. Če bo želel biti najboljši v Sloveniji, bo izziv še precej težji. Ko se bo v članski kategoriji spoprijel z deset in petnajst let izkušenejšimi igralci, se bo sito za najboljše še zmanjšalo. V Sloveniji je trenutno več kot 43.000 registriranih nogometašev in nogometašic v vseh starostnih kategorijah (skupno 294 klubov, več kot 200 jih ima člansko ekipo), k temu velja prišteti še okrog 1000 sodnikov in 1500 trenerjev. Nogometna družina je tudi v Sloveniji, čeprav klubi in reprezentanca ne krojijo evropskega in svetovnega vrha, daleč najštevilčnejša športna družina.

Če bo vaš otrok treniral veslanje, potem bo imel v svojem letniku le peščico konkurentov v celotni državi. Z izjemo Blejcev in Bohinjcev je ta panoga, tako kot drugje po svetu, pri nas slabo zastopana. Poleg tega veslače na tekmi svetovnega prvenstva pogosto spremlja manj ljudi kot gleda povprečno srečanje v slovenski mladinski nogometni, košarkarski, odbojkarski ali rokometni ligi. Zgodba je podobna tudi v nekaterih drugih panogah. V smučarskih skokih, ki jih nekateri pravijo naš "nacionalni šport", so številke zgovorne. V Sloveniji je v vseh starostnih kategorijah manj kot 600 tekmovalcev. Pa je Slovenija ena od šestih držav, ki se s tem športom resno ukvarja.

So pa finančne nagrade za uspeh na prostem trgu temu primerne. Če bo vaš otrok kdajkoli postal uveljavljeni slovenski nogometni ali košarkarski reprezentant, ga po vsej verjetnosti čaka lepa profesionalna pogodba v tujini, na bančnem računu pa se mu bodo izpisale številke, o katerih lahko veslači in skakalci le sanjajo. Vrhunski šport je v razvitih državah v rokah poslovnežev, ki denar vlagajo tja, kamor se jim splača. Raje bodo po nekaj sto tisočakov na leto izplačali petindvajsetim nogometašem ali dvanajstim košarkarjem, ki bodo na stadione, v dvorane in pred ekrane vsak teden privabili na desettisoče ljudi, kot pa šampionom v za množice manj zanimivih športih.

Ne vem, kdaj smo se v Sloveniji odločili, da bomo športne uspehe v nekaterih panogah pač vrednotili povsem drugače kot v večini drugih športno razvitih državah. Po svoje je seveda razumljivo, da so manj številčni narodi bolj zazrti v določene individualne panoge, kjer lažje prihajajo do vidnih uvrstitev. Matematično je namreč precej bolj verjetno, da se v manjši državi pojavi en vrhunski športnik, ki lahko leta in leta žanje uspehe in podira rekorde, kot pa da bo na primer dvomilijonska država imela odlično reprezentanco, ki bo skozi daljše obdobje mlela tekmece. Dejstvo je, da je precej lažje vzgojiti enega vrhunskega športnika, kot pa celotno ekipo, obenem je treba slednjo še uigrati.

Prvakom v manj popularnih športih ne odrekam vrhunskosti. Zavedam se, da so Tina Maze, Peter Prevc, Iztok Čop in drugi trenirali kot nori, da so dosegli uspehe. Prepričan sem, da bi lahko uspeli tudi v kakšnem drugem športu, če bi mu posvetili življenje. Toda za "slavo Slovenije" v Evropi in svetu so v svojih celotnih karierah storili manj kot Goran Dragić, Jan Oblak, Anže Kopitar ali Luka Dončić v eni sezoni. NBA, La Liga, NHL in Real Madrid so globalne tržne znamke. Zaslužki povedo vse o tem, kaj si o omenjenih misli športni svet. Dragića, Oblaka, Kopitarja in Dončića pač spremlja toliko ljudi, da samo s svojo pojavo na Slovenijo opozorijo večje množice kot pa posamezniki v manj popularnih panogah.

V Sloveniji bi najbrž veliko ljudi zmago v svetovnem pokalu smučarskih skokov zlahka postavilo ob bok zmagi Primoža Rogliča na kraljevski etapi francoskega Toura, olimpijsko medaljo Iztoka Čopa pa celo ob bok slavju košarkarjev na lanskem EuroBasketu. Za takšno (ne)razumevanje športnih uspehov s(m)o v veliki meri krivi mediji. V poplavi informacij in športov bi morali novinarji predvsem pravilno ovrednotiti uspehe, jih postavljati v kontekst. Mladinski svetovni prvak v alpskem smučanju pač ne bi smel biti bolj izpostavljen kot slovenski nogometaš v Serie A ali slovenski košarkar v Evroligi. Letos ste najbrž lahko prebrali, poslušali ali gledali več o športnem udejstvovanju Štefana Hadalina ali Mete Hrovat kot pa Jana Oblaka. Na najbolj razvitih športnih trgih je drugače, tam se obširno spremlja najpopularnejše ekipne panoge, večje pozornosti so deležni nekateri dirkaški in borilni športi ter tenis. Najbolj prepoznavni iz teh panog se pojavljajo v oglasih največjih blagovnih znamk, ker jim pač "prinašajo največ slave".

Iztok Čop Podpredsednik OKS Šport Iztok Čop odgovoril na kritike

Športne vrednote Iztoka Čopa, razgaljene že ob kakšni prejšnji priložnosti, so sorodne mnogim odločevalcem na državni in lokalni ravni. To botruje nesmislom pri financiranju športa. Namesto, da bi davkoplačevalski denar namenjali klubom, ki skrbijo za vadbo in razvoj večjega števila otrok, gredo sredstva prepogosto v neprave roke.

Posebna zgodba je Športna loterija Slovenije, slednja drži za mnoge sporni monopol nad storitvami v svojem sektorju. Ljudje največ stavijo na ekipne športe kot so nogomet, košarka ali hokej, veliko denarja se stavi na tenis. Izkupičke Športne loterije pa se začuda namenja krovnim zvezam povsem drugih športov. Izdatno največ dobi OKS, ob njih so največji prejemniki tega denarja Smučarska zveza Slovenije, Kajakaška zveza Slovenije, Planinska zveza Slovenije, Judo zveza Slovenije, šele nato pridejo na vrsto košarka, atletika, rokomet, nogomet ...

Na lokalni ravni se javni denar pogosto namenja obskurnim športnim društvom z nejasnimi tekmovalnimi aktivnostmi in zanemarljivim članstvom, pa raznim rekreativnim združenjem in tako naprej. Naleteli boste na primere, ko proračun srednje velike slovenske občine z 10.000 ali 15.000 prebivalci podpira 40 različnih športnih panog. Ne boste me prepričali, da je v takšnih občinah toliko društev vrednih javnega vlaganja. Dogaja se, da klubi z nekaj ducati članov iz občinskega proračuna dobijo precej več kot klubi z nekaj sto otroki v trenažnem pogonu.

Iztok Čop torej še zdaleč ni vzrok stanja, je le njegov simptom. Ne pričakujem njegovega odstopa z mesta podpredsednika OKS. Vendarle gre v veliki meri za politično funkcijo in v slovenski politični kulturi so odstopi redki. Če poslanci in ministri ne odstopajo sredi očitkov o korupciji ali celo sredi kazenskih postopkov, zakaj bi potem odstopil Čop zaradi neprimerne izjave? Standardi tega pač ne zahtevajo, pogledi so izkrivljeni. Tako kot v športu.

Komentarjev 9
  • mp5 20:49 07.marec 2018.

    A jest to berem Žurnal? Žurnalovci preberte si dobr komentarje pod tem člankom in če vam je kaj mar za ugled se držte takih kolumnistov, tisti šodr od copy pasterjev pa nagonte, da jih pete ne bodo dohajale. Resno mislm.

  • OF 17:57 07.marec 2018.

    Se z vsemi dosedaj strinjam.

  • Vabriga 17:05 07.marec 2018.

    Čopi nula

Sorodne novice